I.
Pozvana si bila, rdeča mehkoba notranjosti, da se pretočiš iz sebe, za sebe, in nikogar drugega. Ne dovoli, da bi kdo govoril drugače. Poglej, oči so uroki in v roki imaš razpelo vsemirja. Vse kar potrebuješ za nevihte in poplave – sonce, prah, škržate in kaplje, ki rojevajo polja in klešejo smrt v strupene kristale za jezdece preteklih prestolov. Protokol moči je razpuščen. Pandemonij izdrt vehementno zate, ki so te imenovali druga. Meso si in volja. In več kot svetost stvari, rojena iz sanj tistih, ki so imeli od nekdaj besedo. Zapisano je bilo, da si majhna, voljna, pokorna in odprta za prepihe prvorojenih. Podpisani bodo dokumenti za tvojo osvoboditev, to ti obljubljam. In ne pozabi, kavalkada krivih mojstrov lije v zaton.
Vem, kozmos je padal z njihovih pleč na tvoje oprsje,
vem, mleko in kri sta drla pekoče iz tvoje na silo pretipane beline,
vem, večkrat so razpilili tvoje drobovje v stvar
in vem, da veš, da nisi edina. Slišiš, tvoje življenje preplavljala premrle puščave človeštva.
Luna si, za njihova lačna usta, srebro. Dovolj je bilo!
A dokazi morajo ostati.
II.
Sušna mati prednamstva bo razobešena pred pročeljem očetnjave. Vstopite! Vstopite in poližite kaplje čebelje krvi, da dosežete prag prežgane zemlje. Bolščali boste jastrebi plazilci v temne jarke svoje rjaste vesti! Proces: prijeti vas za goltance, da se bodo zgnetli v pok rdeče cvetlice. Pristriči vaše jezike v gosto ljubezen. Vse judeževe zibke sežgati na grmadi in iz pepela dvigniti novo kri. Podariti tesne turbane odpuščanja šejtanom storilcem.
Imamo to moč!
Nočemo vas nadomestiti! Hočemo se umestiti ob, obmestiti, hočemo svoje mesto, hočemo nazaj naprej – svoje meso, priti domov, pristati vase – brezkompromisno in zase. Naša naročja so pripravljena. Dajte, ponižno pokleknite se dvignite – na našo raven. Danes. Na Golgoti v razpokano nebo iztisnem krik: Oče Mati ljuba, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.
III.
Smrt očem, ki so me vklenile v enonamenske podobe, svoboda tistim, ki so me celostno ponotranjile. Nisem padala za vas, za vas sem umirala. Razjočite se v moja usta, pijte me in lokajte, srkajte iz mene ljubezen. Dovolj je imam za vse. Poglejte, še vedno sem tukaj.
In na tem mestu vas odvezujem dolžnosti, ki vas tolčejo v strumnost stebrov. Dajem vam bučanje krivulj, gibkost oceanov, pa vzemite še mehkobo in med. Jaz sem večna.
Dobrodošli, DAS IST AUSGLEICH! Zato navlecite nase svež dih in pokrpajte škrbine minulosti. Ne mislite, nikoli ne bom pozabila na plesen in gnoj, na pretegnjene curke zemlje, na strgalo stvarstva, ki mi je bilo iztrgano. Stojim. Pravim vam, stojim! Tiha in blaga. Potrpežljivo čakam, da svetloba zamolkne v epski veter premikov. Vse smo čakale na to, vse čakamo, čakamo, čas. Ča, ča, čas je, da se boriš za našo svobodo.
(IV.)
Svoboda,
umreti večkrat, roditi se večkrat, preden za vekomaj zaspiš.
V.
Pozdravljeno vse, kar biva, dobrodošli v človečnjavo! Dobrodošli v ljubezen, ki zaliva.
