Spet slišim nekoga, ki se bo ustalil in se lotil dela, slikanja ali pisanja ali česarkoli že. Takoj ko si bodo uredili primerno osvetljavo, ali takoj ko se bodo preselili v novo mesto, ali takoj ko se vrnejo s potovanja, ki so ga načrtovali, ali takoj ko … Preprosto je: ali nočejo delati ali pa ne morejo, sicer bi čutili peklensko srbečico, ki je ne bi mogli ignorirati, in »kmalu« bi se hitro spremenil v »zdaj«.
Charles Bukowski
Moj pogled se zoži, okolica zamegli, ljudje okoli mene postanejo gibljive silhuete, kot v sanjah je ali kakšnem absurdističnem filmu. Premikajo usta in tvorijo glasove, a moja ušesa zaznavajo le nesmiselno žlobudranje. Razločno jih slišim, prepoznavam znane besede, a ne razumem, kaj govorijo. Premikajo se, počnejo stvari, vsakdanje stvari (nekdo dvigne skodelico kave, da bi naredil požirek, nekdo drug stopa skozi vrata), moj um pa vse to zaznava kot počasno sekvenco iz sanj ali vizijo prenapetega in genialnega mladega režiserja. Vse to se odvija tik ob meni, morda mi oseba, ki je ravnokar spila kavo, sedi nasproti, če iztegnem roko, se je lahko dotaknem, gledamo jo, a resnica je, da je ne vidim. Moj pogled je čisto ozek, a moj svet se širi. Čutim kalorije, ki izgorevajo, in sivo maso, prepredeno s krvjo, ki sedaj teče gosta in včasih tako čista, da mi omrači vid ali pa začutim napad vrtoglavice. Za trenutek vstanem, da ga odženem, ko spet sedem, se zavem srha, ki mi leze po hrbtu, in kože na rokah, po kateri opazujem kocine, ki so se postrojile in pripravile na napad ali obrambo. Ničesar ni, le jaz, ki sem že davno potonila v središče sebe, v jedro tistega prostora, kjer zalezujem nekaj, kar je čutiti resnično, in od koder me ne more potegniti nič in nihče. Le ena stvar je, ena sama oblika ciljne črte: trenutek, ko v elektronskem sporočilu s priponko kliknem Send oziroma Pošlji. Vzamem si nekaj minut, da se spomnim diha, da se ovem sebe, da okolica spet zavzame obrise, da me materialnost okoli mene spet začne zanimati, da se me to, kar drugi govorijo ali počnejo, spet lahko dotakne. To sem jaz, to je moj svet, ko lovim deadlajn.
Včasih deadline, pogosto deadlajn, mestoma dedlajn. Najraje zapišem deadlajn, ker besedo lahko brez napora sklanjam, mobiliziram jo, da služi meni, ne pa jaz njej. Hkrati besedo pustim na pol poti med jezikoma ter v njej ohranim tisto linijo, mejo, ki teče med prej in potem. Sprašujem se, ali smrt nastopi pred črto ali po njej. Poguglam in izvem, da beseda izvira iz militarističnega besednjaka ameriške državljanske vojne, ko je zapore obdajala zarisana črta in ujetnike opominjala na nevarnost smrtnega strela v primeru prestopa. Beseda od tam neopazno zdrsne v rabo, ko se preneha nanašati na smrt v prostoru in postane metafora za možnost smrti v času. Izraz se poda pomenu, uspešno prenaša sporočilo. Smrtna linija, črta smrti. Hrani občutek nujnosti, urgentnosti, vzdržuje resnost, digniteto, vtis, da gre za vse ali nič. Vem le, da se ne ravnam po nobenem roku, skrajnem roku ali roku za oddajo, saj nobena od slovenskih (ne)ustreznic ne opominja memento mori, nobena ne ustrahuje, nobena ne prinaša grožnje smrti ali vsaj obljube smrtnosti. Brez omembe smrti beseda ne implicira nič zavezujočega. Morda prav zato vsi roki hušknejo mimo mojih ušes, ne da bi jih sploh opazila.
Do deadlajna gojim spoštovanje in zasluži si, da se mu priklonim: ne dolgujem mu le lepih besed, dolgujem mu vsak novec, ki sem ga zaslužila od 22. leta, odkar se preživljam s publicističnim in literarnokritiškim pisanjem. Odnos je od nekdaj zakompliciran. Kak zdravljen član društva anonimnih deloholikov bo v nadaljevanju zlahka prepoznal patološki vzorec. Sama sem ga prepoznala vsako poletje med počitnicami na obali. Menjala sem okolje, nisem pa menjala telesa, ki je ostalo vpeto v ritem deadlajna, kjer se vsak naslednji rojeva iz slehernega prejšnjega ter ne da prediha. Telo ni bilo na beli skali, bilo je med sprehodom iz službe, ko je še naprej premlevalo vse kontradiktorne vidike današnje zgodbe, hkrati pa svoje resurse že vpenjalo v dogodke jutrišnjega dne. Ko sem v drugem tednu počitnic končno prenehala pogledovati k telefonu, misli pa so nehale uhajati k dnevnemu seznamu nalog, sem se malce pred koncem počitnic končno preklopila na počitniški način. Možgani so telesu končno skomunicirali, da je to to – edina priložnost počitka za celo leto nazaj in še eno naprej. Moj spanec na beli skali pod soncem je bil naenkrat globok in po njem sem se počutila kot superjunak. Misli so se zjasnile. Sprostila se je cela plejada inhibiranih različic mene, ki so mislile na novo, ravnale drugače. Do konca počitnic sem bila na pragu tega, da postanem nekdo drug. Dokler ni trajekt izplul iz luke in je spet prišel za dva tedna odloženi ponedeljek.
Po desetih letih sem dnevni časopis zapustila in si za prvo nalogo zadala razstrupitev od novinarskega adrenalina ter opazovanje sprememb v organizmu, medtem ko sem s sebe otresala globoko kortizolsko izčrpanost, ki sem jo zares začutila šele tedne zatem, ko sem za sabo zadnjič zaprla vrata pisarne. Spomnim se: spet sem na plaži, tokrat v daljni Aziji, kjer po prvi fazi oddiha nenadoma spet zaman segam po počitku, kot po sadu, ki je na dosegu roke, a se mi izmika. Tantalove muke, spet sem utrujena, sitna, zmedena. Začutim nevarnost, da bi obsesijo z delom zamenjala s kako drugo. Na preži sem. Čez nekaj dni se mi superjunaške sile povrnejo. Vse skupaj traja mesece. Počasi in v valovih, ki spominjajo na vožnjo z vlakom smrti, se vračam v normalen, tovarniški način funkcioniranja, ki je zabeležen nekje v prakodi otroštva in zgodnje mladosti. Telo se spomni, kako je živeti brez nenehnega stimulusa, navodil, ki prihajajo od zunaj, od drugih, ter onkraj udobja življenjskega sloga, ki je oblikovan po predvidljivem in varnem modelu delovnega tedna.
Nekako ob koncu prvega leta neodvisnega dela – v mislih mu še vedno pravim sobotno leto – sem prepoznala, da mi nekaj iz mojega prejšnjega življenja manjka. V paradigmi dnevnoredakcijskega deadlajna sem bivala na najbolj naraven možen način: ne da bi se sploh zavedala, da me poganja tedenski načrt dela. Nisem vedela, da živim v matrici, in to je navsezadnje narava matrice. Prostor, ki ga okupiram, mi je matrica naturalizirala, prikazala kot naravnega. Z modro pilulo spoznanja pa je prišla nepričakovana ugotovitev, da sem ostala brez svojega počela. Odvajanje od deloholizma je kot neželen stranski učinek odstranilo tudi motor, ki je poganjal moje pisanje. Skrajni rok, čim bolj skrajni: deadlajn. Kar naenkrat sem se znašla v skupnem predalu s tistimi, ki rabijo svoje diagnoze, motnje in škodljive vzorce vedenja, da lahko ustvarjajo. Depresivne ali manične epizode, paranoje, alkoholizem ali zgolj nagnjenje, da se vedno zaupajo napačni osebi, ki jih bo zlomila in podarila dar besede, giba, zvoka, slike … Naletela sem na frustracijo, svoj kavelj 22. S sobotnim letom sem napravila prostor za delo, ki bi bilo osvobojeno zunanjih pritiskov, nadrejenih, pričakovanj okolice, dodeljenih in namišljenih vlog ter udobja rutine. Leto, namenjeno potovanju, raziskovanju, predihovanju, je postalo leto, ki je razkrilo ključno sestavino moje juhe. Pred sabo sem imela plantažo časa za naslednje besedilo ali projekt, a na tej plantaži ni bilo ene same bilke, ki bi jo lahko použila. Življenje, izpraznjeno nepotrebnih in motečih dejavnikov, ni ustvarilo pogojev za pisanje. Moje svobodnjaštvo je bilo naenkrat videti kot brezupen projekt. Morala bi uživati, k pisanju sedati z lahkoto, brez skrbi, onkraj pritiska, vedno le po navdihu. Ustvarjalnost bi se lahko, sedaj ko se je osvobodila zunanjih omejitev, v velikih pljuskih zlivala na prosto ali vsaj neprestamo valovala. Uštela sem se. Brez občutka, da mi nekaj diha za ovratnik, se moje misli niso želele organizirati okoli ničesar in zavzeti za nič. Razkošje, ki sem si ga z veliko truda in žrtev pridelala, mi ni moglo dati najpomembnejšega – občutka, da časa zmanjkuje, mene pa je vedno več.
Zamisli in ideje so se množile, jaz pa sem še naprej plavala pod gladino, igrala košarko ali plazila v kak hrib. Na smrt sem pogrešala deadlajn. Možnosti in osnutki besedil so se spreminjali v srbečico, tisto peklensko, o kateri govori Bukowski, vendar je bilo praskanje zaman. Brez faktorja prisile misli niso hotele tja, kjer bi začutila olajšanje, sprostitev napetosti, kjer bi bilo to, kar pravim, čutiti resnično. Na novo sem začela izumljati staro metodo dela pod pritiskom, le da je bilo brez rutinskega roka za oddajo po novem treba čakati, odlašati, prokrastinirati. Spet sem v roke vzela notranjo uro in jo navila. Že 15 let deluje brezhibno. Vedno znova do minute natančno signalizira, kdaj je trenutek ravno pravi, da začnem. Če imam preveč časa, lažem sebi in lažem drugim. Ko ga ostane komaj še dovolj, hkati pa ga še vedno ni premalo, se moj um začne boriti za smisel. Ko se možnost preživetja nevarno skrči, začnem plavati, kot da gre za življenje ali smrt.
Uredniki, ki delajo ali pa so kdaj delali z mano, vse to dobro vejo, konec koncev nisem edina, ki deadlajne lovi za rep. A dvomim, da bi se uredniki strinjali, da moja 15 let stara ura izvrstno deluje. Ironično, deadlajna nikoli v resnici ne ulovim. Da namreč čutim polno urgentnost deadlajna, mora ta švisniti mimo moje glave in me oplaziti ravno toliko, da se pripravim na ofenzivo. Akademskih pet minut, še vedno akademske pol ure, eno uro, en dan, en teden. Odvisno pač od vrste dela, tipa naloge, pogojev oziroma načrta objave. Na koncu, ko se je deadlajn v času dovolj oddaljil in ga v vzvratnem ogledalu komaj še vidim, se mi vedno zdi, da sem ga nekako vseeno prehitela. Deadlajn enfant terrible.
Nekaterim zadostuje vznemirjenje, ki rodi navdih. Nekaj se zgodi, dogodek jih čustveno vznemiri, njihov pogled se osredotoči, okolica izpuhti, zaprejo se v sobo in zaprejo se vase, ustvarjalni proces jih posrka. Trenutka navdiha ne morejo načrtovati ali predvideti. Zgodi se, ali pa se ne. Enkrat pride, drugič ne, za nekatere ne pride nikoli. Spletanju okoliščin so prepuščeni na milost in nemilost. Pripravljeni morajo biti, da se mu kadarkoli odzovejo, saj se bo kasneje magija razblinila, prave besede pa več ne bodo dosegljive. Drugi so, kot Bukowski, prepuščeni na milost in nemilost peklenske srbečice, občutku nuje. Pišejo, ker sicer ne bi mogli živeti. Ker sicer nič, za kar bi živeli, ne bi moglo imeti smisla. Potem smo tu služabniki pritiska, ki prihaja od zunaj, ultimativnega organizatorja idej, orodja, ki skrči čas in prostor, da je komaj mogoče dihati.
Nekateri z nemogočim rokom ničesar ne naredijo. Pod težo pritiska se zgrudijo: opustijo, najdejo izgovore, se dogovorijo, preložijo izid. Nekateri pod pritiskom ne jejo, ne spijo, slabo komunicirajo, ne funkcionirajo, ne živijo. Med lovljenjem roka skuham kosilo, jem še več kot običajno, pijem veliko kave, odidem na dolg sprehod, čas še krčim, da čutim, kako se jaz širim. Spet jem, kuham kavo, pritisk še večam, pogoji postajajo bolj in bolj sovražni, pričakovanja nerealistična, misija vedno bolj nemogoča. Pokličem prijateljico in rešujem njen problem, med enim in drugim stavkom naredim potezo v šahovski aplikaciji. Osredotočenost pod pritiskom se zgošča in razrašča čez vse, kar počnem. In vse, kar počnem, je priprava na boj za življenje ali smrt v besedilu. Pritisk me umiri, izprazni vseh kontradikcij: apatije, ležernosti, nemira, razpršene radovednosti, energijskih presežkov, želje po stiku. Portal se odpre le pod hudim stresom, videti ga je mogoče le pod točno določenim kotom, prikliče ga umirjena potrpežljivost. Na drugi strani so flow, natančnost, zaklenjenost vase, samopozaba in zlitje s sabo hkrati. Izkušnja je izventelesna in portal me izvrže pomečkano.
Deadlajn je metoda, ki ukinja cono udobja kot tisti kraj, s katerega ni mogoče pričevati o ničemer relevantnem. Je črta reanimacije: na tej strani deadlajna sem živa, na oni pa mrtva. Na oni strani sem človeška lupina, ki tone pod gladino, se vzpenja v hrib ali bere knjigo zgolj zato, da bi se osvežila in okrepila za naslednje stekanje zavesti v točko popolne pozornosti. Deadlajn je vsakdanji in banalen kos orodja, ki privije vijak, pa hkrati religiozni ritual, poezija, memento mori, opomnik odtekanja časa, ki je na voljo za karkoli, kar bi veljalo početi s preostankom življenja. Deadlajn je brezzoba pošast in strašen le kot možnost, da je metafora za življenje, ki se vedno začne šele, ko začne zmanjkovati časa.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
