V tokratni lestvici združujemo tisto, kar je le redko razdruženo: književnost in alkohol. Pa ne merimo na zolajevske jarke in beznice, razsute družine ter krvav naturalizem. Tudi na moraliziranje ne. Prej na tisto, kar nam v najboljšem možnem smislu nudi beg od sveta; trenutke pozabe ter občutek, da v svoji bolečini nismo sami. Prepričate se lahko tudi v naslednjih dneh na Ptuju, na Dnevih poezije in vina.
1. France Prešeren: Zdravljica
Spet trte so rodile
prijatli, vince nam sladkó,
ki nam oživlja žile,
srcé razjásni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Skrajno nedomoljubno bi bilo, če na prvem mestu ne bi bilo Zdravljice, s katero se že osnovnošolci naučijo, da je vince zdravilno. Po eni strani nam razjasni od resničnosti zamegljene poglede, po drugi strani pa zatre tisto, kar najbolj boli. In v najtežjih trenutkih zbudi upanje, da bo jutri, jutri pa res, bolje.
2. Charles Baudelaire: Omamljaj se!
Vedno je treba biti pijan. Vse je od tega odvisno: to je edino vprašanje. Neprenehoma se moraš omamljati, da ne čutiš strašnega bremena Časa, ki lomi tvoja ramena in te tlači k tlom. Toda s čim? Z vinom, poezijo ali krepostjo, kakor hočeš … Samo – omamljaj se!
Kako blagodejni so trenutki omame, zaradi katerih pozabimo na Čas in na to, kaj vse nam je že prizadejal ter – če bo šlo tako naprej –, kaj nam še bo. Kako blagodejno je, da obstajajo trenutki čiste sedanjosti, ko ni bremen preteklosti in pasti prihodnosti in je le tisti trenutek, ki nas ponese, kakor je napisal zgoraj citirani avtor: Kamorkoli, kamorkoli! Samo ven iz sveta!
3. Roald Dahl: Okus
Richard Pratt je bil slaven sladokusec … Prirejal je večerje, na katerih so stregli razkošne jedi in izbrana vina. Zavračal je cigarete, ker se je bal, da bi škodile njegovemu okusu, in ko je razpravljal o vinu, je imel nenavadno, precej smešno navado, da ga je naslavljal kot živo bitje. »Preudarno vino,« je rekel, »kar zadržano in izmuzljivo, ampak precej preudarno.« Ali »duhovito vino, blagohotno in razigrano – rahlo obsceno, morda, ampak vsemu navkljub duhovito.«
Ni vam treba biti tako velik connoisseur, kot je bil Richard Pratt, človek, ki je menil, da si lahko s svojim nezgrešljivim okusom za vino v zakon priigra mlado in še kako čedno nevesto, da bi si bili z vinom na ti. Vse, kar potrebujete, je kakovosten pogovor, ki vas bo držal pokonci, in zadostno količino vina, da se vam ne bo treba držati nazaj. Jamčimo, da boste do četrte ure zjutraj, ko nihče ne bo več zares poslušal vaše pripovedi o srce parajoči ljubezenski zgodbi izpred petih let, ker bodo vsi preveč zatopljeni v pripovedovanje svojih, tudi sami začeli vino obravnavati kot svojega nepogrešljivega družabnika, ki ima celo vrsto zavidljivih človeških kvalitet.
4. Evripid: Bakhantke
Enako mero užitka daje revnim nič manj ko bogatim dar njegov, opojno vino, zoper žalost lek sladak. (Prevedel Anton Sovre)
Kar želi Evripid povedati, je, da je vino demokratična pijača. In Grki so demokracijo takorekoč izumili, ergo, mu je treba verjeti. Tudi zato, ker velja za tistega dramatika, ki je s svojo prenovo atiške tragedije končal klasično obdobje tega žanra in v dogajanje na odru vnesel nekaj sodobnega duha. Z dramo Bakhantke, ki so spremljevalke boga vina Dioniza, če slučajno ne veste, je med drugim uprizoril tudi orgiastične dionizične obrede. Logično: poesis + demos + vino = orgija. Pridite se prepričat na Dneve poezije in vina!
5. Stephen Fry: The Fry Chronicles
Vino je lahko boljši učitelj od črnila in pomenek je pogosto boljši od knjig.
Saj ne, da knjigi ne bi priznavali njene vrednosti – je le orožje, učiteljica življenja (Saj vemo, to je zgodovina, ampak ali ni tudi ta po svoje samo neka oblika pripovedi?), ob psu človekova najboljša prijateljica ter sploh nepogrešljiv in brez dvoma dragocen doprinos k svetu, v katerem je toliko slabega, gnilega in bednega. Ampak, dajte no – nobena književnost, nobena jezikovna bravura ali narativni zasuk se ne more primerjati z zgodbami, ki jih piše posedanje ob steklenici vina pozno v noč. In Stephen Fry, eden najbolj iskrivih ljudi, kar jih je kdaj živelo, on bo že vedel.
6. Ernest Hemingway: Pariz-premični praznik
V Evropi smo na vino gledali kot na nekaj tako zdravega in normalnega kot na hrano, za nas je predstavljalo veselje in dobro počutje in užitek. Srebanje vina ni bilo nikakršen snobizem, niti simbol sofisticiranosti ali nekakšen kult: bilo je tako naravno kot prehranjevanje in zame tudi enako potrebno, saj si obeda brez vina, jabolčnika ali piva sploh nisem mogel zamisliti. Oboževal sem vsa vina razen zelo sladkih ali zelo težkih.
Za dobrega starega papana so radi djali, da »misli globalno in pije lokalno«, kar je pomenilo, da se je nalival z vsem, kar je bilo v tistem trenutku pač pri roki, najsi je šlo za havanski rum, škotski viskač ali pariški absint. Ernestova velika ljubezen do alkoholov se je še posebej plodno razpasla v mestu luči, med znamenitimi, neskončno pijanimi rojaki (F. Scott Fitzgerald se ni mogel niti za hip ločiti od steklenice šampanjca, Ezra Pound pa ne od čaše absinta). Ravno tu je Hemingway poleg eksperimentiranja z lastnimi koktajl recepti (če se brozgi absinta in šampanjca lahko tako reče) začel kultivirati odnos do rujne kapljice, ki ji je kasneje v svojih romanih posvetil nekaj znamenitih odstavkov …
Skratka, ko pred evropsko buteljko poklekne tudi neukročeni ameriški bivol, potem je jasno, da se ji nima smisla upirati. (Hojla, Ptuj kliče!)
7. James Joyce: Ulikses
Popito vino se je pekoče zadrževalo na njegovem nebu. Burgundsko grozdje zdrobljeno v stiskalnicah. To je sončna vročina. Zdi se kakor skriven dotik ki mi zbuja spomine. Njegovi prizadeti ovlaženi čuti so se spominjali. Skrita pod divjo praprotjo na Howthu pod nama speči zaliv: nebo. Nobenega glasu. Nebo. […] Divje sem legel nanjo, jo poljubljal: oči, njene ustnice, iztegnjeni utripajoči vrat, ženske prsi, polne v njeni tenčičasti bluzi, s kvišku obrnjenimi velikimi bradavicami. Moj jezik jo je vroče ljubkoval. Poljubljala me je. Dobival sem poljube. Vsa vdajajoča se mi je mršila lase. Poljubljana me je poljubljala.
(Prevedel Janez Gradišnik)
Joyceov Ulikses ne teče le kot tok zavesti, ampak tudi kot dobro vino. Zato ga je treba uživati v majhnih količinah, s pogostimi odmori za kontemplacijo in refleksijo. In če želite, dajte razmislit o tem: Ali je Joyce, kozmopolit, eksperimentator in uživač, kakršen je bil, navdih za svoje pisanje kdaj našel tudi v kakšnem slovenskem vinu, ki ga v Trstu v začetku 20. stoletja gotovo ni bilo tako nemogoče dobiti? In ali ga je kdaj poljubilo tudi kakšno slovensko dekle?
8. John Keats
Dajte mi knjige, francosko vino, sadje, lepo vreme in nekaj glasbe, ki jo zunaj igra nekdo, ki ga ne poznam.
Kako malo potrebuje človek, da je srečen. Umetnost, ugodni vremenski pogoji in pijača: alkohol imajo to čarobno moč, da k vedremu razpoloženju pehajo celo po naravi stvari tako tmurno dušo, kot je pesniška. Morda bi letos na Dnevih poezije in vina veljalo od mrtvih odpoklicati tudi Keatsa, da si malo odpočije od družbe črvov in mrličev ter ob kozarcu rujnega reče kakšno z nami. Po opisu njegovih preferenc sodeč, bi ga skoraj moralo osrečiti.
9. Jack Kerouac: Klateži Dharme
»Bah, na nobeno takšno reč ne želim iti, vse, kar želim, je popivati na ulicah …«
»Ampak vse boš zamudil in to samo zaradi nekaj stare brozge.«
»Ampak v vinu je modrost, jebemti!« sem se zadrl. »Nagni kozarec!«
Originalni hipster, kralj beatnikov Kerouac, ni bil ravno delikatesni sommelier, ki bi svoje napredno potrošništvo dokazoval s previdnim pupcanjem organsko pridelanih pletenk. Zaradi konsistentno objestnega nalivanja je svojo pot sklenil v slogu številnih pripadnikov domačijskih pisateljskih logov – na njegova vrata je pri 47-ih potrkala teta ciroza.
Omenjeni citat lahko tako med letošnjim Festivalom poezije in vina služi dvojnemu namenu: najprej kot vodilo (yolo), v skrajnem primeru pa tudi kot varnostni pas. Ne, ne mislimo, da boste v teh nekaj dneh fasali kronično okvaro jeter. Toda povsem druga reč zna biti kak razboriti domačin, po možnosti še Stritarjev nagrajenec, ki vašemu jutranjemu, maligansko obarvanemu recitiranju najnovejšega štikla Challeta Salleta ne bo pripisoval posebne estetske vrednosti (šamar!).
10. Ovid: Umetnost ljubezni
Vino duhove mehča in razvnema jih v strasti goreči,
skrb se razblini kot dim, v vinskih se čašah stopi.
(Prevedla Barbara Šega Čeh)
Medtem ko so njegovi kolegi pisali govorniške priročnike in poučne aleksandrinske pesnitve o kmetovanju, lovu, čebelarstvu in podobnih prozaičnih zadevah, je Ovid dobro poznal svoj trg in nanj kot prvi plasiral svoj priročnik za osvajanje. In kot odličen poznavalec človeških značajev se je seveda zavedal, da ljudi nič ne zbližuje tako kot dobro vino. To je obenem tisti nasvet, ki se vse od takrat po očetovi strani prenaša na moške potomce, da ženske vabijo na pozne večerje ob svetlobi sveč in s stalnim dotokom novih steklenic; po materini strani pa na ženske potomke, da se pretvarjajo, kako malo vina da nesejo.
