Ni več skrivnost, dragi bralci, da AirBeletrina zarisuje najpomembnejše modne smernice. Še pomnite februar, ko smo vam v času svetovnih tednov mode postregli z najbolje oblečenimi gospodi? Tokrat smo v času, ko se bo modni teden odvil tudi v Ljubljani, pripravili najbolje oblečene dame, izpostavili pa smo tudi nekaj ikoničnih (musthave) kosov. Ste že nestrpni? Gre za okrvavljeno poročno obleko iz Kocbekove Črne orhideje? Ali morda za rožasto Natašino ruto iz Vojne in miru? Smo mar izpostavili golo Zolajevo Nano, ki se z razpuščenimi rdečimi lasmi ogleduje v zrcalu?
Četudi se vse spreminja – celo slovenska vlada se je – uredništvo AirBeletrine še vedno deluje v skladu z najvišjimi demokratičnimi standardi. Moški del predstavlja desnico, ki brez razmišljanja v en glas isti osebici dodeli deset točk ter ji izglasuje zmago, ženski del pa levico, ki se ne zedini o ničemer konkretnem–razen o tem, da si zmagovalka ne zasluži zmage.
Pa dovolj o nas, vemo, da ste že nestrpni. Ne moremo vam podariti pomladi, lahko pa vam povemo, kaj obleči, da bo v vašem življenju zasijala pomlad. Vedno. Tri, štiri, zdaj!
1. Dolores Haze (Vladimir Nabokov: Lolita)
Z udobnega razgledišča (skozi okno kopalnice) sem zagledal Dolores, kako pobira perilo z vrvice v jabolčno zeleni svetlobi na drugi strani hiše. Odpel sem ven, kakor da se sprehajam. Bila je v karirasti srajci, modrih kavbojskih hlačah in v platnenih copatkih. Z vsakim premikom sredi okroglih sončnih zajčkov se je dotikala srčike skrivne in čustvene strune moje vsakdanje mesenosti.
…
Položil sem ji roko na toplo rjavo glavico in poprijel njen kovček. Bila je ena sama rožica in medica; na sebi je imela najsvetlejšo katunasto obleko z vzorcem rdečih jabolk; roke in noge je imela pokrite z močno, opečnato zlato zagorelostjo; praske na njih so spominjale na pikčanje iz drobcenih zasušenih rubinov, rebrasti zavihi belih volnenih nogavičk pa so segali natančno tako visoko, kakor mi je to ostalo v spominu; ampak ne vem, ali zaradi njene otroške hoje ali pa zato, ker sem se je spominjal smo z nizkimi petami, se mi je zdelo, da so ji opečnato rjavo-beli nizki čeveljčki preveliki in da imajo visoke pete.
Bila je Lo, samo Lo, ob jutrih, v samih nogavičkah, komaj poldrugi meter velika. Bila je Lola v dolgih hlačah. V šoli je bila Dolly. Na uradnih dokumentih je bila Dolores. V mojem objemu pa je bila vselej: Lolita – ljubezen in poguba najbolj rafiniranega med pedofili, Humberta Humberta, dvanajstletna nimfica prosojnih udov in fantastičnih moči, ki jih sama niti ne razume niti ne obvlada, tokrat zaseda prvo mesto naše lestvice. Dekle, ki se v modnih kopalkah sonči na dvorišču, ki oprezno kuka izza svojih temnih naočnikov, dekle, obuto v previdno vezene nogavičke, obris, ki se v lahni poletni oblekici sklanja čez mizo. Dolores Haze, sicer res pozorno oblečena mladenka, je bila poleg nespornega daru dobrega okusa nagrajena tudi z opazovalcem, ki je znal njen trud primerno ceniti in povzdigniti. Humbert Humbert, gotovo velik estet, je vsakemu kosu njene obleke, vsaki gubi na krilu, odtenku njenega laka za nohte, lomu svetlobe na njeni prosojni rutici … namenil tolikšno pozornost, da je vse ostalo, kar jo je obdajalo, zapostavljeno zbledelo v ozadje. Kot kaže, za dekle torej ni odločujočega pomena, kaj obleče, temveč komu se pusti opazovati.
2. Ana Karenina in Kitty (Lev N. Tolstoj: Ana Karenina)
Ana ni bila v vijoličnem, kot je to brezpogojno želela Kitty, temveč v črni, globoko izrezani žametni obleki, ki je razkrivala njena polna, kakor iz stare slonovine klesana ramena in njene prsi in njene okrogle roke z drobnimi, tenkimi zapestji. Vsa obleka je bila obšita z beneškimi čipkami. V črnih laseh, samo njenih, brez dodatkov, je imela venček mačeh in enakega med belimi čipkami na črnem traku za pasom. /…/ Okrog gladkega, krepkega vratu je imela niz biserov. /…/ Zdaj se ji je razodelo, da Ana ne more biti v vijoličastem in da je njen čar prav v tem, da vselej stopa iz svoje obleke, tako da obleke sploh ne vidiš na njej. Tako tudi te črne obleke z razkošnimi čipkami res ni bilo videti; obleka je bila zgolj okvir in videl si samo Ano, preprosto, naravno, prekrasno, hkrati pa veselo in iskrivo.
…
Čeprav so toaleta, pričeska in druge priprave za ples Kitty veljale veliko truda in preudarjanja, je zdaj v svoji umetelni obleki iz tila na rožnati podlagi tako sproščeno in neprisiljeno stopila na ples, kakor da niso povzročile vse te rozetke, čipke in druge nadrobnosti toalete njej in njenim domačim niti minute skrbi, kakor da se je Kitty že rodila v tem tilu, v teh čipkah, s to visoko pričesko, okrašeno z vrtnico in dvema listoma. Ko ji je hotela stara kneginja pred vhodom v dvorano popraviti trak pasu, se je Kitty rahlo odmaknila. Čutila je, da mora biti vse na njej samo po sebi lepo in ljubko in da ni treba ničesar popravljati.
Kitty je svojo teto Ano Karenino brezpogojno ljubila in občudovala. Nikoli še ni videla lepše in mogočnejše ženske. Zato si ničesar ni želela bolj, kakor da bi njena teta, ki ji sicer ni bilo do prenašanja ruske malomeščanskosti in zlaganosti, prišla na ples, na katerem naj bi Kitty zaplesala s svojo ljubeznijo, grofom Vronskim. Kitty si je želela, da bi Ana Karenina prišla na ples v vijolični obleki in bila priča sreči svoje nečakinje. In Ana je res prišla. Namesto vijolične obleke je nosila črno in namesto da bi videla Kitty, ki se objema z Vronskim, je Vronskega objela sama ter ljubezen svoje nečakinje pretvorila v sovraštvo.
Kitty je znala umetelno oblikovane obleke nositi tako, da je bila videti naravna in neprisiljena – popolna. Obleka na Ani ni bila pomembna, saj so namesto toalete vsi gledali le njo. In konec? Kitty je znala nositi obleke in je prenesla tudi življenje. Ana se nikoli ni ukvarjala s tem, kako obleke nositi – in življenje je odneslo njo.
3. Gospodična Else (Arthur Schnitzler: Gospodična Else)
Da, tako bom naredila. Prišla bom v njegovo sobo in šele, ko bo pred mojimi očmi podpisal telegram, se bom slekla. In telegram bom držala v roki. Ha, kako neokusno. In kam naj potem odložim svoje obleke? Ne, ne, slekla se bom že tu in si ogrnila le dolg črn plašč, ki me celo prekriva. Tako bo najudobneje. Za oba. /…/ »Else, kakšen preplah ste povzročili!« Govori z mano. Govori z mano, kakor bi bila budna. Kaj hoče? »Veste, kaj ste storili, Else? Pomislite, samo v plašč oblečeni ste vstopili v glasbeno sobo, nenadoma ste tam pred vsemi ljudmi stali goli ter se nato zgrudili. Domnevajo, da je šlo za histerični napad. …«
Čeprav ob besedi notranji monolog vsi hkrati pomislimo na Joycev Ulikses, bi bilo prav, da smo delček misli namenimo tudi Arthurju Schnitzlerju, sijajnemu piscu in dramatiku zgodnjega dvajsetega stoletja, ki je tisto, kar je njegov someščan in cehovski (zdravniški) kolega Sigmund počel v znanosti, sam uvajal v književnost. In to je počel tako dobro, da so ga prepovedovali in zmerjali s pornografom. Gospodčna Else (1924) je pripoved, spisana kot notranji monolog mlade Else, od katere prezadolženi starši dunajske visoke družbe pričakujejo, da jim bo pomagala priti do izgubljenega denarja. Pomagala s pomočjo svojega telesa ter milijonov družinskega prijatelja, ki je željan njene golote. Else se po nekajurnem blodenju s trepetajočimi živci (Sigmund!) odloči, da bo družinskemu prijatelju svoje telo dala pred vsemi. Tako v dolgem črnem plašču prikoraka v glasbeno sobo in se pred zbranimi sleče. Nato se zgrudi (ali simulira nezavest?) ter kasneje v bolniški postelji seže po veronalu. Ko stekleničko izprazni do dna, se njeni živci umirijo, prekine pa se tudi njen notranji monolog. Tretjega mesta si ni prislužila s črnim plaščem, temveč z golim telesom, s katerim je nastavila zrcalo moralistični in izkoriščevalski družbi, ki je mlada dekleta oropala vsega, najprej pa svobode in dostojanstva, ter ju nadomestila s spodobnostjo.
4. Anna Bronski, babica (Günter Grass: Pločevinasti boben)
Ker sem ravnokar posebej omenil krilo svoje babice in najbrž zadosti razločno poudaril: sedela je v širokih krilih – je, še celo vsemu poglavju sem dal naslov »Široko krilo«, vem, kaj dolgujem temu kosu oblačila. Moja babica ni bila v enem samem krilu, temveč je imela drugo vrh drugega štiri. Pa s tem ni rečeno, da je nosila eno zgornje in tri spodnja krila; nosila je namreč štiri tako imenovana vrhnja krila, eno krilo je nosilo drugo, ona sama pa je nosila vsa štiri po sistemu, po katerem se je vrstni red iz dneva v dan spreminjal. /…/ Krila Anne Bronski so bila namreč najrajši vsa iste krompirjasto rjave barve. Najbrž se ji je ta barva dobro podala.
Kdor je bral Pločevinasti boben, enega najpomembnejših romanov nemške povojne književnosti, se živo spominja, kako je Anna Bronski, babica malega Oskarja Matzeratha, nekega dne v svojih štirih krompirjastih krilih okopavala njivo, ko je nenadoma pritekel mimo droben požigalec, Joseph Kolijacek, ki se je pred preganjalci skril pod široka štiri krila na njivi čepeče babice. Skril se je tako globoko, da so policisti za njim izgubili vsako sled. A pod krili ni počival, temveč je ustvaril novo življenje, Oskarjevo mater. Anna Bronski in njena krila si zato zaslužijo posebno mesto na naši lestvici. Nenazadnje svoja življenja vsi dolgujemo svojim babicam ter njihovim širokim in velikodušnim krilom, pod katerimi so zavetje našli izgubljeni in bežeči drobni možje, ki niso vedeli, kje na svetu je njihovo mesto.
5. Doroteja (L. Frank Baum: Čarovnik iz Oza)
»Srebrni čevlji,« je dejala Dobra Čarovnica, »imajo čudežne moči. Njihova najvznemirljivejša lastnost je, da te v treh korakih lahko ponesejo na katerikoli konec sveta. Vsak korak boš naredila s pomežikom svojih oči. Vse, kar moraš storiti, je trikrat udariti skupaj s petami in čevljem ukazati, naj te ponesejo, kamorkoli želiš iti.«
Že dolgo preden so svetlikajoči se srebrni špičaki postali stalnica v slovenski klubski krajini, jih je »ufurala« Doroteja, ki jih je podedovala od pokojne zlobne čarovnice. Žurerskim hudačam sodobnosti zanje ni potrebno nikomur sfaširati frisa, pa še njihova primarna funkcionalnost ostaja praktično enaka. Dorotejo so sicer nekoliko bolj elegantno razvozile do doma, ampak tudi v teh dekadentnih časih lahko srečno imetnico, čeprav povsem zamazane od cigaretnih ogorkov, mastičev in koščkov kebab govedine v stilu pripeljejo do vhodnih vrat, akoravno ne nujno lastnih.
Skratka, literatura se spreminja, svet se spreminja in ženske se spreminjajo, ampak špičaki srebrnjaki ostajajo.
6. Mati in Francka (Ivan Cankar: Mater je zatajil in Na klancu)
Od daleč je bila prišla mati; iz vasi je prišla, kije bila dobre štiri ure od mesta. Njeni škornji – moški škornji, ki so segali do kolen – so bili vsi blatni; tudi krilo je bilo oškropljeno –široko kmetiško krilo z zelenimi rožami. V desnici je imela mati dežnik in veliko culo, ki je prinesla v nji srajce in par novih škornjev za Jožeta /…/ Sram ga je bilo zeleno rožastega kmetiškega krila, visokih škornjev,rdeče jope in rute in dežnika in velike cule; v tej veliki culi so bile njegove nove srajce, ki jih je šivala mati ponoči, in so kapale njene solze nanje.
…
Mati je bila odvezala culo –na mizi je ležala svetla rdeča židana ruta in Francki so se vsesale vanjo nemirne in poželjive oči. »Na, Nežka!« in mati je dala Nežki židano ruto, svetlo rdečo židano ruto, ki je šumela, če jo je človek vzel v roko in ki je bila tako gladka in težka. »Na, Francka, to je pa tvoje!« in Francki je dala mati zelen barhantast predpasnik, ki je bil tak, kakor jih imajo v delavnik vsi ljudje na svetu. Francko je stisnilo v grlu in roke so se ji tresle, ko je nesla skledo na mizo. Tudi piškotov je mati prinesla in ko je hotela Francka zagrizniti, jo je nenadoma zabolelo v prsih in po vsem telesu in se je stresla in je zajokala naglas in je jokala do pozne noči.
Ha, ljubi bralci, ali ste mislili, da jo boste odnesli brez Ivana? Nak! Če je Ivan s svojo materjo oblikoval slovenski narodni kompleks, potem mu je s Francko, ki teče za vozom, uspelo postaviti spomenik neuspešnemu pehanju za boljšim življenjem. Bravo, Ivan! Zato vam ponujamo materine blatne škornje ter Franckino židano ruto, nesporna modna mejnika v slovenski književnosti in smrtno grozo vsakega šolajočega se Slovenca.
7. Margareta (Mihail Bulgakov: Mojster in Margareta)
Margareta si ni zapomnila, kdo ji je sešil čevlje iz listkov blede rože in kako si se ti čevlji sami od sebe zapeli z zlatimi zaponkami. Neka moč jo je vzdignila in postavila pred ogledalo in v laseh se ji je zableščala demantna kraljeva krona. Od nekod se je vzel Korojev in ji obesil na prsi težko ovalno podobo črnega kodra v okviru in na težki verigi.
Margareta, ki svojo vlogo dobi šele v drugem delu najbolj znanega romana ruskega pisatelja Mihaila Bulgakova, ni navadna ženska. Je ženska, »ki v svojih očeh nosi izjemno samoto « in je razmišljala o tem, da bi prekinila svoje prazno življenje… a že nedolgo zatem jo je na ples povabil sam Satan in jo ustoličil za svojo kraljico Margot. Je ženska, ki jaha metlo in leti. Je ženska, ki je iz ljubezni do Mojstra pripravljena storiti vse. Sicer pa: dame, pozor – če vam ponudijo menjavo starih oblek za pariške modele in pariško obutev, če vam vrata v butik pridrži maček, ki se priklanja, rdečelaska v črni večerni obleki (z brazgotino na vratu) pa vam ponuja Guerlaina in Chanel, je prav lahko mogoče, da gre za Satanovo potegavščino in se boste melo kasneje sredi ulice znašle povsem brez oblek.
8. Koko Šanel, hišna transica Tifanija (Teja Oblak: Kadetke, tovornjakarice in tete)
Vsaka lajdra bi prodala svoj avto in svojo mamo, da bi imela take štikle. Prevlečene z zlato tkanino in z biserom na špici, udobne kot kavč, so se bodičile z desetcentimetrsko peto visoko v Tiflin strop.
»Ziher so iz kolekcije Toma Forda!«
»Ne pa ni Tom Ford! Jaz poznam vse modne hiše od Ljubljane do Pariza! To je kitajska roba!«
»Ne! Naredili so mi jih po meri!« je ponosno kopitljala transica.
»Koliko si dala zanje, priznaj?« Transica se je zmrdnila in zaihtela. »Mamino mesečno plačo!« Tolažile smo jo in v sočutju smrkale z njo.
»Tvoja mama je lahko ponosna nate! Imaš lepše štikle kot ona!«
Kot se marsikdo, ki se rodi v izobilje, nikdar zares ne zave svojega privilegija, marsikatero dekle, ki ga je z ženskostjo obdarila narava, s tem dragocenim darilom ravna malomarno in brez pravega spoštovanja. Tako se včasih zdi, da so edine gospodične, ki zares razumejo vse nianse modnega sveta, gospodične, ki so to postale po svobodni izbiri. Ena izmed njih je brez dvoma Koko Šanel, hišna transica metelkovskega queer brloga Tiffany – dama v »črnih fukiš nogavičkah in kratkem korzetu, izpod katerega se razpira popek«, predvsem pa lastnica najlepših štiklov v Ljubljani, ki v zavist in omedlevico spravljajo dekleta in žene vseh spolov in starosti.
9. Holly Golightly (Truman Capote: Zajtrk pri Tiffanyu)
»Diamanti, že. A diamante je neokusno nositi pred štiridesetim in še potem je tvegano. Dobro so videti samo na res starih dekletih … gube in kost; beli lasje in diamanti: komaj čakam.«
Ne prostitutka, ne dekle na poziv, ameriška geisha, je o svoji najbolj prepoznavni junakinji dejal Turman Capote. Dekle z dežele, ki na newyorškem Upper East Sideu išče premožnega soproga, je nekakšen mozaik Capotejevih newyorških prijateljic. Kot ena najbolje oblečenih fiktivnih oseb nam je v spominu ostala predvsem v podobi Audrey Hepburn. Oblečena v legendarno črno Givenchyjevo obleko (ki je na dražbi dosegla skoraj milijon dolarjev), z dolgim ustnikom za cigarete, s premišljeno izbranimi modnimi dodatki in zadržanim nasmeškom, ki nejasno namiguje na otožnost.
10. Voditeljica (Goran Vojnović: Čefurji raus!)
“V liftu sem se pogledal v špeglu in ugotovil, da imam majico narobe obrnjeno pa da imam dve različni šlapi na nogah. Eno svojo in eno od Radovana. Pa še ves neumit pa smrdljiv pa zlepljen. V glavnem, nikakav. Potem pa pride v lift voditeljica. Pa ne me jebat. Pa lih zdaj, ko sem največji klošar. Pa še najbrž se mi pozna na obrazu od solz včeraj zvečer. Samo potem pa že hočem spustit pogled od srama pa vidim, da je ona še bolj prlimana od mene. V neki razvlečeni čefurski trenerki, brez šminke, skuštrana, v strganih copatah in v neki trikrat preveliki majici. In potem se gledava in se drug drugemu začneva smejat. Tako u izi.”
»A je tebe tut poštar zbudu?«
...
Tako v trenerki je čisto druga. Kul je. Še zmeraj je huda s temi dolgimi črnimi lasmi pa to. Samo tako zaspana pa nenamazana je bolj normalna, mislim, bolj navadna. Lahko bi se še tak papak, kot sem jaz, z njo pogovarjal. Ne bi mi bilo nerodno pred njo. Ne bi rabil gledat v tla. Lahko bi jo gledal v oči in ne v rit. Če bi bila vedno v trenerki, bi še imel kaj šans.
Nesporni šampion urbanih krojev, Marko Đorđić, je protagonist tolikšne otipljivosti, da je zmedel še tisti (bržkone najbolj) cerebralni del javnih uslužbencev, ki je rezerviran za razvozlavanje zagonetk kriminalnih umov. Čefurska kritika izvrševalcev zakona je izvrševalce zakona mentalno tako sezula, da jim ni preostalo drugega kot to, da jo dodobra uresničijo. In če se Đorđić ne moti o »represivni državi«, zakaj bi se motil o ženski modi? Res je, ne bi se. Kajti skrivnost nepremagljive estetike je ena sama – gospodične, ne potrebujete fensi oblekic, šminke in mehčalca za laske. Samo na TV-ju morate biti.
* Ilustracije: Ana Baraga
LITERATURA:
-Vladimir Nabokov: Lolita. Prevod: Janko Moder. Ljubljana : Sanje, 2005.
-Lev Nikolajevič Tolstoj: Ana Karenina. Prevod: Gitica Jakopin. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1999
– Arthur Schnitzler: Gospodična Else
Prevedeno po:http://gutenberg.spiegel.de/buch/5344/1
– Günter Grass: Pločevinasti boben. Prevod Janko Moder. Ljubljana: DZS, 1999.
-L. Frank Baum: Čarovnik iz Oza. Prevod: Janko Moder. Ljubljana: Karantanija, 1996.
-Ivan Cankar: Moje življenje in Na klancu. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995.
-Mihail A. Bulgakov: Mojster in Margareta. Prevod: Janez Gradišnik. Ljubljana: Delo, 2004
– Teja Oblak: Kadetke, tovornjakarice in tete. Ljubljana: Založba Škuc, 2012.
-Truman Capote: Zajtrk pri Tiffanyju. Prevod: Maila Golob. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.
– Goran Vojnović: Čefurji raus! Ljubljana: Študentska založba, 2008.
