AirBeletrina - Marjan Tomšič: »Pota usode so človeku nedoumljiva.«
Intervju 20. 3. 2021

Marjan Tomšič: »Pota usode so človeku nedoumljiva.«

Marjan Tomšič Fotografija: Andraž Gombač

Roman Zrno od frmntona velja za legendarno delo pisatelja Marjana Tomšiča in enega najpomembnejših slovenskih romanov 20. stoletja. V njem nadaljuje s spomini Marije France, h kateri je avtor leta hodil poslušat zgodbe o šavrinkah. Prvi del teh je literaliziral v romanu Šavrinke, drugi del v knjigi Zrno od frmntona, ki pripoveduje o resničnih dogodkih v ženskem zaporu, pa prinaša spomine na medvojna leta Istre ter govori o človeški in družbeni moči ter šibkosti. Roman, ki je prvič izšel leta 1993, je svojo tretjo izdajo letos doživel pri založbi Beletrina, pospremljena pa je z avtorjevim predgovorom, v katerem prvič javno spregovori o okoliščinah nastanka romana. Šavrinka Marija Franca – delo pripoveduje o njeni grozljivi izkušnji – se je namreč po branju rokopisa ustrašila, da bo zaradi povedanega ponovno kaznovana, zato je želela preprečiti izdajo knjige.  

Kako danes gledate na svojo knjigo Zrno do frmntona, ki je prvič izšla leta 1993, svoj tretjo izdajo pa doživela letos? Kako je s knjigami, ki vas toliko časa aktivno spremljajo?

Kar ti ne da miru in hodi za tabo, zahteva jasne odgovore. Pomeni, da nekaj ni bilo dorečeno. Tehtnica, uravnoteženje.

Ste se z izdajo, ki ste jo dopolnili s predgovorom, v katerem ste pisali o okoliščinah prvega izida romana Zrno do frmntona, na nek način pomirili?

Prav to. Kar je bilo nedorečeno, je bilo treba dokončati.

Vaša dela tako o šavrinkah kot tudi o aleksandrinkah prebujajo in ohranjajo osebne in kolektivne spomine. Zdi se, da so vas življenjske zgodbe, ki ste jih prelivali v svoje romane, na nek način našle?

Vse se je dogajalo brez mojega hotenja. Sestavljalo in tkalo se je samo po sebi.

V vaših delih se pogosto posvečate močnim, pogumnim in pokončnim ženskam, ki nosijo veliko bolečine. Od kod takšna »zapisanost«?

Moja druga mama je bila Dolenjka, izjemno močna in odločna ženska. Tudi ona je morala že kot mladenka po svetu in se boriti, vzdržati, zmagati. (Moja resnična mama je umrla marca leta 1943. Dolgo se je borila z  jetiko, s tuberkulozo.)

Kaj so vas naučile šavrinke, vaše protagonistke?

To, kar je rekla Katina svojim otrokom, ko se je  vrnila iz zapora: Otroci moji, naj se zgodi karkoli, ne obupat!

Kot ste sami zapisali: ko pišete, se tako vživite, da pride do izenačitve med vami in literarnimi osebami. Kako intenziven proces je to?

V duhu in z duhom sem tam in ne tu, v realnem svetu. Moja žena ve, kdaj pišem. Takrat mi mora kaj pomembnega trikrat povedati, pa še ne slišim …

S čim vse vas je Istra poklicala in očarala, da je p(o)stala sidrišče vašega bivanja in literarnega ustvarjanja?

Toje skrivnost, ki je zaklenjena tudi zame. Pota usode so človeku nedoumljiva.

V svojih romanih ste veliko pisali o Istri nekoč, kakšna je Istra danes?

Istrski duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič je v eni od svojih pesmi zapisal: O Istra moja, ni te več spoznati …

V romanu Zrno od frmntona med drugim osvetljujete tudi realnost meje, ki je po vojni zarezala v istrsko življenje, a kljub političnim zarezam je to v dojemanju in dejavnosti ljudi ostal povezan prostor?

Ker je Istra ena sama. To je težko razumeti. Posebno tistim, ki v jeziku iščejo možnosti za razdore.

V Istro ste preselili v 60. letih prejšnjega stoletja, s svojim delom ste jo postavili na literarni zemljevid. Kako so vas sprejeli Istrani in Istranke, so vas kmalu vzeli za svojega ali nikoli zares, dokončno?

Domačini mi rečejo takole: Dobro ste to napisali, zelo dobro. Ampak, vi niste Istran! Nikoli nisem oporekal, nikoli se nisem imel za Istrana. Moja domačija se imenuje: Nigdirdom. Je hudo, a z usodo se moraš pač prej ali slej sprijazniti. Kot vse ima tudi to svetla, sončna pobočja. In vse ima svoj začetek in svoj konec.

Imate z Istro še kakšne načrte?

Ne, pot je končna.

Roman Marjana Tomšiča Zrno od frmentona, ki je izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.