Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, ne vedo, da mislijo drugače. Oni mislijo, da mislim drugače jaz. Ljudje, ki mislijo drugače, so drugače povsem v redu ljudje. Kljub temu mislijo drugače. Ljudje, ki drugače ne mislijo, so mi bolj tuji kot ljudje, ki mislijo drugače. Pa vendar, ljudje, ki drugače ne mislijo, me ne razjezijo – z njimi se ne ukvarjam. Ljudje, ki drugače mislijo, mi redno dvigajo pritisk. Ljudem, ki mislijo drugače, ne zamerim, da mislijo drugače. Ljudem, ki mislijo drugače, zamerim, da mislijo isto kot jaz. Do neke točke. Potem pa – kdo bi vedel zakaj – skrenejo v božjo mater. Zaletijo se v nekaj, česar jaz drugače niti ne bi opazil. In se zaletavajo do onemoglosti. Ker je to pomembno. Njim. Meni pa ne, meni se zdi – povsem drugače – pomembno kaj drugega. Na drugi, pardon, drugačni strani sveta.
Frazo »vztrajnost je lepa čednost« so si izmislili ljudje, ki mislijo drugače kot jaz. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, imajo dolge FB poste in še daljše komentarje. In me prepričujejo, naj mislim drugače. Torej tako kot oni. Ljudje, ki mislijo drugače, ne vedo, da z objavo mnenja na FB ne odpiram javne razprave. Radi pišejo dolge objave in še daljše odgovore na moje komentarje. Moji komentarji pa so, drugače kot njihovi, zgolj nedolžna mnenja brez ambicij po preraščanju v filozofski dialog ali iskanje zveličavne resnice. So samo drobni koščki mojega sveta, vrženi v zverinjak epskega spopada svetovnih nazorov. Pa še nepopolni so in kilavi, odvisni tako od razpoloženja kot od vremena. Predvsem pa so normativni, izražajo moje vrednote v določenem (natančno zabeleženem) trenutku.
Ljudje, ki mislijo drugače na socialnih omrežjih, me spravljajo v zadrego. Naj molčim in naprej živim svoje ignorantsko življenje? Ali naj naredim raziskavo malo znanih podpodročij postderridajevskih in neotomističnih študij, jih povežem z ekonomijo in grško krizo, dobro premislim in odpišem za dve, tri avtorske pole argumentov v svojo korist? Ker imam drugače tudi življenje (otroke, gospodinjska opravila, malo pivo, karkoli), vedno izberem prvo možnost. Drugače kot ljudje, ki mislijo drugače kot jaz. Dobra stran socialnih omrežij je njihova sledljivost. Z razdalje lahko spremljam debato dveh ljudi, ki razmišljata drugače kot jaz. In ugotavljam, kdo razmišlja bolj in kdo manj drugače. Ker imajo – kot rečeno – ljudje, ki razmišljajo drugače, praviloma potrebo po dolgih razpravah, se slej kot prej naveličam. Dasiravno (ali dasi-krivo, kdo bi vedel), vedno znova prihajam do dognanja, da individuuma (oziroma subjekta), ki mislita drugače kot jaz, še vedno mislita drugače kot jaz, pa čeprav mislita drugače tudi med sabo.
Ljudje, ki razmišljajo drugače kot jaz, niso nevedni. Ali neizobraženi. Prekleto veliko vedo. Zato so še toliko bolj zoprni. Težava ni v tem, da česa ne bi vedeli, ampak kako nekaj vedo. In kako nečesa ne vedo. Prav tako ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, niso zaplankani bukseljni, ki ne bi bili zmožni povezovati stvari. Lahko bi celo trdili, da imajo zavidljive zmožnosti povezovanja. Povezujejo stvari, ki jih ljudje, ki mislijo podobno kot jaz, ne bi povezali niti v najbolj divjih sanjah. Bolj so povezave nenavadne, bolj so zadovoljni. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, so presrečni, ko ugotavljajo, kaj je v ozadju, kdo je kriv, kaj so nam prikrivali, kdo zavaja, kdo nagaja, od kod smo prišli in kam gremo. Podobno kot ljudje, ki mislijo podobno. In vendar drugače. Povsem drugače.
Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, so podobni režiserjem, ki v trenutku skočijo z velikega plana na close up, da bi dosegli umetniški učinek. Ali obratno. Po potrebi. Splošno dokazuje posebno, posebno dokazuje splošno. Ampak če hodi kot raca, se oglaša kot raca, ni nujno raca. Lahko je goska. Prav tako ni res, da na tem svetu ni zastonj kosila. Seveda je, v tem je ves problem. Ampak samo za izbrane. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, ustvarjajo neverjetne mentalne zgradbe, polne bistrih rešitev, zavojev, sklepov, nadstreškov in globokoumnih kleti. Čeprav jih občudujem in se čudim, mislim drugače kot oni. Pogosto – ne sicer vedno – se v temelju teh struktur skriva preprosta misel v stilu »slabo je slabo, dobro je dobro«. Oziroma, kot bi se reklo v moji mili dolenjščini: »Kar je dobru, nej slabu«. Posebna kategorija ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, so tisti, ki vedno prerokujejo katastrofo. Ti so podobni – dovolite mi, da ostanem še malo na Dolenjskem – slovečemu beraču in vedežu višnjegorskemu z imenom Flerè Krivostegno. »Ta je mnogo sveta obhodil,« pravi Jurčič: »imel od Boga po višnjanski veri poseben dar modrosti ter je znal coprati, da so zdravi oboleli in bolni umirali.« Katastrofiki nimajo težkega dela, samo potrpljenje morajo imeti in napovedati čim več katastrof. Prej ko slej bo katera prišla.
Ljudje, ki mislijo drugače, mislijo, da morajo imeti mnenje. Drugačno, seveda. Za to mnenje so pripravljeni žrtvovati vse, kar imajo. Torej čas, kajti ljudje drugega kot časa nimamo. Pa še ta je omejen z dolžino (kračino) našega življenja. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, so pripravljeni mesece in mesece razpravljati o protestantski poligamiji v Arizoni, izvoru dvojine v praslovanščini, kako hitro se topijo ledeniki na Grenlandiji in kako hitro tisti v Patagoniji. In kar je mogoče še najbolj odlepljeno od našega sveta: o principih in delovanju Evropske unije. Jaz pa, drugače kot oni, priznam, da včasih nimam mnenja. Preprosto ne vem, pa če bi mi podplate v vrelem ognju namakali! Za ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, ni večjega škandala, kot je človek brez mnenja. Že res, nevednost ni lepa, je pa človeška. A mnenje ni isto kot vednost, je zgolj mnenje. Prav tako vednost ni modrost. Modrost je vedeti, česa ne veš, ali kako že gre tista stara grška …
Tako kot so drugačni tisti, ki mislijo drugače kot jaz, tako smo drugačni tudi ljudje, ki si drznemo priznati, da včasih nimamo mnenja. Enim je ravno do Banata, drugim (mednje štejem tudi sebe) pa ne. Radi bi imeli mnenje, a ga ne moremo imeti. Ne zaradi pomanjkanja osnovnih informacij. Danes izvemo za diktat velikih sil prej ga predsednik kolonizirane države sploh dobi v roke. Boli nas, da ne razumemo dovolj. In tudi če bi razumeli – in bi se lahko odločali – kako bi se odločili? Situacija ni nikoli čista, izhajati moramo iz obstoječega stanja. Ni res, da nimamo mnenja, ker nam je vseeno. Mnenja nimamo iz spoštovanja do vpletenih.
Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, mislijo. Zato ne vedo nič, kajti misliti se pravi nič vedeti. In narobe: vedeti, se pravi nič misliti. Očitno sem jim bolj podoben, kot sem si pripravljen priznati. Ljudje, ki mislijo drugače kot jaz, me še nikoli niso prepričali. Čeprav so neuničljivi kot slab zadah in neprijetni kot koruza za zobmi, jim moram nekaj priznati. Brez njih ne bi vedel, kje sem. Brez ljudi, ki mislijo drugače, jaz ne bi bil jaz. Bil bi nekdo drug. Nekdo, ki misli drugače.
