Lev Detela: »Sedimo na sodu smodnika«

Lev Detela (Maribor, 1939) sodi med najžlahtnejša pisateljska, pesniška, prevajalska in esejistična peresa slovenske diaspore. Iz domovine je kot študent odšel na Dunaj in se tam še istega leta poročil s pesnico Mileno Merlak (1935–2006). Za njegov literarni debi štejemo zbirko kratkih zgodb Blodnjak (Sodobna knjiga, Trst, 1964), njegov najopaznejši roman pa je Stiska in sijaj slovenskega kneza (Mohorjeva družba, Celovec, 1989). Je avtor vrste pesniških zbirk, zadnja v nizu V vetru je lansko leto izšla pri Kulturnem centru Maribor. Veliko je pisal in objavljal v nemškem jeziku. Čeprav je s svojim opusom (predvsem kot urednik in prevajalec) znatno pripomogel k uveljavljanju in prepoznavnosti slovenske književnosti in kulture v Evropi in po svetu, se mu domovina do danes še ni oddolžila, kakor bi bilo treba in prav. Pomembnejša priznanja in nagrade je namreč prejel le v tujini.

Iz domovine ste pred šestimi desetletji in pol odšli še zelo mladi. Kakšna so bila vaša prva izseljenska leta in kako se je v tem času spreminjal oziroma spremenil vaš pogled na Slovenijo?

»Moj takratni odhod iz Slovenije oziroma nekdanje Jugoslavije avgusta 1960 je bil uporniški, povezan z nelagodjem zaradi tedanjih političnih in kulturnih razmer, ki so jih zaznamovale številne represije. Naj omenim le dogajanje na ljubljanski univerzi v zvezi z mojim profesorjem Antonom Slodnjakom in seveda zasuke okrog Edvarda Kocbeka, ki je bil zame nekakšen odločilni vzor in vzpodbuda za pisanje in delovanje.

V tujino me je spremljala prijateljica, pesnica Milena Merlak, prav tako študentka na ljubljanski univerzi. Še isto leto je postala moja žena. V dvoje je bilo laže kljubovati usodi in prenašati nevšečnosti emigracije, na primer takoj na začetku policijski ‘zaščitni zapor’ (Schutzhaft) na Dunaju, nato pa begunsko taborišče Traiskirchen. Po kratki vzgojiteljski epizodi v mladinskem domu Karitas v Retzu v Nižji Avstriji sem na Dunaju ponovno začel študirati slavistiko in umetnostno zgodovino.

Istočasno sem se s polno paro vključil v tedanje kulturno življenje v Trstu, Celovcu in pri zdomcih v Buenos Airesu, saj so mi bila vrata v Sloveniji zaprta. V tržaški Mladiki sem objavil prve črtice in različne spise, sodeloval sem pri Mohorjevi družbi v Celovcu in objavljal v argentinski reviji Meddobje. Na Dunaju sem med drugim navezal stike z Vladimirjem Vremcem in Borisom Podrecco. Skupaj z Alešem Lokarjem smo že leta 1964 v Trstu ustanovili revijo Most. Kmalu sem se priključil tudi krogu okrog Lipuševega Mladja in bil tam nekaj časa urednik za stike z nemško pišočimi mladimi avstrijskimi avtorji.

Da sem svojo družino s tremi sinovi nekako finančno držal nad vodo, sem začel kot kulturni poročevalec in esejist sodelovati pri radijskih postajah Deutsche Welle (Glas Nemčije) v Kölnu, na tržaškem Radiu Trst A in v slovenskih ter nemških programih avstrijskega radia ORF v Celovcu in na Dunaju. Za tedanje odločilne dejavnike v Sloveniji pa sem bil v tem dokaj težkem obdobju seveda nezaželen politični emigrant, čeprav mi je v času kratke liberalne ‘Kavčičeve periode’ v ljubljansko revijo Sodobnost odprl vrata celo Ciril Zlobec. Seveda sem gledal tedaj na položaj v Sloveniji s skepso, a tudi v upanju, da se bodo vremena zjasnila. In imel sem prav, čeprav se je to upanje uresničilo šele v letu 1990.«

Omenili ste soprogo Mileno Merlak, ki je delila vašo usodo. Kako bi opisali vajino zvezo z literarno-ustvarjalnega vidika? Sta se morda dopolnjevala ali je vsak hodil svojo pot?

»Žena je bila vseskozi suverena literarna umetnica z lastno estetiko. Pisala je samosvoje globinske pesmi. Njenim literarnim pogledom in občutkom sem rad prisluhnil. O literarnih pojavih sva živahno razpravljala, vendar se nisva vmešavala v delo drugega, razen ko je bilo treba opozoriti na kako stvarno ali slovnično napako. Vsekakor sva se dobro dopolnjevala. Moram pa omeniti, da je Milena morala posvetiti zelo veliko naporov in časa delu s tremi otroki, medtem ko sem bil sam ves čas zasut s pisanjem člankov za radijske postaje in razne revije in časopise.«

Govorili ste tudi o spremembah, ki so se zgodile okrog leta 1990. Ste mogoče kdaj razmišljali, da bi se vrnili v domovino? Tedaj so vas namreč tudi bolj začeli ceniti in objavljati v matici …

»Aprila 1990 sem se po tridesetih letih eksila prvič spet mudil v Sloveniji. Prišel sem na pogreb svoje matere v Mursko Soboto. Moja žena je morala poizvedovati na jugoslovanskem veleposlaništvu na Dunaju, ali imam prosto pot v Slovenijo. Odgovorili so ji, da so klicali v Beograd, kjer da so me že izbrisali iz seznama nezaželenih oseb. Takrat sem obiskal tudi našo po materini strani družinsko hišo v Središču ob Dravi, kjer sem preživel najlepša leta mladosti.

Pozneje, ko sem se udeležil različnih pisateljskih srečanj na Bledu, v Portorožu, Ljubljani in drugod, so mi nekateri takratni politiki in pisateljski kolegi sicer namigovali, naj se vrnem v Slovenijo, a ni prišlo do nobene resne ponudbe, ki bi bila zame sprejemljiva. V dolgi tridesetletni odsotnosti sem vse preveč postal literarna dvoživka. Navezal sem se tudi na avstrijsko in evropsko okolje, ki mi je postalo nova druga domovina.«

Mimogrede, ali je misel Edvarda Kocbeka, ki vas je odločilno oblikovala in ki ste jo nemškemu bralstvu predstavili pred skoraj tridesetimi leti, danes še vedno aktualna?

»Kocbekov krščansko socialni etos, ukoreninjen v slovensko narodno bit sredi svetovnega univerzalizma, je vedno aktualen. Prav on nam je kot mislec in kot pesnik nakazal, kaj je moderna hoja za Kristusom. V času razpada etičnih vrednot, materialističnih samopašnosti bogatih na račun revnih in nemočnih, vojn in vse bolj absolutnega utapljanja v digitalizaciji in kolesju umetne inteligence nam je potreben uvid v najpreprostejše, ki pa je očitno, kot opažamo, najbolj težavno. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

V predgovoru k vaši prvi knjigi kratkih zgodb Blodnjak iz leta 1964 piše, da ste bili takrat v Mačkoljah. Kako to, da ste se tedaj znašli ravno v mali vasici, ki je hkrati v zaledju Trsta in na robu Istre?

»V Mačkolje je mojo tedaj še malo družino povabil naš prijatelj, pesnik Stanko Janežič, ki je bil takrat dušni pastir v tej čudovito lepi vasici na bregu nad Miljami. Tam smo se z ženo in prvim sinom Gregorjem na Janežičevo pobudo zadrževali kar tri leta zapored, od 1963 do 1965, pri dobrem preprostem zakonskem paru Smotlak v njuni tipični kamniti primorski hiši visoko nad morjem. Tu je poleti nastalo nekakšno veselo prijateljsko kulturno središče. Obiskovali so nas znani tržaški kulturni delavci, med njimi prof. Jože Peterlin s soprogo, pesnik Vinko Beličič, na obisk je prišel iz Rima pesnik in duhovnik Rafko Vodeb, vedno znova sta se oglasila Aleš Lokar in Vladimir Vremec. V Trstu smo obiskali pisatelja Zorka Simčiča, ki se je tam mudil na obisku iz Argentine. V prostorih Društva slovenskih izobražencev so z nami pripravili lep literarni večer, o katerem je med drugim na široko poročal časnikar Franc Jeza v Novem listu. Seveda sem počitnice v Mačkoljah v takratnem mladostnem zagonu izkoristil za pešpota čez drn in strn v Milje ali v Dolino in celo vse do Trsta. S tržaškimi prijatelji smo si ogledali številne kraje in znamenitosti v bližnji in širši okolici.«

Zamejstvo in zdomstvo, torej. Zanimivo je, da ste z Dunaja (so)urejali tržaško revijo Most in buenosaireško Meddobje, veliko ste sodelovali tudi z Mladiko. Bili ste torej ne samo vezni člen med zamejstvom in zdomstvom, ampak tudi nekakšen predhodnik dela na daljavo, kakršnega poznamo danes v času svetovnega spleta. Kako se spominjate tistih časov?

»Seveda, zdaj ko me življenjski veter nosi že proti devetdesetim letom, moram reči, da sem prehodil dolgo pot skozi različna družbena, politična, pa tudi tehnološka obdobja od predšolskega otroka v času druge svetovne vojne, italijanske in nemške okupacije skozi enosmerni jugoslovanski ‘samoupravni’ socializem do življenja v tako imenovani kapitalistični svobodi in demokraciji z vsemi spremljevalnimi peripetijami in premenami. Urejanje oziroma sodelovanje pri tržaškem Mostu me je v drugi polovici prejšnjega stoletja zelo navezalo na naš zahodni mediteranski prostor, nič manj pomembno pa ni bilo in še je sodelovanje pri argentinskem Medddobju, ki je nekak svetilnik slovenstva in njegove kulture v svetu. Danes se moramo bolj kot kdaj koli prej odpreti mednarodnim globalnim tokovom, ne da bi pri tem pozabili in izgubili svoj posebni slovenski idiom.«

Če bi se morali po vsej sili stlačiti v kako literarno kategorijo, bi se uvrstili med moderniste skupaj z nekoliko starejšim Gregorjem Strnišo in po letih vam bližnjim Miroslavom Košuto? Kje vidite sebe?

»Uvrščanje literarnih ustvarjalcev v različne predalčke je vedno problematično. Seveda so neke sorodnosti z literarnim opusom Gregorja Strniše in drugimi modernisti. Vendar sem zaradi dolgega bivanja izven Slovenije in pisanja v dveh jezikih, slovenščini in nemščini, nekakšen outsider. Literarna zgodovinarka dr. Janja Žitnik Serafin me je v neki študiji imenovala ‘upornik med slovenskimi literati’.«

V Sloveniji je veliko bolj znan vaš polbrat Jure Detela, ki je sicer že dolgo pokojni. Tudi v knjižnicah so vajine knjige večkrat pomešane. Čeprav nista odraščala skupaj, navsezadnje sta se rodila 12 let narazen, sta vseeno spremljala drug drugega. Kakšni so bili vajini stiki?

»Moja starša, biolog prof. Leon Detela in Tea, rojena Zorjan ter pozneje poročena Šinko, sta se po drugi svetovni vojni ločila. Odraščal sem razdvojeno med različnimi družinami, vendar v glavnem po letu 1947 pri očetu v Ljubljani. Jure je bil moj najmlajši polbrat z očetove strani. Čeprav sem bil precej starejši od drugih treh polbratov, od katerih živi samo še fizik Andrej, smo bili zelo povezani. Juretu, Martinu in Andreju sem med drugim pripovedoval grozljive pravljice, vozil sem jih v vozičkih na Rožnik, v Tivoli ali na Golovec. Pozneje, ko sem bil že v emigraciji, me je Jure večkrat obiskal v Avstriji. Velikokrat sva bila skupaj tudi v zadnjem letu njegovega življenja, med drugim v Ljubljani in Piranu. Jure je bil s svojimi posebnostmi, svetim spoštovanjem do vseh živih bitij, z etičnim zagonom proti družbenim krivicam, proti vojni in diskriminacijam pomemben člen slovenske civilne družbe. Sodi k redkim tragičnim pesnikom ‘po milosti božji’, ki so lahko za zgled včasih preveč onezaveščenim generacijam.«

Kaj vam pomeni pisanje v nemščini? Ste se tega jezika naučili šele s prihodom na Dunaj ali ste ga – vsaj deloma – poznali že prej?

»V Avstriji sem se že zelo zgodaj povezal s tukajšnjim kulturnim utripom. Čutil sem, da se je smiselno vključiti v tvoren dialog z nemško govorečim sosedom. V času mednarodnih povezovanj je večjezičnost več kot koristna. Nemščino sem nekoliko obvladal že pred prihodom na Dunaj, končno je bil kar osem let moj učni in maturitetni predmet na gimnaziji. Ampak to je bila šolska nemščina. V pravo, literarno tvorno nemščino sem moral šele zrasti. Preko branja knjig, sodelovanja v diskusijah, v praktičnih pogovorih s prebivalstvom in podobno. Tudi sam sem po desetih letih bivanja v Avstriji začel literarno ustvarjati v nemškem jeziku in na ta način navezal številne stike predvsem s takrat mladimi besednimi ustvarjalci po celotnem nemškem jezikovnem prostoru vse do Nemčije, Švice in Luksemburga. Pri tem se mi je kot pisatelju na nov način odprl tudi pogled na slovenščino kot materni jezik, ki je v zdomstvu nisem zanemaril, temveč je ostala zame skozi vsa desetletja v tujini primarno tvorna. V nemščini, ki ljubi stroga pravila, oblikujem literarne sestavke na bolj racionalen način. Slovenščina je, kot vsi slovanski jeziki, bolj neopremiljiva, izmuzljiva, v njej se da laže sanjati in ustvarjati podobe ter vizije tudi iz podzavesti. To mi pride zelo prav pri pisanju pesmi, ki jih ustvarjam skoraj vedno v slovenščini.«

V romanu Propad (2010) ste opisali možni konec sveta, ki naj bi se zgodil med letoma 2047 in 2049. Danes smo tistim časom kronološko bližje za vsaj poldrugo desetletje. Koliko pa smo se jim dejansko približali, predvsem glede na vse večjo svetovno nestabilnost z vojno, ki divja v Evropi, in nevarnim zaostrovanjem na Bližnjem vzhodu?

»Sedimo na sodu smodnika. V takem stanju je težko napovedati srečno bodočnost človeštva in sveta. Vendar upanje ne sme nikoli ugasniti. Luther je nekoč rekel, da bi na predvečer sodnega dne vseeno zasadil novo drevo. Ta rek mi zelo veliko pomeni.«

Če pogledamo v Cobiss in med baze podatkov vpišemo Dunaj, bomo kot rezultat dobili tri slovenske knjižnice. Najbrž je poleg teh zagotovo še katera. Koliko je danes nekdanja prestolnica cesarstva še slovenska in kdo skrbi za njen utrip? O tem tudi sami poročate za oddajo Kulturni dogodki Radia Trst A.

»Na Dunaju se lahko Slovenec na vseh koncih in krajih sreča z našo zgodovinsko usodo, saj je bil skozi dolga stoletja kot prestolnica mnogonarodnega habsburškega cesarstva urejevalec slovenskega narodnega življenja. Ko je leta 1469 Dunaj postal škofija, je bil humanist Jurij Slatkonja iz Ljubljane njen prvi škof. Na Dunaju so skozi najrazličnejša obdobja živeli, ustvarjali, znanstveno in politično delovali ali se drugače uveljavljali tudi številni pomembni Slovenci, poleg njih pa tudi mnogoštevilni drugi ‘navadni posamezniki’, ki so v velikem mestu ob Donavi iskali srečo in kruh. Pisatelji Ivan Cankar, Josip Stritar, Slavko Grum, arhitekta Jože Plečnik in Maks Fabiani, čebelar Anton Janša, glasbenik Hugo Wolf so samo nekatera signalna imena z dolge lestvice pomembnih slovenskih dunajskih osebnosti. Še danes, kljub popolnoma drugim okoliščinam v majhni republiki Avstriji, slovenski utrip na Dunaju ni zamrl. Zato med drugim skrbe dunajski Slovenski inštitut, Slovenski kulturni center Korotan, Slovenski pastoralni center, Klub slovenskih študentk in študentov in še kdo s številnimi kulturnimi prireditvami in druženji.«

Se novodobni prišleki iz Slovenije (študenti, zaposleni itd.) vključujejo v dunajske slovenske sredine ali prevladuje individualizem oziroma iskanje stikov na podlagi, ki ni narodnostna oziroma jezikovna, še posebej glede na to, da danes ni več težko ohranjati vsakodnevnega stika z domom?

»Marsikaj se je v zadnjem času seveda spremenilo. Študentje pa tudi številni prišleki iz Slovenije se v slovenske ponudbe ne vključujejo več v isti meri kot nekoč. Različne skupine, na primer zaposleni v ustanovah Združenih narodov in v mednarodnih organizacijah in podobni, se srečujejo tudi v posebnih, zaprtih krogih. Sploh je opazno široko razvejano kroženje skozi pestrosti multinacionalnega prostora in njegovih ponudb. Kljub temu so naveze na slovenske danosti še vedno močne.«

Ste ustanovitelj in urednik revije LOG, ki izhaja že skoraj pol stoletja. Odkod ta trdoživost? Ste morda že razmišljali, da bi njeno vsebino spričo spremenjenih časov (vsaj delno) preselili na splet? Katere vsebine revija ponuja bralcem?

»Revija LOG je sicer majhen, a vseeno pomemben kulturni dejavnik, ki opozarja na aktualno razvejanost mednarodnega literarnega utripa. V njej je v skoraj petdesetih letih izhajanja našlo prostor več stotin pisateljic in pisateljev z vseh predelov sveta in z besedili najrazličnejših žanrov v izbranih nemških prevodih. Med njimi so tudi mnogi Slovenci, poleg modernih ‘klasikov’ slovenske literature Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca ali Rudija Šeliga na primer Boris Pahor. Delo pri Logu me veseli. Kljub naporu ponuja veselje zaradi zavesti, da oblikujemo s tem kulturnim delom kanon kulturnega povezovanja v miru in solidarnosti kljub različnostim. Preselitev na splet  pa bi prepustil mlajšim naslednikom, ki so se že rodili v novi svet digitalizacij in elektronike, pa tudi umetne inteligence.«