Julija leta 1962 Sylvia Plath po pomoti izve za afero svojega moža Teda Hughesa z Assio Wewill. Njena groza iz pesmi Words Heard, By Accident, Over The Phone po njenem samomoru leto kasneje odmeva kot krik ikone feminističnega gibanja. Tako rekoč po pomoti postane nosilka feminizma.
Petdeset let kasneje Beyonce Knowles izve za afero svojega moža Jay Z-ja. Ob tem je nastala pesem Pray you catch me (»Prayin’ to catch you whispering / I’m prayin’ you catch me listening«), s katero je začela obračun s sabo, njim in z zgodovino. To brez pomote, s polnim nadzorom Beyonce, sproži skrbno načrtovano afro-feministično umetniško-politično gibanje, del katerega sta tudi ta teden na HBO prvič predvajani enourni vizualni album / ustvarjalni dokumentarec Lemonade in izdani istoimenski album, umetniška izdelka prevarane ženske, ki mora na pot skozi celo zgodovino sebe kot zasebnice in sebe kot afroameriške ženske, da se lahko ponovno telesno vzpostavi.
Po telesnem in čustvenem ponižanju se skozi pop himne vrača v otroštvo, k prvim opazovanjem ženskosti svoje mame, si ponovno prvič nadane šminko, ugotovi, da jo je oče vzgojil v vojakinjo (»Daddy made a soldier outa me«), in s tem prevrednoti, kar je pela z Destiny’s Child (»I need a soldier«), v besede Glorie Steinem: »postale smo moški, ki smo jih hotele poročiti«. Med kopanjem po koreninah spozna, da jo je tudi politična zgodovina vzgojila v borko. Pri praskanju za svojimi temelji in brskanju po svoji dediščini se ji pridružijo nosilke afroameriške kulture: pevka Nina Simone, balerina Michaela DePrince, teniška igralka Serena Williams, članice njene družine: sestra Solange, mama Tina, hčerka Blue Ivy, pa tudi matere žrtev policijskega nasilja, zbrane pod imenom #blacklivesmatter. Skupaj z njimi se s po-afriški-kulturi-navdahnjeno poslikanimi obrazi, po zadnji modi svoje družbene zgodovine zoperstavlja hurikanom (Katrina!), da bi preživela brutalnost telesne ničvrednosti, zasnovane na nočnem brskanju po zgodovini klicev na telefonu svojega moža (»ashes to ashes, dust to side chicks«).
Beyonce v lepi rumeni obleki z visokimi petami in z bejzbolskim kijem, malček podobno, a z bistveno več okusa in političnega razmisleka kakor Carrie Underwood v Before he cheats, nič več »crazy in love«, ampak samo še »crazy«, uničuje s prevarami kontaminirano mesto, konkretneje New Orleans, tisti iz prve sezone Pravega detektiva. Veliko se psuje, veliko se pleše, veliko se tudi drži za roko s prijateljicami (»me and my whoadies bout to stroll up«). Z vprašanjem »Ali me varaš?« njeno menstrualno, orgazmično, jezno telo, da bi bilo spet zmožno mehkobe in nežnosti, postane pričevalec v dvanajstih pesmih, dvanajstih poglavjih, dvanajstih stopnjah s čustvi nabitega boja z zgodovino, v kateri so vsi moški izdali vse ženske. Ne bo se pustila izgoreti v zgodovini – poslušala bo tiste med prednicami, ki so dvignile glavo (»suicide before you see this tear fall down my eyes«). To niso Dnevi zavrženosti Elene Ferrante, to je boj za zmago in večje politično dejanje od tistega, za katerim stoji Hillary Clinton. Bolj ko Bey govori o sebi, bolj postaja aktivistična (»f**k you, I’ll build anew«). Iz boja prevarane žene nastaja gibanje za svobodo, nadaljevanje boja Malcolma X in v znamenju njegovih besed iz govora Who Taught You to Hate Yourself?, da je »najbolj nespoštovana, nezaščitena in zavržena oseba v Ameriki črna ženska«. To je sicer načela že s svojim nastopom na letošnjem Super Bowlu, oblečena zelo podobno Črnim panterjem.
Umetniški projekt Lemonade je referenčno prepreden z nepriznanimi avtoricami, potomkami priseljenk iz afriške celine. Koherenco zgodbe si brechtovsko podajajo mednaslovi in poezija 27-letne somalijsko-britanske pesnice Warsan Shire iz njene pesniške zbirke Warsan versus melancholy (the 7 stages of being lonely), ki opozarja, da »ne moreš narediti doma iz človeškega bitja« in da »moraš moškemu pustiti iti, če želi iti, ker si strašna in čudna in lepa in vsakdo tega ne zna ljubiti« A ne le poetične, tudi vizualne reference so nabrane iz nepriznanega kanona afroameriških avtoric, režiserk, kot sta Kasi Lemmons (Eve’s Bayou) in Julie Dash (Daughters of the Dust).
Lemonade kljub temu ne pade v pop jeznih prevaranih punc, v puščavi kričave Alanis Morissette v You oughta know, marinke Katy Perry v Part of me, skozi gozd razočaranj drveče Taylor Swift v Out of the Woods in celo mlajše »to the left, to the left« vzklikajoče Beyonce v Irreplaceble. Če je ravno ona še pred nekaj leti skrušeno ugotavljala »If I was a boy, I’d put myself first«, zdaj ne upa več, da se bodo moški spremenili, ampak raje sama postavlja punce v formacijo ter jih pripravlja na revolucijo in ljubezen. Lemonade dopušča, celo zahteva celjenje srca, pri čemer med drugim vpelje Kintsugi, japonsko umetniško tehniko ponovnega sestavljanja razbitih posod. Beyonce sicer požge spalnico in ameriški Jug – resnici na ljubo, to si oba zaslužita –, a s svojo referenčno mrežo oboje tudi postavi na novo in album zaključi kot gospa Carter (priimek, ki ga je prevzela ob poroki z Jay Z-jem). Resnična čustva namreč ne poznajo groženj, kot jo je naučila njena babica (»nothing real can be threatened«). Temu se pridruži posnetek Jay Z-jeve babice, veznega člena celotnega albuma, ki za svoj 90. rojstni dan pove, da je, ko so ji postregli z limonami, iz njih vedno naredila limonado.
Njen boj se tako v zasebni sferi konča v ponovni gotovosti ljubezni. Ponovno vstajenje te ljubezni pa se poveže s ponovnim vstajenjem afroameriške ženske. Nastopi upanje, ki se drži besede svoboda, z možnostjo nove svetlobe, rojstva njene hčerke, opazovanja in mentoriranja mladih črnskih umetnic (#blackgirlmagic), ki v tem vizualnem albumu stojijo ob njej – svoboda postane rojevanje hčera in učenje punc o moči žensk (»when you love me, you love yourself. Love God herself.«). Njeno zaupanje izkušnjam prednic, skupaj z odločno milino vzgajanja novih generacij, postane nov temelj, ki ga prevara ni zdrobila. S puncami v belih oblekah stopajo v vodo, da bi se zacelile (»baptize me now that reconciliation is possible. If we will heal, let it be glorious.«). Poglejte te ponosne, nadarjene punce, strateško postavljene po zaslonu – zgodovina »najbolj zavrženih, nezaščitenih in nespoštovanih žensk« se lahko začne razblinjati pred gledalčevimi očmi.
Lemonade tako za sabo ne pusti ostankov ljubezni, ki bi jih lahko razstavili v zagrebškem Muzeju prekinjenih zvez, ampak nosi napoved aktivizma, prerazporeditve družbenih moči, girlpowerja. Medtem ko se mediji obremenjujejo s potrditvami avtobiografskih elementov tega umetniškega projekta, je Beyonce že začela turnejo »Formation« in občinstvo zna besedila o boju, ljubezni in celjenju na pamet že samo nekaj dni po izidu albuma.
