AirBeletrina - Ljubljana je bila kraljica megle, ki posluša punk
Esad Babačić (Fotografija: Ana Kovač) Esad Babačić (Fotografija: Ana Kovač)
Intervju 26. 1. 2023
Čas branja
Čas branja: 17 min

Ljubljana je bila kraljica megle, ki posluša punk

Esadu Babačiću se ni treba nič izmišljevati – doživel je dovolj zanimivega, da mu materiala za pisanje ne zmanjka. Od otroštva, ki ga je preživel v eni od kleti na Poljanah, do mladosti na Vodmatu, v kateri je začel verjeti v svoj koš in punk, triizmenskega dela v pekarni Žito, punkerske in pesniške kariere, ki je prinesla skupino Via ofenziva in trinajst zbirk poezije, pa tudi druženje z najbolj zanimivimi ljudmi tistega časa … In ko bi mislili, da je že skoraj čas za penzijo, je Esad Babačić sredi največjega ustvajalnega zagona – izdal je dve odlični knjigi esejev, ustanovil muzej punka, izdal antologijo slovenske punk poezije Zamenite mi glavo in antologijo poezije športa Vsak boksar boksa svoj boks, ponatisnil knjigo poezije Braneta Bitenca Kri, ustanovil turi po punkerski in športni Ljubljani … V knjigah esejev Veš, mašina, svoj dolg (zanjo je dobil Rožančevo nagrado) in Navijaj v sebi (obe Cankarjeva založba) na svoj pesniški in občuten način ubeseduje in prepleta teme, ki so zaznamovale njegovo življenje, od punka, košarke do poezije, predvsem pa je povsod prisotna Ljubljana – mesto, s katerim sta si z Esadom pisana na kožo.

Berem tvojo drugo esejistično knjigo z naslovom Navijaj v sebi in sem navdušena nad mojstrstvom tvojega pisanja. Zdi se mi, da z leti postajaš vedno boljši (s tem ne mislim, da si bil kdaj slab). Popolnoma jasno je, da tvoja esejistika nikoli ne bi bila taka, kot je, če ne bi pisal tudi poezije. Kako si od pisanja poezije prišel do pisanja esejstike? Kako gledaš na ta svoj razvoj? 

Če se ozrem nazaj, vidim tudi veliko slabih pesmi in neuspelih poskusov, da bi napisal primeren esej.  Skozi življenje sem naletel na premnoge paradokse, dobre in slabe izkušnje, takšne in drugačne ljudi, opazoval življenje, ki ga sprva nisem beležil ali ga jemal kot objekt za morebitno pisanje, a se je na koncu vendarle izkazalo, da brez tega ne bo šlo.

Prehod v esejistiko je sovpadal s pisanjem časopisnih prispevkov, ki so me prisilili k ustvarjanju daljših besedil, zato sem moral zgraditi most med poezijo in esejem; dejstvo je namreč, da brez poezije pri meni ne bi bilo esejističnega pisanja. Pravzaprav so nekateri eseji skorajda nekakšna podaljšana pesem, lirična cesta med okruški stvarnosti, ali kako naj to poimenujem. Poezija je vez, tiha nit, ki pomaga razumeti namen tega mojega pisanja. Tisto, kar v poeziji ostane nedorečeno, abstraktno, širšemu bralstvu nedoumljivo, se v esejih razkrije in predstavi v drugačni luči. To so ti paradoksi, ki se mi ponujajo sami od sebe.

Navsezadnje sem tudi do esejev enako neizprosen, ko pride do samocenzure, ki je vsaj tako kruta kot pri poeziji. Tudi eseje gnetem, dokler niso dovolj močni ali se vsaj meni tako dozdeva. Smo pa pri tem opravilu vedno sami, tako pri poeziji kot pri pisanju esejev …

Zdi se mi, da si predvsem poet Ljubljane. Pišeš sicer o različnih temah, ampak vedno je prisotna zgodba o Ljubljani, predvsem o mestu, ki ga več ni, sivi in megleni socialistični Ljubljani iz sedemdesetih in osemdesetih, kjer pa je bil močan duh skupnosti in veliko kreativne energije. Bil naj bi outsider, saj izhajaš iz družine prišlekov, a si v resnici totalen insider – o Ljubljani veš več kot drugi. Kako vidiš to svojo insider/outsider pozicijo in kako gledaš na razvoj mesta, ki je iz prestolnice subkulture postalo turistična meka?

Vedeti veliko o Ljubljani, to je pravzaprav past. Saj Ljubljane, ki je pripadala Ljubljančanom, da tako rečem, v resnici ni več. To mesto je v bistvu izvrstna kulisa za izživljanje turističnih sanj, kaj več pa od nje ni ostalo. In ja, tudi skupnosti, o kateri pišem in je bolj kot ne le ena takšna iluzija, seveda ni več, vsaj ne v notranjem krogu mesta, ki je ena sama puščava, napudrana s svetlečimi reklamami in mimobežnimi pogledi tujcev. Enkrat se mi je zapisalo tole: če bi pogledi ubijali, bi bila Ljubljana prva na svetu po številu umorov na prebivalca … Ker pa pogledi zaenkrat še ne ubijajo, je morda prva po številu samomorov … Ampak vsega tega turisti ne vidijo in ti isti turisti seveda ne berejo knjig o neki drugi Ljubljani … Znamenita beograjska skupina EKV ima komad Treba da se čisti … Tisti, ki spreminjajo Ljubljano, ponavljajo to mantro in seveda temeljito čistijo, polirajo, uničujejo zadnje sledi Ljubljane, ki je pripadala njenim meščanom … ali pa teh meščanov ni več? Tudi to je mogoče …  Zagreb ima ulico Milana Mladenovića, mi imamo harmonikarja in pleskavice … horde turistov, na poti v Milano in druge destinacije hodijo po praznih glavah domačinov, ki se zaletavajos kolesi in skiroji, iščoč pot skozi goščavo ničevosti … Kako pisati o tem? Kaj povedati, sploh? To so vprašanja …

Pogledi so seveda pogledi domačinov, ki se prebijajo skozi vsakdan mesta …

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg (Cankarjeva založba, 2020)

Pred kratkim sem brala knjigo Dijane Matković, v katerem govori o tem, zakaj ljudje iz družbenega sloja, iz katerega izhaja (priseljenska delavska družina, revščina, neizobraženost), ne pišejo. Ti izhajaš iz podobnih razmer in kljub vsemu, kar je bilo proti tebi, pišeš. Kako ti je to uspelo?

Uh, saj tudi tisti iz visokih družbenih slojev ne pišejo, pa jih nihče ne vpraša, zakaj ne pišejo; no, tu se z Dijano srečava, se mi dozdeva. Zdi se mi, da gre tu predvsem za vložek, ki je pri nižjih slojih vedno večji in zahtevnejši, kot pri onih zgoraj. Saj ti pravim, sam sem prepoln paradoksov in ta je le eden izmed njih. Rad imam slovensko besedo, ker je prišla do mene po drugačnih poteh in sem jo vzljubil na bolj skrit, skoraj fetišističen način … občujeva na samem, skrita, daleč stran od sveta, ki se deli na spodnje in zgornje, lepe in grde, bogate in revne … po drugi strani pa me ravno beseda nenehno spominja na to, da ima Dijana prav in da se moramo boriti proti svetu, ki mu ni treba vedeti vsega tega, kar vemo mi, ki smo se rodili v kleteh, da tako rečem …

Morda pa je ravno v vprašanju Zakaj ne pišem skrita past, v katero se tudi sam ujamem in začnem pisati ravno zato, ker ne bi smel pisati …

Se pravi, da je pisanje tudi neke vrste upor? Upor proti vsemu tistemu, kar naj po merilih družbe ne bi smel biti? Je to tisti uporni punker v tebi?
Že samo dejanje pisanja te postavi v drugačen položaj, tako da si nehote tudi malce upornika, vsaj tu, pri nas, kjer vedno tudi tvegaš, kadar se odločaš za pisateljski poklic – mislim svobodni. Tako da si ves čas v poziciji upornika, če tako hočeš ali ne. Navsezadnje je upor povezan tudi z mentalno higieno, saj je zdravo biti proti rečem, ki te motijo in tudi nervirajo. Težava je seveda o tem, da je seznam tistega, proti čemur bi se bilo treba upirati, vse daljši in daljši, tako da več ne veš, kje začeti. Tako se dogaja, da ljudje niti ne poskušajo biti proti, saj se jim zdi, da se ne splača. Potem pride do tega, da so nekateri dežurni uporniki, ki ves čas opozarjajo, po službeni ali kakšni drugačni dolžnosti, da ne govorimo o tistih, ki imajo od tega koristi, tako da je težko ločiti, kdo je proti zase in kdo za vse nas … verjetno bolj zase …

Ali lahko poveš še kaj o svojem odnosu do slovenščine? V njej si mojster, izpita iz besedotvorja pa ti ni uspelo narediti. Morda bi moral poskusiti še enkrat?

Vidiš, tu so paradoksi, o katerih sem ti govoril. Kaj naj storim? Imeti nekoga rad ni dovolj. Moraš se potruditi, se izkazati, dokazati in na koncu pokazati. Govorim o učenju seveda, ki mi ni šlo nikoli preveč dobro od rok. Tu gre iskati enega od vzrokov, zakaj sem izbral stranpoti jezika, ga začel oblikovati po svoje, postavljati v lege, ki niso vedno prave lege, vsaj ne s stališča jezikoslovja. Moje potovanje skozi jezik, ki ga uporabljam, je nekoliko drugačno, saj sem se z njim srečaval predvsem zunaj šolskih klopi, v neposrednem stiku s knjigami in tistimi, ki so jih pisali; zame je jezik nekaj živega, pekočega in obenem radostnega. Vendar pa talent ni dovolj; potreben je trening, saj brez garanja ni rezultatov … če se lahko izrazim v športnem žargonu … ta agenda pa mi ni bila nikdar pisana na kožo. Morda pa bom res poskusil še enkrat, ko končam s sprotnim pisanjem, od katerega trenutno živim, tako da ne vem, kdaj bo prišel na vrsto izpit. Morda pa nikoli. Kdo bi vedel. Učiti se tisto, kar v bistvu že obvladaš, je lahko naporno. Še besede se bodo zjokale od smeha.

V knjigi praviš, da si polutan, da si »malo od tu, malo od tam, v resnici pa od nikjer«, kot je rekel tvoj oče. Ta svoj položaj na zanimiv način reflektiraš skozi svoje pisanje, tudi v novi knjigi, nikoli pa ni postalo tvoja glavna tema, kot je pri nekaterih tvojih kolegih, denimo pri Vojnoviću. Zakaj misliš, da so pri tebi prevladale druge teme, kot so punk, košarka, Ljubljana, ne pa položaj priseljencev v Sloveniji?

Na srečo sem v Ljubljani srečal veliko ljudi, ki niso imeli nikakršnih zadržkov glede mojega porekla, prav nasprotno; požvižgali smo se na to, kdo je prišel od kod, navsezadnje so štele ulice, parki, postaje, klubi, lokali, takšna in drugačna srečevališča … prišli smo iz blokov, z balkonov, teras, hiš, iskali smo se na igriščih, v dvoranah, na turnirjih, koncertih, v kinodvoranah, lokalni knjižnici … in ja, ne vem zakaj bi se postavljal v položaj mi in oni, če pa smo bili vsi mi in ta vez je bila edino, kar smo imeli … Vodmat je bil nad državo, nad nacionalnimi in drugimi delitvami, bil je eno moštvo, ki igra samo domače tekme … punk je bil tam, onkraj igrišča, v vili, edini takšni v tem delu mesta, kjer se je od nekdaj poslušal tudi rokenrol in vse skupaj se je tako lepo dopolnjevalo.

Esad Babačić: Navijaj v sebi (Cankarjeva založba, 2022)

Ko sva že pri Vojnoviću – v knjigi omenjaš, da ti je ob prejemu Rožančeve nagrade v čestitko napisal, da se sedaj res ne moreš več pretvarjati, da nisi intelektualec. Se ti res zdi, da si outsider med slovenskimi pisatelji?

Nikakor se mi ne zdi, da sem outsider med slovenskimi pisatelji; sem zgolj eden več, ki poskuša pisati, zgolj pisati, to pa me v hipu postavlja v vlogo outsiderja, nekoga na robu, kjer nikakor nisem osamljen; vsakdo ima svojo zgodbo, ki ga je pripeljala do tega, da piše; kot sem že omenil, je moja malce drugačna, to pa je tudi vse. Goran je seveda duhovit in izjemno pronicljiv človek, kar mi je pri njem všeč; to je tisto, kar dela duha žlahtnega … brez humorja ne bi preživeli, sploh ne v takšnem poklicu, kot je naš … jasno, da sem intelektualec, predam se, konec je … in kaj zdaj?

Zakaj misliš, da se je punk najbolj močno in izrazito pojavil in razvil ravno v Ljubljani? 

Ljubljana je bila kraljica megle, ki posluša punk. Tako nekako sem to videl in čutil. Tiste čase je bila Ljubljana ravno prav melanholična in prazna; kot da bi samo čakala na nekaj takšnega, kot je bil punk, še bolj pa novi val, ki je prihajal tako rekoč z ramo ob rami. Sicer pa ne vem, morda je imela svoje prste vmes tudi megla in vse tiste ostaline socializma, ki so se tako vztrajno upirale spremembam.

Zamenite mi glavo: antologija slovenske punk poezije (Hiša imen, 2020)

Kaj bilo, če bi v Jugoslaviji zmagal punk in ne nacionalizmi … berem na Facebook strani Muzeja pank kulture. Dobro vprašanje – kaj bi bilo? Zakaj so zmagale slabe ideje in ne dobra?

Zelo nehvaležno je ugibati, kaj bi bilo, če bi se zgodilo to ali ono, primerjati te čase s tistimi je pravzaprav nesmiselno početje. Punk je odigral svojo vlogo in prepustil štafetno palico tistim, ki so že čakali v vrsti. Ali kot je zapisal Ali Žerdin v svoji spremni besedi k Antologiji slovenske punk poezije: »Oblastne funkcije so prevzemali mlajši kadri. In gneča v čakalnici, skozi katero je pot vodila v družbeno elito, je bila velika.« Ja, tako nekako je to bilo in je še danes. Pa vendarle, ko se sprašujemo, kaj bi bilo, če bi zmagal punk, se sprašujemo tudi o umetnosti, o glasbi, ki je povezovala majhne in velike, delavce in mladino, navsezadnje tudi mesta, v katerih smo rasli, skratka o prostoru, ki so ga čez noč napolnile nacionalistične ideje in sovraštvo do drugačnih, vse tisto torej, kar je na delu še danes.

Zelo te je zaznamovalo prijateljstvo z Branetom Bitencem. Kaj lahko poveš o vajinem osebnem odnosu in v čem je bila po tvojem mnenju Branetova genialnost? Meni se recimo zdi, da je bil odličen pesnik in je premogel veliko osebne karizme.

Brane je bil moj pesniški brat, zaveznik v melanholiji, nekdo, s katerim sem lahko delil tudi težke trenutke in iz njih delal poezijo. Povezovale so naju podobne okoliščine, v katerih sva rasla in se kalila, predvsem pa občutki, ki sva jih prelivala v verze. Prav neverjetno je, koliko Branetovih verzov je, ki so ohranili svojo ostrino in sporočilnost, čeprav so nastajali v nekih povsem drugačnih okoliščinah. Težko je odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je pred nas postavil njegov ponos, ki ostaja živ skozi njegove brezčasne komade. Kaj je narobe z mano …  Preprosto vprašanje, ki postane iz njegovih ust, v čisto določenem kontekstu neke pesmi, tako usodno in hkrati odrešujoče in tako je, vsaj pri meni, z mnogimi njegovimi verzi, ki so bili deli besedil za njegova benda, v isti sapi pa tudi odlična poezija.

Brane Bitenc: Kri (Hiša imen, 2022)

Zakaj misliš, da je »revolucija požrla svoje mladiče«, zakaj so slovenski pesniki in punkerji delali samomore?

Zgodbe tistih, ki so bili v tistem kratkem času najbolj dejavni, so nekako povezane in so pogostokrat ovenčane z depresijo, ki je bila od nekdaj tiha spremljevalka mladih pesnikov.

Kaj ljudi najbolj zanima ali pa preseneča na tvoji punkerski turi? Kdo se je udeležuje – samo starejši ali tudi mlajši? Zdi se mi namreč pomembno, da dediščino punka predamo mlajšim generacijam.

Punk tura je potovanje skozi duh nekega mesta, ki je pripadalo nam vsem, a se je nekje na poti do sem skrilo pred nami. Ljudje so nemalo začudeni, ko se spet srečajo s tem duhom, ki je bil še posebej živ ob ritmih punka in rokenrola, hkrati pa so presenečeni, česa vse ne vidijo, oziroma niso videli v lastnem mestu. Rekel bi, da je mlajših celo več kot starejših, kar me je najbolj presenetilo; pravzaprav je bil to eden glavnih razlogov, zakaj je punk tura ostala in bo aktivna tudi naslednjo pomlad.

Kateri slovenski punkovski bendi so imeli po tvojem najboljša besedila? Kakšno sliko punk poezije kaže tvoja antologija?

Mislim, da je bilo teh izvrstnih piscev besedil toliko, da bi bilo nehvaležno delati kakršnokoli lestvico najboljših. Boljše vprašanje je, kateri slovenski punk bendi niso imeli dobrih besedil? Mislim, da bi jih težko našli … pisanje besedil je bilo v krvi punk pevk in pevcev; zato je ta poezija tako neposredna, izčiščena in jasna; nikoli ne išče stranpoti, ne potrebuje dodatnih razlag, je tudi boleče iskrena in kot takšna nevarna vsem tistim, ki se ne soočajo z najbolj temnimi pokrajinami naših duš. Ima pa v sebi tudi sončne strani in radost, ki je vezana na mladostniško uporništvo. Antologija je opravila svoje poslanstvo že s tem, da je našla in zbrala vso to poezijo, ki leži tam na zmrznjenem asfaltu, kot bi rekel Brane.

Zlizano vprašanje – je punk živ ali mrtev?

Punk živi toliko, kot živi zvok, ki se je iz njega razvil. Dokler ta zvok proizvaja tista čustva, ki smo jih nekoč delili med seboj, toliko časa živi; tako je z vso glasbo, se mi zdi. Punk živi na vzporednicah naših občutij, s katerimi smo se privlekli do teh časov, v katerih so seveda na delu novi izrazi, pomešani tudi s punkom. Sicer pa je tisti bazični, osnovni punk izraz ukinil samega sebe že zelo zgodaj, praktično kmalu po svojem nastanku, še predenje dobro prišel v naše kraje. Naš, slovenski punk, je na srečo živel svojo, avtentično zgodbo, predrugačeno do te mere, da je postala povsem univerzalna in enkratna. Punk je prenašalec sporočil, ki so preživela do danes in nas še naprej begajo.

V svojih esejih z enako zavzetostjo opozarjaš, da Ljubljana ni (bila) le mesto pesnikov in punka, temveč tudi športa. Opozarjaš, da je športni duh živel v vsaki ulici, na vsakem dvorišču, na vsakem košarkarskem in nogometnem igrišču, da so se tu kalile velike športne legende, da je šport v Ljubljani povezoval take in drugačne. Misliš, da je Ljubljana v športnem smislu res fenomen? Da sta se v Ljubljani združila slovenska racionalnost in pridnost ter balkanska fanatična privrženost športu, kar je dalo nekaj fenomenalnih rezultatov (Dončić, Dragić itd.)?

Ljubljana ali pa Jesenice, recimo, če se dotakneva še hokeja, ki je vedno zbliževal in združeval. Mustafa Bešić se je rodil v Bosni, natančneje v Sanskem Mostu, torej bi človek pričakoval, da bo igral nogomet, a je postal eden najboljših hokejistov, ki se je hitro naučil tega športa in pa vsega ostalega, česar se človek nauči v jeklenem železarskem okolju. Skratka, fanatizem je prihajal z ene in druge strani in tako je še danes. Tekmovalnost je zapisana v naših genih, ki so se skozi zgodovino že pošteno pomešali. Ko pa govorimo o košarki, je treba vedeti, da je Ljubljana, s tem pa tudi Slovenija, dala nekaj največjih evropskih, s tem pa tudi svetovnih košarkarjev vseh časov, začenši z Danevom, ki je za mnoge še vedno najboljši košarkar stare celine. Seveda je primerjati res težko, a za nekatere je Ivo celo boljši od Dončića, kar je seveda težko verjeti. Meni je simpatična ta trma starih košarkarjev, ki še kar vztrajajo pri takšnih primerjavah. Navsezadnje tudi ni tako samoumevno, da je bil Jordan boljši od Birda recimo, pa ga imamo vseeno za največjega vseh časov. Vse to je del športa, te večne debate, o tem, kdo je bil večji in boljši, kdo je komu prodal finto in kdaj.  Ljubljana je prepolna velikih in pozabljenih, kar je tudi njena temna plat; to, kako zlahka pozabi, kdo so njeni največji sinovi in hčere …  od Štuklja, Cerarja, pa do Bassina, Daneva, Popivide, Oblaka, Roka Petrovića (Rok bi moral imeti že zdavnaj ulico, trg, obeležje, karkoli), Svetove itd. Vsi, ki smo igrali na zunanjih igriščih, smo bili del te mitologije, ki nas je družila in nam pomagala premagovati tegobe vsakdana. Ljubljana je bila povezana prek rekreacije, zunanjih in notranjih igrišč, na katerih so se sklepala prijateljstva, zavezništva, pa tudi sovraštva, a le takšna, ki so se končala, ko se je končala tekma …

Vsak boksar boksa svoj boks: antologija slovenske poezije športa (Hiša imen, 2022)

Kako sta šport in poezija povezana? Ju povezuje podoben občutek? So športniki v resnici pesniki?

Ne bi šel v skrajnosti, čeprav se včasih zdi, da lahko le pesniki povežejo ta dva svetova; samo pesniki lahko ubesedijo tisto, kar lahko na igrišču izvede Luka Dončić denimo. Tukaj bi citiral Kristiana Koželja: To je Ars poetica – pisati poezijo, kot Luka Dončić igra košarko. Sam sem nemalokrat igral košarko ali parkete s pesnikom Igorjem Bizjanom – Pigo, ki je z naskokom najboljši pesnik med košarkarji; njegova nezgrešljiva roka je bila začinjena z izjemnimi retoričnimi vložki, ki so popestrili njegovo igro. Piga je bil na zunanjih ljubljanskih igriščih praktično nepremagljiv, kar so na svoji koži začutili tudi nekateri ligaški igralci iz takrat hudičevo močne jugoslovanske prve lige. Njegova pesem Kdo vodi igroki jo lahko preberemo v  Antologiji slovenske poezije športa, je posvetilo vsem tistim, ki so svoje najboljše dni zapravili na košarkarskih igriščih, od Vodmata, Kodeljevega do Kolezije in Ilirije, napisana je z nezgrešljivo roko pesnika, ki je športnik in pesnik, brez vsakega dvoma. Tako kot je bil ves čas pesnik tudi rajnki Rok Petrovič, za katerega sem lahko le slutil, da bi lahko bil tudi pesnik … na koncu sta se oba združila v tej čudoviti antologiji, skupaj z Anjo Golob, Tomažem Šalamunom, Alešem Debeljakom, Milanom Deklevo, Vitomilom Zupanom, Muanisom Sinanovićem  in drugimi pesnicami in pesniki. Navsezadnje pa, ja, gre za občutek, vedno predvsem za občutek; ali ga imaš ali pa ga nimaš … to veš že ob prvem metu na koš, tako kot ob prvem verzu, če gre notri ali ne gre … če ne gre, vse skupaj vržeš v nek drug koš. V vsakem primeru odletiš v poden, kot nekoč Peterka ali pa še prej Norčič …