Marxa sem začel prvič brati nekje sredi osnovne šole. Ne spomnim se čisto točno, kako sem prišel do njega, a zna biti, da sem ga staknil kje med vsemi tistimi knjigami o Titu in Kardeljevem samoupravljanju, ki so jih javne knjižnice z lopatami in krampi metale iz svojih skladišč. Težko tudi rečem, zakaj sem ga rešil njegove usode, čeprav se zdi pravzaprav dokaj logično. Spadam v generacijo, ki se je šolala takoj po osamosvojitvi in kar se tega tiče, so bile malomeščanske šole najhujše. Glavni razlog, zakaj so se tam vsakodnevno spravljali name, je bila neverjetna osebna prizadetost, ker nisem nosil oblačil prestižnih znamk niti njihovih madžarskih približkov, ki bi dokazovali, da se Harlamovi vsaj trudimo dojeti, da zdaj živimo v povsem drugačnem sistemu. Branje Marxa, naj sem ga zaradi mladosti razumel še tako površno in približno, je bilo tako zame najbrž prva uzavestitev razrednega boja (razrednega v smislu šolskih enot in v sociološkem pomenu).
Prosti trg: magična rešitev za vse težave posameznika, družbe, sveta
Slabi dve desetletji kasneje je prva velika gospodarska kriza enaindvajsetega stoletja na ulice svetovnih mest izbezala množice jeznih in razočaranih, med njimi mnoge moje sošolce, predstavnike t. i. izgubljene generacije – zdaj očitno oni ne zmorejo dojeti marsičesa, predvsem pa ne tega, zakaj so menda izgubljeni. Dovolj bi jim lahko razložil prav Marx, ki ga knjižnice tokrat – dobro, tudi v posodobljenem prevodu – na veliko kupujejo nazaj. Ob tem dokazu karmične urejenosti bi se najbrž lahko postavil na začetek Prešernove ulice na Ptuju, pokazal s prstom na Osnovno šolo Olge Meglič in zavpil »Ha ha!«, toda kot piše dr. Lev Kreft na zadnji platnici knjige, ki se je bom, prisežem, kmalu lotil:
»Da ima Marx prav, je neprijetno. Pa ne zato, ker bi nas bilo strah, da bo kapitalizem propadel, saj naj v krizi bolj kot za kapitalizem skrbi, da bomo propadli mi sami.«
To torej ne bi bil »Ha ha, bradati smo imeli prav!«, ampak bolj »Ha ha, vsi bomo pomrli!«.
Že tako cinični smeh toliko bolj otežuje dejstvo, da mnogi še vedno ne morejo verjeti, da bi Marx lahko imel prav, in namesto tega raje zahtevajo rogate glave grešnih kozlov. Njihovo doživljanje sveta je prevlečeno s tanko pozlato neoliberalističnega čvekanja. Še pred par leti se je zdelo, da je religiozno oboževanje prostega trga nekaj tako ameriškega kot country-pop glasba in da Evropejci temu preprosto ne bodo nikoli nasedli. Danes lahko na slovenski Wikipediji med sabo primerjate geslo Taylor Swift in recimo Rage Against the Machine in se na lastne oči prepričate, kdo ima daljšega, medtem ko za idolatrijo prostega trga zgolj odklikajte na poljubno novičarsko spletno stran in preberite kak komentar v rubriki … pa lahko je tudi Kultura ali Zabava ali Erotika ali karkoli. (Prvo pravilo prostega trga je: O prostem trgu se govori, tudi kadar se ne govori o prostem trgu.) Neoliberalizem prosti trg uporablja kot magično zarotitev, kot univerzalni ključ za vse težave posameznika, družbe in sveta. Da pa to lahko počne v miru in neovirano, se resnih kritik in analiz kapitalizma znebi tako, da jih bere površno in nezadostno ter svoje branje servira kot instant spoznanja.
Natančno to je osrednja premisa knjige Zakaj je imel Marx prav marksističnega literarnega teoretika, kritika postmoderne in povrhu še irskega katolika Terryja Eagletona. Namreč, knjigo lahko verjetno uporabljamo tudi kot uvod v branje Marxovih del, toda njena polemična zgradba kaže, da je namenjena predvsem odpiranju prostora sredi komunikacijskega šuma, s katerim je Marxa zavila neoliberalistična sofistika. Eagletonu kot izhodišče za deset poglavij knjige, pravzaprav med sabo bolj ali manj prepletenih esejev, služi deset uveljavljenih kritik marksizma, ki jih v nadaljevanju, tudi s precej pristne radovednosti, razstavi na dele ter pokaže, kako jih skupaj drži samo potrošniška želja. Idealno občinstvo knjige torej ni ekonomska ali kakršna že humanistična stroka, ampak tisti del širše javnosti, ki je sveto prepričan, da je Marx bodisi nekakšen Antibožiček, ki bo prišel ponoči, da jim pobere vse, za kar so celo življenje trdo garali, bodisi krvoločna zver, ki se prehranjuje z nedolžnimi otročiči in ki ima pod hobiji na Facebooku navedeno: gradim gulage. Temu primeren je tudi Eagletonov jezik, ki argumentacijo pogosto zavija v zanimive in zabavne zgodbe ali primerjave, okrog pa mimogrede natrosi še nekaj duhovitih, včasih že prav homerskih prispodob. Ker je njegova prvotna služba literarna veda, mednje neredko zaidejo tudi kakšni majhni biseri, povezani z literaturo in knjigami. Tako na primer otožno priznava, da tudi komunistična družba ne bo popolna, saj se bodo poleg detomora, prometnih nesreč in drugih podobnih tragedij še naprej dogajali tudi obupno slabi romani. (»Oh, človeštvo!«)
Knjiga, skratka, za vse tiste, ki se ne strinjajo s tem, da razprava pridobi na globokoumnosti z vsakim kosom veselja do življenja, ki med branjem umre v nas zaradi dolgočasja in lažne usodnosti. Seveda pa moramo paziti, da nas prebrisani Eagleton s svojim britanskim šarmom ne očara do te mere, da bi spregledali, kako kljub zagotovilom o nasprotnem tudi sam mestoma Marxa bere kot Biblijo. Ne v smislu, da verjame, kako je Marx Sovjetsko zvezo poslal na svet zato, da preizkuša vero levičarjev – čeprav je to resnično prvi preskusni kamen sodobne le(d)vice in ga tudi Eagleton izloči le s težavo –; ampak da njegova dela bere diagonalno v vse smeri in se sproti odloča, kaj bo razumel dobesedno, kaj metaforično in alegorično, kaj je posledica zgodovinskih okoliščin in kaj daljnosežna prerokba. A je istočasno tudi eden redkih, ki zmore Marxa brati še kot modernistični tekst: kot materialistično oziroma antifilozofsko ter antropometrično delo.
Zakaj je do socializma še daleč?
Prva zmota, ki se je Eagleton loti, je, da marksizem o postindustrijski dobi ne zmore povedati ničesar več. Po vsem, kar sem uvodoma zapisal, je razglasitev Marxove dokončne smrti vsekakor očitno prezgodnja, čeprav Eagleton dodaja, da je konec marksizma zaradi njegove materialistične narave dejansko nekaj, česar bi se morali še najbolj razveseliti prav marksisti:
»Marksizem je bil že ustvarjen kot nekaj docela začasnega, zato so vsi, ki so se z vsem svojim bitjem predali marksizmu, zgrešili poanto. Poanta je v tem, da obstaja življenje po marksizmu.«
V nasprotju s tem kaže, da bodo kapitalizem preživeli samo zombiji. Druga oživitev, ki se je loti nekoliko kasneje, v sedmem poglavju, in je povezana s prvo, je verjetno ključnega pomena za prihodnost marksizma, vendar Eagletonu kot akademiku najbolj žlahtne sorte (Oxbridge) najbrž ni zameriti, če sam tega ne zmore zaznati. Marksizem naj bi bil v postmoderni irelevanten, ker zdaj ni več proletariata. Toda že Marx nanj ni gledal tako ozko, kot skušajo to prikazati njegovi kritiki:
»delavski razred so vsi, ki so prisiljeni prodajati svojo delovno silo kapitalu, ki trpijo zaradi njegovih vsiljenih pravil in ki imajo malo ali nič vpliva na okolje in pogoje svojega dela«.
Česa Eagleton eksplicitno ne pove, je, da se je delavski razred v poznem kapitalizmu samo še razširil. Njegovo posodobljeno obliko predstavljajo različne vrste prekernega dela, ki pa v smislu mukoma priborjenih delavskih pravic pomenijo absolutno nazadovanje v stanje brezpravnosti in izkoriščanja najhujše industrijske dobe.
Kar v treh poglavjih, v drugem, osmem in devetem, ugovarja temu, da je marksizem logično in nepovratno zvezan z nasiljem, naj bo to revolucionarno ali totalitarno. Mnogi kritiki so mu pri tem najbolj zamerili poskuse gradnje argumenta na dejstvu, da je imelo tudi življenje v Sovjetski zvezi in Vzhodni Nemčiji (na podoben način kasneje piše tudi o kolonijah) svoje pozitivne plati. Eagleton sicer pojasnjuje, da te konec koncev nikakor ne pretehtajo storjenih grozodejstev, toda tako priznanje post festum verjetno res ne popravi dejstva, da je bilo to debato sploh treba načeti. Veliko bolj smiselna so njegova opozorila, da je propad tovrstnih sistemov predvidel že Marx, ki je nedvoumno svaril, da socializma pač ni mogoče doseči v vsesplošni revščini, ampak da se lahko uresniči šele v razmerah določenega obilja – morda je zato, poleg tega, da mora biti gibanje globalno, eden od predpogojev za vznik socialistične družbe (na Zahodu) tudi ta, da nadomesti ravno kapitalizem. Sicer pa so za socializem »praviloma potrebni izučeno, izobraženo, politično omikano prebivalstvo, dobro delujoči državni organi in službe, dobro razvita tehnologija, tradicija razsvetljenega liberalizma in demokratične navade«. Z drugimi besedami: do socializma je še daleč.
Najmočnejši argument proti avtomatični asociaciji marksizma z nasiljem pa je pravzaprav tisti najpreprostejši. Krvave zgodovine seveda nima samo marksizem, razlika je le v tem, da marksistična revolucija ni uspela, zato za sabo ni mogla uspešno zabrisati vseh sledi o svojih zločinih, kot je to deloma uspelo na primer zmagovitima krščanstvu in kapitalizmu, ki si lahko celo privoščita, da nekatera grozodejstva še zmeraj štejeta kot herojsko zmago nad zlom.
»Tako Stalin kot Mao Cetung sta bila množična morilca skoraj nepredstavljivih razsežnosti. A kot smo že videli, bi njune zločine danes poskušalo opravičevati le zelo malo marksistov, medtem ko bi številni nemarksisti zagovarjali, denimo, uničenje Dresdna ali Hirošime.«
Pa tudi npr. izvensodne poboje z brezpilotnimi letali. V nasprotju z neoliberalistično podobo Marxa kot antikrista je slednji odločilen pomen pripisoval svobodi govora in državljanskim svoboščinam. Njegova težava s predstavniško demokracijo je bila v zgolj tem, da je sploh ni štel za pristno demokracijo. Ta bi morala delovati na lokalni ravni, biti ljudska in zajemati vse institucije civilne družbe – biti bi morala »dejanska samouprava«, kjer ne bi večini vladala manjšina, ampak ljudstvu ljudstvo. Kot v duhu Marxa zapiše Eagleton: »Najbolj plodna oblika vladanja je vladanje samemu sebi in demokracija je kolektivno uresničevanje te sposobnosti.«
Morda boste rekli, da sem sanjač. Pa nisem edini.
Najbolj zanimiva, tudi za tisti del bralcev, ki so z marksizmom podrobneje seznanjeni, je Eagletonova izpeljava nekaterih bolj filozofskih plati Marxove misli. Tu je opaziti obenem največ pristnosti in največ telekineze – to je ukrivljanja Marxovih idej svoji lastni misli. Slednje se mu zgodi posebno v tretjem, deloma pa tudi v četrtem poglavju, ki sta najobsežnejši; najbrž predvsem zaradi tega, ker se tu Eagleton zaplete do te mere, da si nekajkrat vede ali nevede stopi na svoj lastni rep. V tretjem poglavju skuša namreč ne ravno prepričljivo dokazati, da Marx (večinoma) ni determinist, čeprav »v njegovem delu najdemo marsikatero izjavo, ki priča o historičnem determinizmu«, oziroma da je determinist drugačne vrste. Marxovo zgodovino in zmagoslavni pohod produktivnih sil primerja z božjo previdnostjo, ki je v svojo matrico velikodušno vgradila tudi anomalijo – človekovo svobodno voljo, ki je sicer ne more usmerjati, vendar jo je pač v celoti že predvidela. To je najbrž najbolj zmedeno in najšibkejše poglavje knjige. A že v četrtem je bolj spravljiv; v njem skuša povsem zdravorazumsko prepričanje, da je Marx utopist in da je marksizem načrt utopične prihodnosti, spodkopati z argumentom, da je Marx o komunistični prihodnosti povedal preprosto premalo, da bi si jo lahko natančno predstavljali. Posredno pa pravzaprav prizna ne le, da z utopičnimi idejami ni nič narobe, ampak da so seveda najboljše ravno tiste, ki prihodnosti ne zaprejo s totalitarno definitivnostjo.
Pravo jedro knjige, kjer je Eagletonovo branje Marxa najbolj navdahnjeno, so zame tako peto, šesto in deseto poglavje, v katerih po vrsti ugovarja prepričanju, da je marksizem totalna redukcija vsega na ekonomijo; vulgarni interpretaciji Marxovega materializma kot nečesa povsem brezdušnega in trditvam, da marksizem k sodobnim radikalnim gibanjem, kakršna so feminizem, okoljevarstvo, LGBT gibanja ipd., ni prispeval prav ničesar. Ekonomija je v resnici za Marxa pomenila ključno povezavo, ki je bila vsekakor dvosmerna, med človekovimi materialnimi potrebami in vsem družbenim, torej »nadstavbo«. Vendar je želel njen vpliv na človeštvo zmanjšati, ne povečati. Produkcija, kakršna naj bi bila temelj nove komunistične družbe, bi bila v svoji osnovi umetniška produkcija, in za razliko od produkcije v kapitalizmu bi tako šlo za neodtujeno delo oziroma praxis – svobodno, samouresničitveno dejavnost, s katero spreminjamo svet. Njegov materializem torej ni arogantno gospostvo nad materijo – narobe, to je definicija potrošništva –, temveč dialektično preseganje naivnega dualizma med telesom in zavestjo. Človekova zavest je po Marxu telesna: »je izraz tega, kako je človekovo telo v nekem oziru vedno nedokončano, odprto, vedno sposobno dejavnosti, bolj ustvarjalne od tiste, ki jo morda kaže prav v tem trenutku.« Kapitalizem naše čute prodaja kot samo še eno blago in šele v komunizmu »bomo lahko prestopili meje brutalno instrumentalnega razuma in uživali v duhovnih in estetskih razsežnostih sveta«.
A ne samo to. Če je Eagleton svojo knjigo začel povsem krščansko, z Marxovim vstajenjem, jo konča – le kako bi jo drugače? – z malone budistično potopitvijo v kozmos. Komunizem namreč ni le prvi prepoznal medsebojne povezanosti razrednih, spolnih in kolonialnih oblik nadvlade in izkoriščanja, Marx je bil tudi eden prvih predhodnikov moderne okoljevarstvene misli – takorekoč prvi hipi. Preko Eagletonovih besed Karl tako za kak trenutek zazveni kot John Lennon ali pač zgolj nekdo, ki doživlja prvovrsten trip:
»Telo in svet, subjekt in objekt morata obstajati v popolnem ravnovesju, če naj nas naše okolje izraža enako kot jezik. Nasprotje tega Marx imenuje “odtujitev”, stanje, ko v grobem materialnem svetu ne moremo najti svojega odseva, posledično pa izgubimo tudi stik s svojim najvitalnejšim bistvom.«
Če ne prej, Eagleton v teh poglavjih dokaže, da Marx še nikakor ne sodi na smetišče zgodovine. Da se vam ga ni treba bati – ali pa vsaj, da se ga bojte šele po tistem, ko ga boste res prebrali. Ker ima njegova misel danes morda še več teže, kot je je imela v viktorijanski Angliji, kjer se je razvila, in boste lahko z njim bolje razumeli svet, v katerem smo se znašli, ter boj, ki že nenehno poteka. In nenazadnje, transformacijski potencial njegove filozofske in politične misli je gotovo manj omejujoč od postmoderne tiranije izbire. Da je imel Marx prav, ne pomeni, da se ni nikoli motil:
»Kljub temu pa je imel tolikokrat prav o dovolj pomembnih vprašanjih, da se človeku ni treba sramovati, če o sebi reče, da je marksist.«
Upam, da se nam pridružite in svet bo kot eno.
Terry Eagleton: Zakaj je imel Marx prav. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Modrijan, 2013. 176 strani, 27, 90 €.
