Eberswalder Straße – der Eber (merjasec) in der Wald (gozd). Cesta gozdnega merjasca, torej …
Na obrobju Berlina še vedno živijo napol mestni merjasci, ki redčijo pridelke vrtičkarjev. Najbolj podjetni v svojih vrstah se ravnajo celo po šolskem urniku in šolarje med odmori žicajo za malico. Čeprav se po tej cesti, na kateri vsako jutro začnem svojo pot na tečaj nemščine, ne sprehajajo več, je treba priznati, da ji ime precej dobro pristoji. Eberswalder Straße je v osrčju Prenzlauer Berga, četrti, v kateri živijo premožnejši Berlinčani. Vendar pri tem ne gre toliko za klasično odtujeno elito, ki s smradom ljudskih množic noče imeti ničesar, temveč za neko bolj prosvetljeno obliko. Zdi se mi, da tukajšnji stanovalci raje kupujejo v trgovinah s hipstersko robo, jedo v etničnih restavracijah in so nasploh zvesti odjemalci alternativne kulture, četudi bi jim materialni status omogočal veliko več. V kolikor gre pri tem za neko zavestno dandyevsko odločitev, se mi zdi, da Merjaščeva odraža tisto pravo mešanico duha aristokracije in robustnosti, ki je bila prisotna ob lovu na merjasce.
Morda je prav ta aristokratski zven zmotil vzhodnonemške komuniste in so jo zato preimenovali v Dimitroff Straße, v čast Georgija Dimitrova. Ta bolgarski komunist je požel svetovno slavo, ko je leta 1933 s svojo sistematično obrambo premagal nacistične tožilce in se ubranil obtožb, da je bil eden od organizatorjev požiga Reichstaga. Novopečeni nemški kancler Adolf Hitler je bil razjarjen in je ustanovil nova sodišča, ki so v prihodnje razsojala bolj predvidljivo. Na drugi strani je bil navdušen Stalin in je Dimitrova v Sovjetski zvezi sprejel z vsemi častmi. Postal je tudi generalni sekretar III. internacionale oziroma Kominterne. Ljudskega heroja bi se danes najbrž spomnil le še kakšen prileten Berlinčan, morda pa tudi kdo od mlajših navdušencev nad ostalgie, nostalgijo po NDR.
Njen največji simbol je bržkone Ampelmännchen, rdeč striček s klobučkom, ki s široko stegnjenimi rokami sveti na semaforju za pešce. Ena tistih podob, ki prebija ustaljeno predstavo o dolgočasno sivi monolitnosti realsocializmov. Danes je ta mali socialistični mož uspešna blagovna znamka in naprodaj v obliki trendovskih izdelkov, katerih cene so izgubile vsak pridih socializma. Ampelmännchen naenkrat postane zelen in zdaj strumno koraka naprej, sam pa pot nadaljujem po Bernauer Straße. Točno ta cesta je bila meja med vzhodnim in zahodnim Berlinom, saj je med leti 1961 in 1989 po njej tekel berlinski zid. Danes je del spominske poti Mauerweg, ki bi jo lahko poslovenili v Pot zidu, a nam pogled v slovar razkrije neko zanimivo podrobnost. Samostalnik Weg res pomeni pot, vendar ista beseda pisana z malo začetnico, torej prislov weg, pomeni izginulo. Lahko torej govorimo o poti izginulega zidu? Zelo verjetno to ni slovnično vzdržno in lahko vznemirja zgolj začetnika, kakršen sem sam.
Navkljub temu je že sam Hegel v predgovoru k svoji Logiki ugotavljal, da ima nemščina »precej prednosti pred drugimi modernimi jeziki; nekatere njene besede imajo še celo to svojskost, da imajo ne le različne, temveč celo zoperstavljene si pomene, tako da v tem ni mogoče spregledati spekulativnega duha tega jezika; za mišljenje je prava radost, da lahko naleti na takšne besede«. Morda ta radost nekoliko izostane ob učenju tega zahtevnega jezika. Nedvomno pa spekulativna razsežnost postane vidna že skozi učenje nemških predlogov, ki v nasprotju z angleško pragmatičnostjo podajajo precej bolj kompleksno sistematiko časovnih in prostorskih razmerij. Berlinski zid kot betonski predlog, ki je mesto razklal na dvoje in usodno zaznamoval vsa razmerja. Zid kot materializacija spekulativnega duha hladne vojne in ne nazadnje zid kot sopostavljenost zoperstavljenih pomenov. Slovnica berlinskega zidu je polna stranpoti, ki vztrajajo prav skozi svojo izginulost …
Pred petdesetimi leti, 13. avgusta 1961, se je začela gradnja antifašističnega obrambnega zidu, kot se je glasil uradni naziv zidu s strani Nemške demokratične republike. S tem, ko je NDR hermetično zaprla mejo, je naposled uspešnorešila problem prebegov na zahod. Od konca vojne je na zahod namreč prebežalo več kot 3,5 milijonov ljudi. Pri takšni frekvenci je Vzhodni Nemčiji grozilo, da bo nekega dne ostala brez delavcev, ki bi morali graditi delavski raj, če ob tem ne izpostavljamo za režim neprijetnega dejstva, da je sploh bilo toliko tistih, ki so ga želeli zapustiti. Spet se zasveti rdeči Ampelmännchen in mimo elegantno odpelje tramvaj. Z njimi se lahko še zmeraj peljemo le po vzhodnem delu mesta, na zahodu jih namreč nimajo. Starka, s katero čakava na zelenega Ampelmännchen, poskuša navezati pogovor. Vendar jo moram razočarati. Sicer bi ji s svojim znanjem nemščine lahko odrecitiral, kako mi je ime, od kod prihajam in recimo, kaj rad počnem v prostem času, a to se zdi rahlo neprimerno in nepotrebno.
Zazrem se v monumentalno fotografijo čez cesto, ki je v velikih dimenzijah naslikana na pročelju stanovanjske hiše. Na sliki je Conrad Schumann, vzhodnonemški stražar, ki v elegantnem skoku leti čez bodečo žico in v isti sapi odvrže svoj kalašnikov. Slika je impresivna. Še toliko bolj, ker je izrezana tako, da se tla v prvem planu ne vidijo, in s tem daje občutek, da Schumann leti kar čez sam zid in ne le čez slabega pol metra visoko žico, ki ga je šele naznanjala. Dostopen je tudi posnetek skoka, vendar je v primerjavi s fotografijo naravnost mizeren. Kako točno se ta fotografija imenuje, mi sicer ni uspelo ugotoviti, vendar bi se vsekakor morala imenovati Skok v svobodo, to bi namreč povsem ustrezalo propagandnim potrebam hladne vojne in odzvanjalo pravšnjo mero patetike. V bolj cinični različici bi lahko Schumanna imenovali Leteči Vzhodnonemec, kakor koli že, pristanek oziroma doskok je bil zanj naposled neuspešen. Schumann je s tem, ko je kot pripadnik elitnega voda vzhodnonemške policije prebegnil na zahod, res postal ljubljenec svobodnega sveta. Vendar ga to v resnici ni osvobodilo. Po njegovih lastnih besedah se je zares svobodnega počutil šele po letu 1989, ko je zid, ki ga je preskočil, še preden je bil zgrajen, padel. Družina in prijatelji, ki jih je pustil za seboj, se z njegovim skokom niso nikoli sprijaznili niti ga niso odobravali, zaradi česar ga je trla huda depresija. Naposled se je leta 1998 na svojem vrtu na Bavarskem obesil. Schumann in njegov ponesrečeni skok razkrivata, kako zgrešena je v resnici Kardeljeva izjava, da »sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam«. Kajti človek v resnici nikoli ni sam.
S Schumannovo sliko se začenja spominski park berlinskega zidu, ki se razteza čez dober kilometer Bernauer Straße. Ob sprehajanju po zelenici, med visokimi zarjavelimi drogovi, umetniško instalacijo, ki simbolizira linijo, po kateri je tekla meja, smo deležni prave multimedijske izkušnje zidu. Na malih zvočnikih lahko poslušamo izpovedi ljudi, ki so živeli tik ob zidu, in tistih, ki so poskušali prebegniti. Ogledamo si lahko črno-bele filme o gradnji zidu. Na tleh sta označeni dve liniji, po katerih sta tekla dva skrivna tunela (neka družina denimo, je z otroško lopatko skopala šestnajstmetrski tunel). Zraven njiju pa je še Stasijev tunel, ki je bil zgrajen, ko prva dva nista bila nič več skrivna. Še naprej lahko vstopimo v klasičen muzej in se povzpnemo na razgledno ploščad, ki nam ponuja razgled na nikogaršnjo zemljo imenovan tudi death strip. Na tem mestu je namreč namenoma ohranjen del zidu, ki nam daje predstavo o tem, kako je vse skupaj bilo. Polje peska in stražni stolp. Zelo neposredno in precej deprimirano, veliko bolj kot varen objem kanonske zgodovine, ki nas omami s podobami, zvoki, statistiko in naposled lahko izpade kot da se v resnici nikogar ne tiče.
Misliti zgodovino, ne kot oddaljen in ugasel vulkan, temveč kot nekaj, kar se še vedno pretaka pod našimi nogami in lahko vsak trenutek izbruhne. Ob petdeseti obletnici začetka gradnje zidu so Berlinčane povprašali, kako nanj gledajo danes. Več kot tretjina jih je odgovorila, da gojijo določeno razumevanje do ideje o gradnji zidu in da so to pač terjale takratne okoliščine. Na tem valu so očitno poskušali zaplavati nekateri predstavniki Die Linke, stranke, ki je naslednica vzhodnonemške komunistične partije. Vendar se je kmalu pokazalo, da stranka pri tem ni enotna, saj je eden njenih članov izjavil, da nekateri v njihovih vrstah skozi upravičevanje NDR in zidu opravičujejo svojo lastno zgodovino. Mislim, da je prav v tem kleč vsake nove leve politike, ki ima resne zahteve po tem, da zamaje oziroma zruši obstoječe preobladanje liberalnega kapitalizma. Torej v njenem odnosu do lastne zgodovine. Tega lahko označimo s formulo apologija-aporija.
Relativiziranje gradnje zidu, poudarjanje specifičnih okoliščin, ki so na začetku šestdesetih zahtevale gradnjoantifašističnega obrambnega zidu, je treba jasno ožigosati kot prostaško početje bankrotirane levice, ki ni sposobna misliti onkraj svojih zgodovinskih polomov. Takšna apologetika je vredna izjave Ericha Honeckerja, generalnega sekretarja NDR, ki je še leta 1989 zagotavljal, da bo zid stal še 50 ali 100 let. Predvsem pa je apologija odpoved mišljenju in že kot taka na levici ne bi imela kaj iskati. Zato se mi zdi veliko primerneje vztrajati na spoznanju aporije, torej zagate, v kateri se levica nahaja od padca zidu naprej. Prav skozi afirmacijo tega, da je zgodovina 20. stoletja za levico tudi in predvsem zgodovina propadlih političnih projektov, se šele lahko začneta resen razmislek in ustvarjanje nove leve politike.
Ampelmännchen na usnjeni torbi japonskega turista je danes lahko simpatičen, vendar NDR ni bila simpatična država. Ocenjujejo, da je imel sovjetski KGB enega agenta na slabih 6000 prebivalcev in nacistični Gestapo enega na približno 2000. Stasi je imel enega agenta na 60 prebivalcev, kar je pomenilo najbolj dovršeno policijsko državo na svetu. Kdor tega ne obsoja, nima podlage, da bi bil kritičen ali da bi obsojal vse tiste zidove, ki danes še zmeraj stojijo. Morda je največja zgodovinska ironija v tem, da danes v ZDA, na meji z Mehiko, stoji več kot 1000 kilometrov dolg zid, ki je še bistveno bolj dovršen od berlinskega. Preko spleta lahko kdor koli iz kjer koli in v vsakem trenutku spremlja neposreden videonadzor meje in opreza za potencialnimi prebežniki. Sistem, ki si ga Stasijevi agenti niso mogli zamišljati niti v najbolj divjih sanjah …
