Ker je bila osrednja tema letošnje Fabule(26. 2.–8. 3.) svoboda, smo se odločili, da vas tokrat pocrkljamo z lestvico najsvobodnejših literarnih junakov in junakinj. Da skupaj ponovno osvežimo spomin na literarna dela, ki nas opominjajo na veličastnost svobode. Uredništvo je analiziralo številne kandidate in kandidatke (A: ”Kaj pa Robinson, a on je svoboden?” B: ”Robinson je ujet na samotnem otoku, ti bedak.”) in prišlo do žalostnega sklepa: tako kot v resničnosti, so tudi v literaturi svobodni le otroci in norci. Zato bodo na tej lestvici kraljevali oni. Za dobro vago smo izglasovali še nekaj literarnih zagrenjencev, ki utrujeno rožljajo z verigami lastne svobode. Res vas nismo želeli razočarati, a tako pač je.
1. Irvine Welsh: Trainspotting
Predstavlejte si, da poznam vse argumente za pa proti, da vem, dam mel zlo kratek živlenje, da sem pri zdravi pameti itd. itd., pa se še zmer hočem šopat z džankom?Tega ti navjo dovolil, zato ker to pomen, da jim ni ratal. Ne sprejmejo dejstva, das se čist simpl odloču, da ne maraš tistga, kar ti majo za ponudt. Izber nas. Izber živlenje. Odloč se za hipoteke; odloč se za pralne stroje; odloč se za avtomobile; odloč se, davš sedu na kavču pa bulu v idiotski pa ubijajoč zabavni program na teveju pa se zraven basu s čipsom. Odloč se, davš enkrat poscan pa posran zgnil v domu za mehke cure, pol ko boš sam še v zadrego unim zajebanim egoističnim pankrtom, ksi jih vzredu. Izber živlenje.
Evo, jest sem se odloču, da nam izbral živlenja. Če kakšnmu kurcu to ni prou, je to njegov problem, jebemti. Koker prav Harry Lauder, jaz nameravam sam vztrajat na tej cesti čist do konca …
Najprej globoka zahvala in iskrene čestitke Dannyju Boylu za verjetno najboljši filmski intro vseh časov. Potem pa seveda gromek aplavz tudi škotskemu mojstru za droge, agresijo in književnost Irvinu Welshu, ki je naše mame spravil ob živce s tem, da je heroin naredil tako jebeno privlačen. Prvo mesto današnje lestvice je uredništvo Aira (sprevrženci) enoglasno odredilo besedam iz ust škotske heroinske ikone, Marka Rentona, ki jih v prvem prizoru Boylovega filma tako lepo odžreblja Ewan McGregor, medtem ko z ukradeno robo teče po edinburških ulicah. Malomeščanske sanje so nateg, sporoča Renton, za njihovo uresničitev si prizadevajo samo idioti. Edina resnično svobodna odločitev, ki si jo človek v svetu praznih in slabo utemeljenih družbenih pravil lahko privošči, je, da pošlje vse v kurac in namesto življenja izbere heroin. Nič kaj pedagoško od nas, kajne?
2. Jonathan Franzen: Svoboda
Lahko si reven, ampak edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda, da zajebeš svoje življenje, kakor hočeš.
Seveda je bilo že od samega začetka jasno, da lestvica, kot je ta, ne more in ne sme spregledati romana, ki se kiti s takim naslovom. Seveda je bilo že od samega začetka jasno tudi, da v tem dolgem in težkem velikem romanu o življenju na zahajajočem zahodu ni moč najti niti enega svobodnega literarnega lika. Zgornji citat na verjetno najlepši možen način ilustrira, kaj si mojster Franzen misli o možnosti svobode v svetu vzročno-posledičnih odnosov, ki jih imamo drug z drugim, s svojo državo in svojo smrtnostjo. Če niste dovolj ubrisani, dovolj mladi ali dovolj zadeti, vam svoboda očitno lahko služi zgolj kot snov za deprimirajoče one-linerje, s katerimi boste oznanjali njeno žalostno odsotnost in si v potu lastnega resigniranega obraza poskušali sezidati stezico v literarno zgodovino.
3. Chuck Palahniuk: Klub golih pesti
Stvari, ki si jih lastiš, se bodo naposled polastile tebe. Šele, ko izgubiš čisto vse, si resnično svoboden, da narediš, kar hočeš.
Še kar slabo ali pa še kar dobro, da se je Palahniukov roman znašel na mizi Davida Fincherja in je ta poklical piflarčka Nortona ter seksača Brada in nam ju nato kot postmoderna borca za svobodo vžgal v to našo kolektivno popkulturno kloako. Predstavljena svoboda sicer ne vzdrži, če ste ženska ali če niste lepi (vsaj) kot Challe Salle, ampak vpliv kultnih, Klubskih antipotrošniških enovrstičnic, ki se valjajo na vsakem spletnem koraku, je preprosto prevelik, da bi se sekirali zaradi takšnih malenkosti.
Pravijo, da se srž filma zgošča okoli ideje, da je za spremembo diskurza in s tem sistema (= za svobodo) nasilje najprej treba obrniti proti sebi. Važi. Vendar pa se ob tem skoraj nihče ne spomni na dobrega, starega Palahniuka, na čigar zeljniku je vse skupaj sploh zraslo.
No, mi smo se.
4. Charlotte Brontë: Jane Eyre
»Jane, umirite se; ne upirajte se kot divja, pobesnela ptičica, ki si v svojem obupu cefra perje.«
»Nobena ptica nisem; in nobena mreža me ne ujame; svoboden človek sem, s svobodno voljo – ki jo zdaj uveljavljam s tem, da vas zapuščam.«
Jane Eyre je ena prvih žensk v svetovni literaturi, ki je resno pokazala fakiča patriarhatu. Moški so poklekali pred njo, a dobro se je zavedala, da ji s tem le kažejo, kakšen bo njen naravni položaj, če jim dovoli, da jo vprežejo v zakonski jarem. Pustila ni niti, da bi jo zmerjali z divjo živaljo – njena svoboda je bila svoboda emancipirane posameznice, in šele ko je bila lahko prepričana, da bo v zakonu vsaj enakovredna, je izdahnila svoj da. No, prej je morala umreti tudi Rochesterjeva prva žena, toda ta razplet je bolj posledica žanrskih zahtev gotskega in ljubezenskega romana, v katera je morala preobleči svojo feministično pripoved, da ja zaobšla popolno zgražanje in se obenem še dobro prodala. Nič pač ne osvobaja tako kot tista dobro znana tona: ka-čing!
5. Vitomil Zupan: Levitan
Povedal sem mu, da se počutim v ječi bolj svobodnega, kakor če bi stal sredi New Yorka. Kajti svobodnost je tukaj notri, v prsih. Človeku je ni mogoče vzeti. Treba bi ga bilo preklati čez pol – in skušam izpustiti svobodo iz njega, a tedaj bi umrl – in bi bil spet svoboden.
Vemo, vemo, zadnje čase Vitomil skuuus. Ampak glede na plodovitost, s katero se v domači grudi razrašča ideja o naši bojda brezizhodni obsojenosti na pasivne junake, Zupana ne glede na obletnice potrebujemo bolj kot kdajkoli prej. Vitomil svojemu hlastanju po svobodi (kaj šele tistemu svojih protagonistov) nikakor ni dovoljeval, da bi se pustilo omejevati s strani nekakšnih zunanjih okoliščin, ne glede na to, kako grozljive so bile. Levitan je vrhunec umetniškega tematiziranja tega trmastega vztrajanja v udeležbi življenja, in to skozi izvajanja protagonista, ki ga ne more ustaviti niti zaporniški zid.
6. Alan Moore: V kot vroče maščevanje
Mama mi je rekla, da sem ji zlomil srce … toda važna je moja poštenost. Je to tako sebično? Saj ima res nizko ceno, a je vse, kar imamo v tem svetu. Tako malo je premoremo v sebi … toda tam, v tistem majhnem delu sebe smo svobodni.
Če vas bo kakšna konzervativnejša duša poskušala prepričati, da stripov ne gre prištevati k visoki literaturi, ji pod nos pomolite Alana Moora. V kot vroče maščevanje (prevajalca vljudno naprošamo, naj se najmanj enkrat tedensko potrese s pepelom) ima mogoče res več sličic kot teksta, vendar je kljub vsemu veličastna uprizoritev spopada med fašistogeno državo in anarhističnim posameznikom. Sporočilo, ki nam ga Moore prišepetava prek moža z masko Guya Fawkesa, poznamo še iz partizanščine – pod fašistično oblastjo je prostor človeške svobode samo v tem, da se odloči za neprestano konfrontacijo, da ohrani svojo osebno suverenost ne glede na to, kako težko ali nemogoče se to zdi. To pa je namig, na katerega bi se tudi v enaindvajsetem stoletju lahko spomnili večkrat.
7. Virginia Woolf: Lastna soba
Zaklenite svoje knjižnice, če hočete; vendar ni ograje, ključavnice in zapaha, s katerim bi mogli omejiti svobodo mojega duha.
Kar so začele Charlotte Brontë in druge pisateljice viktorijanske dobe, je nadaljevala in radikalizirala Virginia Woolf. V kapitalističnem sistemu si preprosto ni mogoče predstavljati resnične družbene emancipacije, ki ne bi zajemala tudi določene ekonomske svobode – in natančno to je zahtevala Virginia Woolf za pisateljice v svojem slavnem proto-feminističnem eseju Lastna soba. Toda citat, ki smo ga izbrali, govori o nečem mnogo širšem in dolgoročnejšem – o svobodi misli, ki je podlaga tudi za eno njenih glavnih literarnih tehnik. V svojih romanih je upodabljala zavest, ki ni omejena ne z razumom ne na enega samega posameznika, ter s tem z drugimi modernističnimi avtorji dokončala preobrazbo romana. In s tem gverilsko zavzela eno od sob v palači svetovne literarne zgodovine.
8. Lewis Carroll: Alica v čudežni deželi
»Bi mi povedala, prosim, v katero smer naj krenem?«
»To je precej odvisno od tega, kam bi rada prišla,« je rekla Mačka.
»Ni mi prav dosti mar,« je odvrnila Alica.
»Potem ni pomembno, v katero smer greš,« je rekla Mačka.
Danes zakladnica Facebook citatov, sicer pa literarno delo, ki je izšlo leta 1865 in je z enako spretnostjo prepletalo pustolovsko zgodbo, duhovite dovtipe, družbeno kritiko, krasne ilustracije in celo matematične zagonetke (Caroll oz. Dodgson, kakor se je pisal v resnici, je bil namreč matematik). Čudežna dežela ni nič manj grozljiva in groteskna od prave Zemlje in tudi pravil v njej ni nič manj. Razlika je le v tem, da ima um – norost, če hočete – vedno prosto pot. Živeti svojo norost je zakon in svobodno razporejanje lastne norosti nikogar ne čudi ali ovira. Norost je lahko neskončna. In Alica, deklica, ne potrebuje znanstvenih dokazov, da bi razumela neskončnost, proti kateri se širi svoboda. (In norost.)
9. Vladimir Bartol: Alamut
Rekel mi je: »Nauk o Aliju in Mehdiju je samo slepilo za množice vernikov, ki jim je ime Prerokovega zeta sveto in ki sovražijo Bagdad. Kdor pa more razumeti, temu povemo, kot je ustanovil že kalif Al Hakim, da je Koran proizvod zmešanih možganov. Resnice ne moremo spoznati. Zatorej ne verujemo v nič in smemo vse storiti.«
Samo en trenutek loči ničejanca od nihčeta, a to je trenutek spoznanja. Ko je Seiduna ugriznil v to jabolko, je vedel, da poseduje moč, ki lahko ustvari in sesuje cele imperije. A samo, dokler bo na svetu dovolj nihčetov, ki bodo pripravljeni umreti v imenu Ideje. Tega ni prepustil naključju, zato je ustvaril lažni raj za neizkušene mlade naivneže, da je s hrepenenjem po vrnitvi vanj zadušil njihov razum ter, še pomembneje, njihov samoohranitveni nagon. Vladimir Bartol je s svojim Alamutom (1938) zastavljal ista vprašanja, kot si jih je najprej zastavljala krvava prva polovica dvajsetega stoletja, potem pa se je z njimi spektakularno odprlo še enaindvajseto. Katera svoboda je resničnejša: svoboda nevednosti ali svoboda, ki sledi smrti boga? Ali je slednja svoboda osamljenega posameznika ali svoboda Človeka, ki je zasedel prestol boga? In nenazadnje, ali je posameznik sploh lahko svoboden, kadar je svoboden na račun drugih?
10. Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja
Človek z izgubo zasebnosti izgubi vse. In človek, ki se odpove svobodni volji, je pošast.
Knjiga, ob kateri so se načitane gimnazijke naučile, da jih bo »svobodna ljubezen« ugonobila, načitanim gimnazijcem pa se sploh ni zdela tako slaba, sploh če vključuje polcilinder in zrcalo. Najbolj znan roman Milana Kundere pripoveduje o življenju v političnem sistemu, v katerem svobode ni in je ne prinese niti praška pomlad, ki je bila za hip videti kot znanilka boljše prihodnosti. Posameznik ne more premakniti ničesar, razen meje lastne svobode, s čemer prizadene vse tiste, ki bi jih v resnici rad obvaroval. Izbira lahko le med neznosno lahkostjo in neznosno težkostjo bivanja in si na podlagi tega postavlja nove meje. Edina stvar, ki jo nesvobodni politični sistem človeku dopušča, je, da si v iskanju notranje svobode izkljuva srce.
Literatura:
Irvine Welsh: Trainspotting. Prevedel Andrej Skubic. Ljubljana: DZS, 1997.
Jonathan Franzen: Svoboda. Prevedel Jure Potokar. Ljubljana: Študentska založba, 2012.
Chuck Palahniuk: Klub golih pesti. Prevedel Jure Potokar. Ljubljana: DZS, 2000.
Vitomil Zupan: Levitan. Zagreb, Murska Sobota: Globus, Pomurska založba, 1985.
Virginia Woolf: Lastna soba. Prevedla Rapa Šuklje. Ljubljana: Založba /*cf, 1998.
Vladimir Bartol: Alamut. Ljubljana: Sanje, 2002.
Milan Kundera: Neznosna lahkost bivanja. Prevedel Jaroslav Skrušný. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009
