Pred kratkim me je prijateljica vprašala, ali se mi zdi kaj drugačna od takrat, ko sva se nazadnje videli. Zastrmela se mi je v obraz in verjetno zaradi moje nakremženosti dodala, ali se mi zdi kaj bolj otožna. Nazadnje sva se srečali, ko je zunaj v velikih kosmih naletaval sneg. Mogoče sem se tedaj s prsti oklepala skodelice, mogoče sem ji skušala dopovedati, da ne znam pisati filmskih scenarijev, radijske igre že, do filmske naracije pa gojim, bolj kot željo, da bi vanjo tudi sama stopila, občudujoč molk, in mogoče mi je ona celo med vrsticami pripomnila kaj o svojem bolnem dečku, vendar tiste njene žalosti še nisem zaznala. Ali pa sem jo, pa se mi je zdela neizgovorljiva, zavita v grobo tišino.
Obrnila sem se proti izhodu, od koder je v prostor vdirala tema in ji je dež nadel masten, svetlikast odtenek, ter ji dejala, da bi utegnila biti otožnost zanjo v tem trenutku nekaj preveč enostavnega. Na Dunaj se ni odpravila, ker bi si želela spričo slovenskih recesijskih časov okrepiti finančni položaj, temveč ker je njen še ne štiriletni deček hudo zbolel. In ker ima zaradi svojega moža možnost priglasiti se avstrijskim zdravstvenim ustanovam, se je odločila za zamenjavo prostora.
»Ne moreš verjeti, kako socialna država je Avstrija,« je dejala, ko je uvidela, da še vedno ne najdem besed za njeno temno razpoloženje. Če bi bil zunaj dan, svetloba na veliko razlita in nedaleč stran pršenje vode iz vodnjaka, bi ji morda rekla, da živi v zanikanju. Navzven nasmejana, že skorajda razposajena, navznoter pa zakrčena, prejokana. Toda tolikšna iskrenost bi v njej verjetno izzvala odpor. »Ljubosumna si,« bi mi rekla, »ker odhajam, ker zapuščam opustošeno Ljubljano, ti pa si v njej nasedla.«
Prijateljica sicer sodi v tisti tip žensk, ki so zaznamovane »z močnim in nežnim vonjem Bizanca, ki ga imajo romunske ženske, ruske ženske.« To ni moja izmišljotina, oznaka o starinskem vonju, torej vonju vrtnic in bele kože, je prišla iz ust njenega moža. Ki ga nisem nikoli srečala. Ki si ga predstavljam kot moškega, podobnega Conradu Veidtu, nemškemu igralcu iz nemih filmov, čigar roka je okrašena z modrim kamnom. Takšna roka nalahno drži kozarec z vinom in v pogovoru s prijatelji razpravlja o tem, da mora človek ohranjati dvojno identiteto, če hoče preživeti: na eni strani skrbi za nedotaknjenost transcendentalne ideologije, torej branje Freuda, Junga, Kleina ter drugih njim podobnih, na drugi pa skuša živeti življenje povprečnega državljana. »F pravi, da je v Ljubljani prijetno živeti, če finančno nisi odvisen od tega okolja,« mi je prijateljica dejala tistega zasneženega dopoldneva, ko sem se z roko ovijala okoli skodelice. Toda tedaj nisem mogla videti, kako se je v njej že začela nabirati žalost, ki je v teh dneh, ko se je z avtomobilom pripeljala z Dunaja, da spakira, počisti tukajšnje stanovanje in ga odda, toliko kot eksplodirala v zrak, v tisto pridušeno barsko svetlobo, oblegano s hladnim pršenjem dežja zunaj.
Prekinila sem njen monolog o učinkovitosti avstrijskih bolnišnic, o medicinskih sestrah, ki niso medicinske sestre, temveč požrtvovalne prijateljice, oblečene v tesna krila, ki večino dni zabavajo njenega dečka, in ji dejala, da bi o njej lahko pisala. Nisem rekla, da bi pisala o njeni žalosti, ki v tem trenutku ne izhaja toliko iz dejstva, da se je znašla sama z bolnim dečkom v drugem mestu, temveč iz tega, da nima opore v možu. Še nekaj časa se je namreč odločil ostati tu, v Ljubljani. Posel in to. Na Dunaj bo prihajal za vikend.
»Se spomniš, ko si mi dejala, da ti je F rekel, da ga spominjaš na bizantinski tip žensk …«, sem vprašala in na ta način skušala ublažiti vdor v njeno brezno. Pri prijateljici mi je bilo vedno všeč, da je ni motilo, če ne govoriva. Zamolki torej. Kratko zazrtje v obraz in potem tiste neizgovorjene besede. Dalo bi se reči tudi drugače: najina tišina ni bila odsotnost besed, temveč stvar zase.
»Ja, ja, moram ti povedati, da zdaj pišem scenarij o cesarici, ki je živela v času Bizantinskega imperija. 5. stoletje, če si predstavljaš. Njen mož jo je obravnaval kot enakovredno partnerico, bila sta prvi cesarski par …«
Nagnila sem se naprej in naredila dolg požirek vode. Ko sem kozarec vrnila na njegovo prejšnje mesto, sem videla, da je izpraznjen skoraj do polovice.
Morda pa to, kar prijateljica skriva za svojimi vekami ni žalost, temveč zrelost. Ovedenje, da se je znašla v enem tistih obdobij, ko vse obstoji, čeprav se zdi, da se stvari premikajo. Njena koža je navidez še vedno enaka, lasje speti na enak način , enaka barva šminke in navsezadnje, zjutraj še vedno bere zgolj in samo New York Times, medtem ko so lokalna novinarska imena svetlobna leta oddaljena od njenega horizonta (s čimer hočem reči, da si je v svoji najbolj notranji notranjščini verjetno že lep čas želela oditi od tu in da ima bolezen njenega dečka verjetno tudi nadrealistične razsežnosti). Spremenil se je torej način najinega molka, način izrekanja tistega, česar si ne poveva, seveda tudi zato, ker obe veva, da morda nikoli ne bova več takole posedali, da je tokrat zadnjič.
Ko sva se ob pršečem vodnjaku objeli, telo ob telo, nisem mislila na žalostno stokanje vlakov (to bi zagotovo prišlo na misel Doris Lessing, ki zvok vlakov povezuje z izgubo, slovesom), temveč da bi zadnjo noč zlahka preživela v njeni postelji. Seveda se med nama ne bi nič zgodilo; le roka čez trebuh ali obraza tesno drug ob drugem, ki si nekaj tiho prišepetujeta. Toda ko sem zrla za odhajajočo silhueto, ki se je končno izgubila v svetleči temi, me je obšlo mirno prepričanje, da se je končalo neko obdobje.
