AirBeletrina - Lestvica: Deset najprodornejših
Panorama 31. 7. 2013

Lestvica: Deset najprodornejših

Drage zveste bralke, dragi zvesti bralci – pozabite na točke zvestobe, pike in nalepke! Te vas nikoli ne bodo nagradile tako, kot vašo bralsko zvestobo nagrajujemo mi! Vrhunec vročega poletja smo želeli počastiti z najbolj vročo lestvico doslej. Najprej smo vam želeli ponuditi deset najboljših prizorov spolnosti, kar jih lahko najdete v literaturi. Nato smo vam želeli ponuditi deset najslabših prizorov spolnosti, kar jih lahko najdete v literaturi. A tisto, kar je za nekoga najboljše, je za drugega najslabše. Zato smo naredili presek in izpostavili tisto, kar je najpomembnejše: da so prizori prodorni.

Zmagovalec je bil tokrat izbran v en glas. Hkrati je razkrinkano tudi naše lažno svetovljanstvo. Če so vas vse lestvice do zdaj posiljevale s tujimi zmagovalci, je zdaj, pri najintimnejši, končno prišlo do absolutnega triumfa domačih. Samo da je domače in na poskok, zaseka, klobasa in brizgalna brizga! Če parafraziramo nekdanjega premiera, ki je »parafraziral« nekega drugega premiera: »Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najbolj prodorni.« In smo!

1. Vitomil Zupan: Menuet za kitaro

 

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (Ana Baraga)

Zgrabil sem jo za roke, jih zvil, da je klecnila in kriknila od bolečine, z levico sem jo podržal nad zaboj za kurivo, z desnico sem pa segel po dolgo kuhalnico nad zabojem v žličniku. Udaril sem po napeti riti, počilo je, ona pa je kriknila hripavo, drugače kot prej, udaril sem še enkrat in še enkrat po gibajoči, migajoči gmoti njene oble riti. Nič ne vem, kaj mi je šinilo v glavo: segel sem po robu njene srajce in jo potegnil do vratu navzgor – spodaj je bila naga. Z levico sem držal njene zvite roke in srajco, pa lase menda tudi, z desnico sem ji pa nalagal batine po okroglinah njenega mesa, ki je začelo rdeti, proge so se risale na rožnato kožo, tisti cvet se je odpiral in zapiral pod udarci, spuščala je zamolkle krike, grgrala je in renčala, vse pa je teklo v enakomernem ritmu.

Ne bomo lagali: k soglasnemu prvemu mestu je bržkone pripomogel film Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni, ki je veličastno ekraniziral zgornji opis, pa tudi prenekatero drugo sočno zgodbo iz romana, ki se je na naši lestvici sicer že znašel med najboljšimi začetki. Uredništvo deli skoraj povsem soglasno občudovanje do lika in dela Vitomila Zupana. Za nekatere se je ljubezen začela med gimnazijsko uro slovenščine, ko se je učiteljici nerodno zataknilo ob besedi sirček. In nato se je nadaljevalo ob spoznanju, da je le malo slovenskih romanov tako dobrih ter le malo življenj pisateljev tako veličastnih. Da o njem še ni bilo posnetega dostojnega biografskega filma, je čudo, ki ga ne razumemo niti tisti, ki se sicer nadejamo, da smo prišli kar se da blizu slovenski kulturi.

2. Marjan Rožanc: Hudodelci

Marjan Rožanc: Hudodelci (Ana Baraga)

Tedaj se mi je ženska vrnila. Pričakoval sem, da se bo umaknila mojim nogam in potegnila svojo rit v kot, a zgodilo se je ravno narobe: primaknila se mi je, tako da sem jo v ritmu poskakujočega vagona s stopali že trl po stegnu. /…/ In res, ko sem ji preložil nogo v naročje, je hitro zavihnila krilo navzgor, da mi je stopalo zdrsnilo naravnost med njena razgreta stegna. Potem je stegna samo še stisnila in že sem lahko migal samo še s palcem, ki je bil v poskakujočem vagonu dovolj živahen in prodoren; konec nogavice se mi je pri priči ovlažil od sokov, ki so ji prepojili hlačke, seveda, če jih je sploh imela na sebi. /…/ Zadovoljnejša, kot je bila ta trenutek, ta babnica kratko in malo ni mogla biti; samo ko bi to res še trajalo in ko bi bila še naprej tako nepredirna tema, v kateri ni bilo mogoče nič videti, nič vedeti. Pod temi pogoji — tako sem čutil — se je bila pripravljena packati z vsakim in zmerom, ne da bi naredila en sam odločnejši gib ali se izdala z enim samim glasom. Samo to so bili pogoji, ki jih nisem mogel sprejeti, zame so postali sčasoma ponižujoči in neznosni. Vsaj toliko sem ji ga moral položiti v roke, da bi bilo končno jasno, kaj pravzaprav delava in kaj pravzaprav tako hudičevo godi. In da je vse to pravzaprav le sprenevedava uvertura, ker so tu še jajca, vse polnejša semenčic, ki hočejo na pot, a veljajo veliko bolj njej kot meni. Še preden pa sem vstal, si odpel bavtaro in začel strašiti s svojim razjarjenim klincem, so me že aretirali.

Če bi šlo samo za Vitomila Zupana na prvem mestu, bi lahko rekli, da je šlo za naključje. Vendar Rožanc kot viceprvak tokratne lestvice daje slutiti, da ljudje na področju spolnosti radi ostajamo domačijski. Da imamo sicer radi tujo modo, tuj smisel za humor in da bi z velikim veseljem uvozili kakšnega tujega politika, v najintimnejši zadevah pa radi ostajamo na domačem, kranjskem terenu. Zgornji citat nam daje vedeti, da Rožančevi Hudodelci niso samo črna drama o informbiroju in kriminalu in dokaz, da je bilo življenje v rajnki državi sicer naporno in krivično, vendar (vsaj z literarnega stališča) presenetljivo razburljivo, temveč tudi okence, skozi katerega lahko poljubno dolgo opazujemo prizore iz jugoslovanske seksualnosti. AirBeletrina vsem ljubiteljem in ljubiteljicam stopal poklanja zgornji coitus interruptus. Naj vam tekne!

3. Apulej: Zlati osel

Apulej: Zlati osel (Ana Baraga)

Medtem me je ona nežno vabila in pokrivala s poljubi, sladko golčala, me požirala z nagajivimi očmi, potlej pa dahnila:
»Imam te, imam, moj golobček, moj vrabček!«
In s temi besedami mi pokaže, da so neumne moje misli in prazen moj strah. Zakaj kar se da tesno me je objela in me sprejela vsega, zares vsega!
Kolikokrat sem umaknil zadnjico, da bi ji ne storil kaj hudega, tolikokrat se je v hlepečem naletu spet pritisnila obme, me držala za ledja in se še tesneje privijala k meni, tako da sem, pri Herkulu, že pomislil: saj me je vendar premalo, da bi nasitil njeno slo, in spoznal, da Minotavrova mati zares ni kar tako brez razloga uživala v prešuštvu z bikom, mukajočim ljubimcem.

Le kaj bi vroča AirBeletrinina lestvica brez dobre stare bestialnosti? Lucija amaterska čarovnica po nesreči spremeni v osla in tako sproži njegovo divjo, satirično-komično pustolovščino, pravi »roman ceste«, ki pred bralci razgali celotno grško družbo tistega časa. V oslovski koži Lucij spozna resnično, surovo naravo ljudi, ki je v pravem pomenu zverinska – Izidini misteriji, katerih nauk daje oslovim doživetjem in drugim vložnim zgodbam ter anekdotam nekakšno celovitost ter poskrbi tudi za nekoliko bolj resen, svečan konec, svoje posvečence učijo, da je človek brezumno bitje, ki mu vlada nenasitna pohota. Nič čudnega torej, če si petična gospa zaželi ljubljenja z oslom in če se na koncu izkaže, da je ves Lucijev strah zaman – njegov veliki oné babe ne bo raztrgal ali ubil, pravzaprav jo bo še komaj prav zadovoljil in povsem izčrpal ubogo garaško žival. In prav tako tudi ne more biti nobeno presenečenje, kaj bo storila, ko se bo Lucij v svoji človeški podobi, potem ko mu je nazadnje le uspelo zaužiti vrtnico, ki edina lahko razbije čarovničin urok, vrnil k njej po repete – nagnala ga bo, kakor je … khm … dolg in širok.

4. Jonathan Littel: Sojenice

Jonathan Littell: Sojenice (Ana Baraga)

Prišlo mi je nenadno in sunek mi je izpraznil glavo, kakor žlica, ki strga po notranjosti mehko kuhanega jajca. /… / Gorgonina glava, nepremični Kiklop, čigar edino oko nikdar ne pomežikne /…/ Če bi le lahko še vedno dobil trdega, sem si mislil. Svojega tiča bi lahko uporabil kot kol, utrjen v ognju, in oslepil bi Polifema, zaradi katerega sem Nihče. A moj tič je ostal neaktiven, bil sem, kakor bi okamenel.

Če vas literarni svet vsaj malo zanima, pred nekaj leti niste mogli zgrešiti Sojenic, velikega in velikokrat nagrajenega romana, čigar avtorske pravice so bile za angleški prevod vredne šestmestnega števila. V francoščini napisani roman v Barceloni živečega ameriškega avtorja judovskega porekla v ospredje postavlja Maxa Aueja, doktorja prava in zapriseženega nacista. Med branjem se lahko naslajate nad eruditskim poznavanjem zgodovine, nazornim (sadističnim) opisom grozot druge svetovne vojne (ekskluzivno: z vidika storilca in ne žrtve!) ter perverznih spolnih praks, ki segajo vse do Auejevega incestnega otroštva. In če so bili Francozi nad delom navdušeni, jim je anglosaški in germanski svet očital, da s tem le izkazujejo svojo vsem dobro znano galsko perverznost. Pozabite na temačne kotičke interneta – privoščite si Sojenice. Kritičarka New York Timesa jih je primerjala s spomini poveljnika Auschwitza Rudolfa Hössa, ki bi jih napisal slab imitator Geneta in de Sada ali devianten pripovedovalec Ellisovega Ameriškega psiha po tem, ko je večkrat gledal Nočnega portirja in Preklete. Hja, ob takem opisu se pa tudi tisoč strani ne zdi več tako veliko, kajne?

5. Elfride Jelinek: Učiteljica klavirja

Elfride Jelinek: Učiteljica klavirja (Ana Baraga)

Je res, kar piše tukaj, da mu hoče v zadnjico poriniti jezik, ko bo okobal sedel na njej. Klemmer ne more verjeti, kar je pravkar prebral, in vali krivdo na slabo osvetlitev. Ženska, ki tako igra Chopina, ne more napisati kaj takega. Ampak ravno zaradi tega, ker ni nikoli počela ničesar drugega, kot igrala Chopina in Brahmsa, si želi ženska natančno to. Zdaj si prosi posilstva, ki si ga predstavlja bolj kot stalno naznanilo posilstva. /…/ Na Klemmerjevem kamnito trdem kurcu bi se ženska rada zadušila, medtem ko bo tako stlačena, da se ne bo mogla premakniti niti za centimeter. /…/ Pisno in samo pisno si predstavlja, da bo šel celo tako daleč, da jo bo poscal. Čeprav se bom sprva verjetno upirala, kolikor mi bodo pač dopuščale tvoje spone. Nadaljuj, počni to z mano pogosto in bogato, dokler se ne bom več upirala.

Preden nas obtožite, da je naša lestvica nekorektna, bi vam radi povedali, da smo upoštevali tudi ženske kvote. S posebnim veseljem na seznam dodajamo avstrijsko Nobelovo nagrajenko, ki bi se ji večji del Avstrije najraje odrekel. Žensko, ki je še pred grozljivimi kletmi, ki se odpirajo na Avstrijskem, opozarjala, kako perverzen duh se skriva v državi, ki je potlačila svoj zgodovinski spomin in se ne spominja več druge svetovne vojne. V državi, kjer je lepa kulisa, začinjena s pravo mero nacionalizma ter spodobnosti, najsvetlejši cilj, politična korektnost pa je pomembnejša od pravičnosti. V domovini mrtvih glasbenih virtuozov s svojimi posesivnimi materami živijo učiteljice klavirja, ki, ker ne morejo razbiti krasne kulise, ki jih obdaja, razbijajo same sebe. Avtodestrukcija naroda se seveda začne z avtodestruktivnimi posamezniki. In za ponosno kuliso se vedno skrivajo ponižani posamezniki.

6. A. S. Puškin: Skrivni zapiski A. S. Puškina

A. S. Puškin: Skrivni dnevnik (Ana Baraga)

Eden mojih največjih užitkov je, da ležim na hrbtu in imam tik pred očmi samo osrčje med hlebcema. Njena glava je v mojih dimljah, moja glava v njenem presredku. Moj jezik zlahka doseže ščegetavec, če pa denem glavo malo nazaj, tudi špranjo, iz katere se cedi ambrozija. Vendar zdaj počivava. Kar zaspal bi takole, a resničnost ne da. Kako slastno je videti vse podrobnosti špranje, vdihavati njen vonj in čutiti vroče dihanje v svojih dimljah.

»Jazos, kako fino so ga pa tile kojni srali,« navadno dene sloven(celj)ski bralec, ko se mu v roke zavali kako škandalozno čtivo, po možnosti polno izprijenih aristokratskih aktov. Ta na videz neposredni krik v svojih nedrjih skriva več kot zgolj refleksno izpolnitev potrebe po nekakšni zahtevani reakciji ali opravičilu nad bralno izbiro. Bolj kot to gre za privoščljivo ogorčenje, češ, kar poglejte to silno perverzijo, kako jasno se boči nad mentalnim horizontom vseh teh fensi tujcev, ki se tako radi kitijo s svojimi veličastnimi historijami in kronanimi glavami. Potem pa taisti bralec, nesrečni sin majhne matere Slovakije (če pred tem še ni naletel na tole domačijsko lestvico) poprime za Skrivne zapiske in nenadoma ne prhne ne bev ne mev. Ginekološko popotovanje po carski Rusiji, ki ga je (ali pa ga ni – Rusi stavijo in upajo na slednje) spisal Aleksander Sergejevič Puškin, je tako popoln hibrid obupanega kesa in mesenega ekscesa, da ga trpinčeni slovanski duh preprosto mora obrajtati in to v kontemplativni ter solidarnostni tišini.

Ah da, tu so se ušteli politični očetje neslavno preminulega panslavizma – ako bi bilo vezivo namesto z manifestnimi pamfleti podmazano z ranjeno erotiko nesmrtnega oboževalca »špranje«, bi ga še danes vsi skupaj fino srali tja do daljnih žganjetočev Vladivostoka.

7. Matjaž Zorec: Kaj mi delaš

Matjaž Zorec: Kaj mi delaš (Ana Baraga)

 Nikamor se nisem nikoli tako hiperpotentno kurčil, nikamor se ne bom, zame je vse le še tvoja ena in edina in edinstvena pička, nebesni vpičkohod v njeno neupomljivo drobovje. Štrlečo žnablo ima pod ščegijem, da se je lahko oprimem, ko me hoče ta prečrnjena luknja od tvoje pizde zauhati vase. Jao joj, tako prelita, vesoljno potopljena pičoza, mislim si, ko sem te obdeloval povsod, na klitobunkici, prezarivajoč pičkino izpraznjeno torpedno cev in s sredincem v ritni luknji, lilo ti je, kot bi odprl pipo, iz riti si scala hudournik fuk soka. Prostoren pizdin rudnik, vesolje je počilo na veliko z izpuhtenim in parajočim pičkunskim prdcem, vanjo se bo zapičkalo po svoji zaobrnitvi vase.

 Dame in gospodje, ni se vam treba bati za bodočnost naroda. Vse skrbi so odveč, ni vam treba živeti v strahu, da so jebači in jebačice moderne dobe na vrhuncu svoje spolne moči preveč zdelani od prekernega dela in preveč raztreseni od neskončnega klikanja, da bi jih radostno onegavljenje sploh še zares zanimalo, ni vam treba trepetati pred mislijo, da so zlati časi perverznosti za nami, da viktorijanstvo doživlja svojo renesanso ali da nas čaka dolga pusta doba novega konzervativizma. Matjaž Zorec je s svojo tako imenovano fuk odo dokazal, da mlajša generacija lahko suvereno meri tiče s prvaki erotičnega žanra. Mož, ki ima vedno na dosegu roke odvratno metaforo ali dve, je radostno in brez zadržkov posilil slovenski jezik in v pušeljc avtohtonih kosmatosti prispeval novo mokrocvetočo rožico. O tem, koliko pomladi bo doživela, bo bržkone sodila literarna zgodovina, do takrat pa uredništvo AirBeletrine predvsem damam priporoča obisk kakšnega glasnega branja. Če boste imele srečo, vam bo avtor zaupal, da je po novem spet samski.

8. Stephen King: Dark Tower

Stephen King: Dark Tower (Ana Baraga)

Grozen, goltajoč hlad je sunil vanjo; bilo je, kakor bi bila pofukana z ledeno svečo … »Daj no,« je zasopla, »ne boš me posilil. Ne boš. Bi me rad pofukal? Jaz te bom pofukala. Pofukala te bom, kakor še nisi bil! Pofukala te bom do smrti.«

Najbrž na tej lestvici nekako niste pričakovali knjige Stephena Kinga, ampak ko jo boste prebrali v celoti, se boste najbrž strinjali, da je to pravzaprav še ena od bolj logičnih potez, če je v tem, kar smo vam danes dali v branje, sploh kakšna logika, ki presega naše najbolj skrite želje. Kvečjemu boste še kak drug odlomek želeli pripisati nespornemu kralju grozljivke. Kingova serija Dark Tower (»Temni stolp«) sicer precej odstopa od njegove tipične v-malem-ameriškem-mestecu-se-začne-dogajati-nekaj-čudnega zgodbe in sodi bolj v kategorijo popularni-pisatelj-nima-več-svežih-idej-zato-začne-reciklirati-stare, toda poskus se je očitno dobro posrečil in nastala je zanimiva sestavljanka horrorja, fantazijske pustolovščine, znanstvene fantastike in vesterna. Tako King zdaj veselo oznanja, da gre za njegov magnum opus. Če mu verjamete ali ne, akt med temnopolto shizofreno invalidko ter demonom je prilezel na osmo mesto naše lojtrce, kar ponovno dokazuje, da je za moške eden najplodnejših virov groze ženska seksualnost. Najprej ženski užitek, predvsem pa igra zavojevanja in podrejanja, kjer se pričakovane vloge lahko hitro obrnejo na glavo. In takrat se lahko zgodi, da se tički čisto zares spremenijo v krhke ledene svečke.

9. Emmanuelle Arsan: Emanuelle

Emmanuelle Arsan: Emanuelle (Ana Baraga)

Z nenavadno zanesenostjo je Emmanuelle sprejela na svoj razgaljeni trebuh, na vrat, na obraz, na usta, v lase in na roke dolge bele in dišeče curke, ki jih je zadovoljeni ud končno izbruhnil. Kazalo je, da jih ne bo nikoli konec. Zdelo se ji je, da jih čuti, kako ji tečejo po grlu, kako jih pije … Prevzemala jo je čudna opojnost. Brezsramna naslada. Ko je spustila roko, je moški s končki prstov prijel Emmanuellin klitoris in jo potešil.

Emanuelle, sladka Emanuelle, ki odstira nežne koprene seksi nostalgije. Za analogno generacijo, rojeno v osemdesetih, prvo kegljanje kognitivnega »junfra«, se pravi iniciacija v erotiko, ni bila le preprost klik do spletnih trdakov. Treba je bilo prelisičiti starce in ostati pred televizijo, dokler se ni zavrtelo kaj, kar bi se vžgalo v plapolajočo najstniško betičko. Tiste najbolj srečne je v ta novi sončni in sočni svet zazibal legendarni mehki pornič Emanuelle. In ko s(m)o kasneje ugotovili, da je bil posnet po avtobiografski knjigi mlade soproge francoskega diplomata ter da je knjiga še boljša (in bolj didaktična), je bila plaha deviškost že veselo na onem svetu. Žal se je na koncu izkazalo, da je avtor Emmanuellinih eskapad kar diplomat sam, a kar je bilo, je bilo. Seme (!) je bilo že zasejano.

10. Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman

Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman (Ana Baraga)

Nekaj minut pozneje se njen oče vrne k njej in jo zgrabi za boke … S svojim nabreklim penisom boža mehko brazdo med njenima ritnicama in ji zraven šepeta, da bo kmalu na vrsti ona in jo bo bolelo veliko bolj kot vse, kar je doslej doživela. /…/ Svojo ritko zdaj moli proti očetovski roki, ki ji boža anus in vanj vtira gost, verjetno mehčalen vazelin ali pa morda afrodiziak, a v vsakem primeru ji je izjemno prijetno, ko jo najprej drgne z enim in nato z dvema prstoma. Takrat pa jo zbode v zadnjico in reče: »Ni pravičnega razloga, da ne bi dal tudi tebi seruma užitka, ki so ga bile deležne vse najine šolarke.« Potem ji obenem masturbira analno rožo in ščegetavček. Hitro razdražljiva mladenka se pri priči razvname, da z blagimi sunki ziblje svoja ledja, medtem ko se ji vulva omoči s sluzjo, njeno dihanje pa postaja vedno bolj sunkovito in vedno manj diskretno /…/

Slovenija je pač res majhna država, vsi smo med sabo tako ali drugače v sorodu, da je bil incest že od vsega začetka obsojen na dno tokratne AirBeletrinine lestvice. Pa čeprav gre za analni S&M incest/posilstvo. Uredništvo je zazdehalo in zamahnilo z roko: »Eh!« A tudi mi brez oklevanja priznamo, da Sentimentalni roman Alaina Robbe-Grilleta prestopa meje telesne in duhovne vzdržljivosti svojih literarnih junakov, pa tudi meje bralčevega potrpljenja in radovednosti. Kako zelo? Tako, da je založba Fayard knjigo objavila kar nerazrezano. Gre za literarno različico najhujše torture-pornografije, kar je morete izbezati z mračnih hodnikov interneta; oris sveta popolne šovinistično-fašistične utopije, v katerem bogati beli Zahodnjaki vladajo in posedujejo ženske, jih inkvizicijsko mučijo, se nad njimi pervertirano izživljajo, jih posiljujejo in pobijajo ter v tem strašansko in brez slabe vesti uživajo. Tako da pravzaprav nismo imeli dosti možnosti pri izbiri prizora za lestvico – gre za enega redkih prostovoljnih (ali vsaj napol prostovoljnih) spolnih odnosov v knjigi, ko oče svojo hči dokončno »izobrazi« za vlogo, ki ji je bila namenjena – da bo nadomestila svojo umrlo mamo. Verjamem, da že komaj čakate, kaj vam na uredništvu pripravljamo naslednjič …

 

 

LITERATURA:
Vitomil Zupan: Menuet za kitaro: (na petindvajset strelov). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1975.
Marjan Rožanc: Hudodelci. Maribor: Obzorja, 1981.
Apulej: Zlati osel (Metamorfoze). Prevedel Primož Simoniti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.
Jonathan Littell: Sojenice. Mladinska knjiga 2010. Odlomek preveden po: klik. Prevod: AirBeletrina.
Elfriede Jelinek: Učiteljica klavirja. Prevedla Martina Cajnkar. Ljubljana: Študentska založba, 2003.
A. S. Puškin: Skrivni zapiski A. S. Puškina. Prevedel Milan Jesih. Maribor: Obzorja, 2000.
Matjaž Zorec: Kaj mi delaš. Revija I.D.I.O.T., številka 9 (2013).
Stephen King: The Waste Lands. The Dark Tower III. Plume 1992. Prevod: AirBeletrina.
Emmanuelle Arsan: Emmanuelle. Prevedel Brane Kovič. Ljubljana: Delo, 2004.
Alain Robbe-Grillet: Sentimentalni roman. Prevedla Mateja Seliškar Kenda. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2011.