»Ljudi moraš imeti rad«

»Kuge so po svetu divjale vsaj tolikokrat kot vojne. Pa kljub temu sleherna kuga in sleherna vojna najdeta ljudi nepripravljene,« beremo. »Kadar izbruhne vojna, ljudje govorijo: ‘To ne bo dolgo trajalo, je preneumno.’ Čisto jasno je, da je vojna preneumna stvar, a to ji nikakor ne brani, da ne bi dolgo trajala. Neumnost zmeraj dolgo traja, to bi ljudje čisto gotovo že zapazili, če ne bi zmeraj mislili le nase.«

Albert Camus (1913–1960), ob Sartru glavni predstavnik eksistencializma, je v romanu Tujec (1942) in z njim uglašenem sočasnem spisu Sizifov mit utemeljil filozofijo absurda, izvirajočega iz »nasprotovanja človeka, ki sprašuje, in sveta, ki nespametno molči«. Od ravnodušnega in moralno topega tujca Mersaulta, ki si po nesmiselnem umoru Arabca želi samo, da bi ga na javni usmrtitvi razjarjena množica pod giljotino sprejela s kriki sovraštva, je Camus svojo filozofijo pripeljal do Kuge (1947) in z njo ubranega filozofskega Upornega človeka, do veličastne himne upora in solidarnosti, tople hvalnice vseh sočutnih in požrtvovalnih, ki brez upa zmage in zagotovljenega poplačila pomagajo sočloveku.

Kuga, pripoved o Oranu, francoski prefekturi na alžirski obali, meščanih in njihovem spopadanju z epidemijo, je v slovenskem prevodu Jožeta Javorška prvič izšla leta 1965; v epohalni zbirki Sto romanov pri Cankarjevi založbi ji je družbo delal pet let starejši Tujec. Ponatisoma v letih 1986 in 2007 je sledil še najaktualnejši, »kovidni«, leta 2020 izdan pri Beletrini. Kuga še danes omogoča več različnih, tudi za našo dobo nadvse relevantnih branj, v spremni besedi ugotavlja glavni urednik Urban Vovk: »Poleg klasične kronike, kronike neke epidemije – branja, h kateremu nas navaja glas pripovedovalca, ki se nam na zadnjih straneh naposled razkrije in nosi ime ene od romanesknih oseb – je pripoved mogoče brati tudi kot alegorijo izrednega stanja, v katerem so ljudem v imenu višjega cilja odvzete osnovne svoboščine in so odpravljena njihova osebna življenja, med takšna stanja pa se seveda uvrščajo tudi vojne in različne oblike političnega enoumja, ko se individualne usode stopijo v kolektivni.«

Že, že, dobro vemo, da »bacil kuge ne umre in nikdar ne izgine«, prej ali slej se vrne »v kakšno srečno mesto«. In prav zato velja vnovič in zopet in znova brati mojstrovino, ki nam obenem prigovarja, da so med nami tudi ljubezen, sočutje, solidarnost – do kdaj bodo, pa je odvisno samo od nas. Tudi in zlasti od tebe, draga bralka, dragi bralec, ki te danes vabimo, da ob izbranem odlomku romana zakorakaš v prijetno morje in zaplavaš z junakoma romana, zdravnikom Rieuxom in novinarjem Tarroujem.

___________________________________________________________________________________

Po kratkem premolku se je doktor malo vzravnal in vprašal Tarrouja, če se mu kaj sveti, katero pot bi bilo treba ubrati, da bi človek prišel do miru.

»Da. Ljudi moraš imeti rad.«

Sireni dveh rešilnih voz sta se oglasili v daljavi. Vzklikanje, ki je bilo še pred kratkim nejasno, se je zgostilo na skrajnem robu mesta pod kamnitim gričem. Istočasno je bilo slišati nekaj takega, kar je bilo podobno detonaciji. Nato je spet vse potihnilo. Rieux je pozorno gledal, kako je svetilnik dvakrat poblisnil. Kazalo je, da je sapa začela pihati močneje, in hkrati je vetrič z morja prinesel duh po soli. Zdaj je bilo razločno slišati pridušeno sopenje valov na čereh.

»Skratka,« je rekel Tarrou čisto preprosto, »rad bi vedel edino to, kako človek postane svetnik.«

»Pa saj ne verjamete v boga?«

»Saj to je tisto. Ali je človek lahko svetnik brez boga, je edini konkretni problem, ki ga dandanes poznam.«

Nenadoma je brizgnila s tiste strani, od koder je bilo prej slišati kričanje, velikanska svetloba in po protitoku vetra je priplavalo do obeh mož nejasno vpitje. Svetloba je takoj zatem potemnela in v daljavi, tam za robom strešnih teras, je ostalo samo nekakšno žarenje. Ko je veter za hip potihnil, je bilo razločno slišati krike ljudi, nato pa strele in vpitje množice. Tarrou je vstal in je poslušal. Slišati ni bilo ničesar več.

»Spet so se spopadli pri vratih.«

»Končano je,« je rekel Rieux.

Tarrou je zamrmral, da ni nikoli končano in da bodo še žrtve, ker velja pač tak red.

»Mogoče,« je odgovoril doktor, »ampak, veste, jaz sem bolj na strani premagancev kot na strani svetnikov. Zdi se mi, da me herojstvo in svetost ne mikata. To, kar me mika, je: biti človek.«

»Seveda, za isto stvar se pehava, le da jaz nisem tako ambiciozen.«

Rieux je mislil, da se Tarrou norčuje, pa se je ozrl vanj. V bledi svetlobi, ki je prihajala z neba, je videl žalostno resen obraz. Veter je ponovno zapihal in Rieux je začutil na koži, kako ga je mlačno pobožal. Tarrou se je zdrznil:

»Ali veste, kaj bi morala storiti za prijateljstvo?«

»Kar hočete,« je rekel Rieux.

»Iti bi se morala kopat v morje. Celo za bodočega svetnika je to dostojna zabava.«

Rieux se je nasmehnil.

»Z najinimi prepustnicami bi lahko šla na pomol. Navsezadnje je preneumno, da živiva samo v kugi. Res je seveda, da se mora človek boriti za žrtve. A če zaradi tega ničesar več ne ljubi, čemu neki služi boj?«

»Da,« je rekel Rieux, »pojdiva!«

Trenutek pozneje se je avto ustavil pred železnimi vrati pristanišča. Na nebu je svetila luna. Mlečno nebo je razstiljalo po zemlji blede sence. Za njima se je v stopnicah dvigalo mesto in iz njega je prihajal vroč in bolan dih, ki ju je potiskal proti morju. Svoje dokumente sta pokazala čuvaju, ki jih je precej dolgo pregledoval. Nato sta šla po ploščadi, kjer so bili zloženi sodi in kjer je dišalo po vinu in po ribah, in od tam krenila proti pomolu. Še preden sta tja prišla, jima je duh po jodu in po algah naznanil morje. Nato sta ga tudi zaslišala.

Tiho je šumelo ob vznožju velikih skal ob pomolu, in ko sta lezla po njih, se jima je prikazalo gosto kot žamet, mehko in gladko kot žival. Sedla sta na tiste skale, ki so gledale na odprto morje. Vodovje je naraščalo in počasi spet upadalo. Na mirnem dihanju morja so se prikazovali in izginjali oljnati odsevi. Pred njim je stala brezkončna noč. Rieuxa, ki je čutil pod svojimi prsti kozavo lice skal, je napolnjevala čudna sreča. Obrnjen proti Tarrouju, je na mirnem in resnem prijateljevem obrazu zaslutil isto srečo, ki ni pozabljala ničesar, niti umora ne.

Slekla sta se. Rieux se je pognal prvi. Vode, ki so bile sprva mrzle, so se mu zazdele mlačne, ko se je vračal na površje. Ko je nekajkrat zamahnil z rokami, je dognal, da je morje to noč mlačno, kot so mlačna jesenska morja, ki jemljejo zemlji v dolgih mesecih nabrano toploto. Plaval je z enakomernimi gibi. Ko je udarjal z nogami, je ostajala za njim penasta sled, voda je bežala vzdolž njegovih rok in se mu lepila na noge. Glasen štrbunk mu je naznanil, da je tudi Tarrou skočil v vodo. Rieux se je obrnil na hrbet in čisto negibno zrl v poveznjeno nebo, polno meseca in zvezd. Globoko je dihal. Nato je zaznal čedalje razločnejše čofotanje, ki je bilo v tišini in samoti noči čudno jasno. Tarrou se je približeval, kmalu je bilo slišati njegovo dihanje. Rieux se je spet obrnil, prišel do prijatelja ter plaval z njim v istem ritmu. Tarrou je rezal morje z močnejšimi zamahi, zato je moral zdravnik zaplavati hitreje. Nekaj minut sta rezala vodo v istem taktu in enako krepko, bila sta sama, daleč od sveta, končno rešena mesta in kuge. Rieux se je prvi ustavil in nato sta plavala počasi nazaj, razen enkrat, ko sta zašla v mrzel tok. Brez besede sta začela plavati hitreje, ker ju je oplazilo to presenečenje morja.

Ko sta se spet oblekla, sta brez besede odšla. Imela pa sta isto srce, in spomin na to noč jima je bil prijeten. Ko sta iz daljave zagledala stražo kuge, je Rieux vedel, da si je Tarrou tako kot on mislil: da ju je bolezen pozabila, da je bilo to prav, a da je zdaj treba spet začeti.