Ne gre za to, da bi bil protagonist Partljičevega najnovejšega romana Nebesa pod Pohorjem, Pepček Zavec, posebno povezan z Jožetom Malekom, niti ne, da bi bil njegov nekdanji gastarbajterski kolega, v času odvijanja romaneskne zgodbe pa lažni angel varuh, Lojz Laufer, posebno povezan z Vančem, protagonistoma njegove drame in kasneje znamenitega filma Moj ata socialistični kulak. Povezana sta že, ne pa posebno.
Gre pač še za eno v vrsti Partljičevih dvojic – naivna dobričina in preračunljivi aparatčik. Če se je aparatčik za časa socializma slinil pri partiji (kjer je oblast per se), se danes pač slini pri poršeju v Dojčlandu (kjer je spet oblast, kar pa je enako denar). In aparatčik si vedno izbere nekoga, ki ga bo napetnajstil. Včasih samo zato, ker to lahko stori, spet drugič za konkretno korist in nemalokrat zato, da preveri teren. Zakaj torej šele 2.0? Ker smo si kulaka dobro zapomnili, ker je del slovenske kulturne zavesti. Vsakič, ko je Partljič ubesedil taisto dvojico, sta bila to Malek in Vanč 2.0, številka se ni mogla povečati, ker v njunem odnosu ni bilo mogoče odkriti česa posebno novega, zato smo ju vsakič pozabili. Ampak v tem ni nič slabega. To je pač Partljičeva commedia dell’arte. Paradigmatska zastavitev, ki naj generira vedno nove in nove zgodbe.
In zgodba je tisto, kar v Nebesih pod Pohorjem po preverjenem receptu tudi deluje. Je ravno prav obložena, da nas vleče, pa spet ne tako zelo (ali vsaj ni tako zelo zamotana), da bi se ob kakšnih pasusih upočasnili ali bili kakšno poglavje primorani brati dvakrat. Tokrat gre takole: Pepček že dolga leta (tudi po Lojzovi zaslugi) izdeluje prevleke za luksuzne avtomobile, a finančna kriza (avtomobili pa so prav tako limited edition) posel ustavi; Lojz obljublja nove priložnosti, prišlo naj bi do sodelovanja med ameriško vojsko in protagonistovim podjetjem v Hočah; Pepčkova žena Marjetka medtem kmetuje in v primeru propada espeja načrtuje zagon turistične kmetije Nebesa pod Pohorjem; hči Tihana pa študira v Ljubljani, se zaplete z ruskim filmarjem (in še čim!) Volodjo … To so osnovne koordinate, česa več ne velja povedati, ker bi s tem pokvaril bralski užitek, ki se v romanu generira prav preko zasukov, (razkritih) skrivnosti, pretresov in podobnega. A kljub temu vidimo kam pes taco moli. Tu je generacijski spopad, tu so zagate globalizacije, tu so usoda samostojnih podjetnikov, finančna kriza, obrat k naravi in ekološkemu kmetovanju (ter življenju). Celo podtalnemu (hladnemu) spopadu med ZDA in Rusijo ne uidemo. In nastrada seveda Slovenija, ker veliki kradejo majhnim in najbrž tudi zato, ker je Slovenija sinonim za Butale, ki kradejo tudi same sebi.
In zdi se, da naposled to ne zadošča. Navedene tematike nam iz dneva v dan zaigra vsaka medijska lajna, a jih le redko kontekstualizira. Igra značajev lahko seže le do neke točke, v kateri si rečemo, da je bilo vselej isto, s tem pa hkrati zanika kakršnokoli potrebo po tem, da se tovrstno pisanje sploh skuša aktualizirati. In ne nazadnje se ga tudi aktualizira le na nekakšen načelen, zunanji način. To, da Tihana uporablja Facebook, zavrača vaško življenje in želi udejanjati nekakšno erasmusovsko pohajkovanje, si že lahko mislimo, če pa iščemo tisti zakaj?, pa nam pojasnilo, ker se časi spreminjajo, pač ne zadošča. Da o črno-belem slikanju generacij niti ne govorimo.
Očiten primer točke, v kateri se zrcali določeno pomanjkanje senzibilitete do tovrstnih vprašanj, je bržkone odnos med pripovedovalcem in Pepčkom. Neprikrita simpatija do njegovega delovanja ni problematična. Pepček se v svoji zaletavosti nemalo ljudem zdi po svoje simpatičen in vreden usmiljenja, četudi bi mu včasih najraje primazali klofuto. Težava pa je, ko začutimo, da je generacijski prepad le stežka temeljito analiziran in vestno prikazan, ker med Pepčkovim in pripovedovalčevim pogledom na sodobni svet umanjka dovolj izrazita distanca.
Kolikor to ni vidno v sami širši sliki dogajanja, pride na plano v detajlih. Roman se dogaja tu in zdaj, a Tihana zatrdi, da ima izbrani »A« in »B« študijski smeri, Pepček se šele uči angleščine, a naposled tudi angleščina gostov iz ZDA ni tekoča (O, how beautiful shipyard idr.), prav tako se zdi bolj verjetno (še posebno v danem kontekstu), da bi namesto o babysitting v Angliji govorili o au pair, zmoti lahko celo podatek, da vlak iz Ljubljane v Hoče iz Tihaninega vidika pelje s sunkovito hitrostjo (navedeno pa gre lahko do neke mere tudi v isti red nedoslednosti, kot ga predstavljajo ne tako redki zatipki). Čeprav bi lahko kdo očital, da gre za izrazite detajle, pa je vendar treba opozoriti, da tudi Nebesa pod Pohorjem (podobno kot velika večina Partljičevih tekstov) velik del svojega creda črpa prav iz ustvarjanja vtisa življenjskosti.
To se pokaže tudi v odnosih med liki. Psihologizacija je bržkone ena močnejših plati obravnavanega besedila, prepričljivo je spletena v odnosu med Pepčkom in Marjetko, pa tudi Pepčkom in Lojzem. Težava pa se skriva v razsežnosti Pepčkovega karakternega ali kar psihološkega delovanja, ki naj razkrije njegovo provincialnost oziroma kakšen pohorski Tijek, to je kakšen božji volek, da je. To je tisti trenutek, ko roman postreže s satiričnimi elementi. Zdi se, da v teh primerih Pepček več ne deluje »od znotraj« in se ne spopade s svetom okoli sebe, temveč so mu situacije vsiljene od zunaj, z nekimi več ali manj klišejskimi dogodki. Kolikokrat ste bili v filmih/serijah/knjigah priča prizoru v restavraciji, ko nekdo od gostov naroča v francoščini, drugi pa mu ne zna slediti, a se hoče predstaviti kot pravi (malo)meščan? In kolikokrat se je v politično in finančno nezanimivem kraju kar naenkrat znašel lažen vrh svetovne ekonomije (ali kaj podobnega, kakopak)? Nekoč smo se temu smejali, kasneje pa ne več. Preigravanje tovrstnega dogajanja je celo dobilo novo razsežnost, saj je v svoji neresni resnosti tako rekoč primer camp estetike. Satira na teh mestih v resnici deluje, čeprav ne bi smela delovati – vsaj na ta način ne.
Tovrstnih »pretiravanj« je roman poln. Nič hudega za satiričnost in trenje med liki. Težava je bolj v tem, da so ta zavezana nekim klišejskim situacijam, ki morda po neki zelo bazični strukturi še ustrezajo tu in zdaj, na neki povsem konkretni ravni pa ne več. V primerih, ko se Pepček uči igrati golf (da bo prepričljiv poslovnež), ko ne zna niti malo uporabljati računalnika, ko imamo opravka z rusko mafijo v Ljubljani, ne gre za to, da bi šlo za neko popolnoma tuje in nemogoče delovanje, temveč za to, da se morebitni razkoli lahko zrcalijo zgolj na neki omejen način, predvsem pa vanje niso pritegnjena subtilnejša vprašanja, manj razpeta med diametralno nasprotne pozicije likov.
Nebesa pod Pohorjem so besedilo, ki je prepričljivo predvsem tam, kjer njegov stik s sodobnim ni tako zelo bistvenega pomena. Partljič dobro opazuje odnose in razume psihologijo likov. Vse to uspešno zapakira v enotno zgodbo z enakomernim ritmom, ki kljub dolžini ne izgubi pripovedovalske moči in našega zanimanja. Toda kaj domačijskost pomeni danes? Imamo zares opravka samo z odsotnostjo/prisotnostjo tehnologije in nasprotjem med zavezanostjo lastnemu okolju ter dojemanjem sveta kot globalne vasi? S tem, ko se svet obrne k ekološkemu in ko mladi izrazijo, da jih stalnost in ziheraštvo niti ne zanimata, postavi zanimive in drzne teze, v katerih je gotovo iskati najmanj kanček resnice. A kljub temu se zdi, da si roman ne postavi vedno pravih vprašanj in da do odgovorov pride po neki neznani poti. To je več kot smo sicer vajeni, tudi nekaj vprašanj odpre, a za pravo intervencijo v prostor še ne zadostuje.
Tone Partljič: Nebesa pod Pohorjem. Maribor: Litera, 2016. 284 strani, 24 €.
