Pesništvo Davida Bedrača se je v zadnjih nekaj letih v slovenskem literarnem prostoru ustalilo kot eno bolj izoblikovanih. Njegova nova, šesta zbirka pesmi po vrsti, Tvoj nakupovalni voziček, že z naslovom evocira svoje problemsko osišče, ki se neizogibno izkustveno dotika domala vsakega bralca, obenem pa z zaimkom tvoj naznani značilno intenziteto neposrednosti nagovora. Če je v svoji predzadnji zbirki Centimetri sveta (2010) Bedrač v duhu sočasno vznikle gospodarske krize (in vse večje krize vrednot) še dokaj rezervirano upesnjeval silnice eksistencialno-ontološkega redukcionizma – pri čemer je predzadnja pesem knjige z naslovom Mrtvaška ura svojevrstna napoved trgovinske poezije (z dodatno kitico se pojavi tudi v novi zbirki) – , pa je hladna potrošniška logika v njegovi zadnji zbirki privedena do skrajnosti: Ničesar nisi kupil, / ničesar prodal v življenju. / Pravzaprav te nikoli sploh ni bilo …
Bedrač postavi gravitacijsko središče svoje poezije v zavetje trgovin in velikih nakupovalnih centrov, kjer njegova ustvarjalna domišljija in jezikovna virtuoznost doživita pravi razcvet. Pesnikovo prozorno uho ujame tudi najneznatnejši simptom življenja in ga sežame v splet drznih, nadrealno hiperboliziranih podob, ki pa ne izzvenijo v pretenciozno zaletavost, temveč se njihovi vozli zmeraj razvežejo v (dovolj) sugestivno poantiranost. Čeprav nam iz na številnih paralelizmih, iteracijah, svobodnem verzu in pretežni drugoosebnosti sloneče zunanje forme pesmi nehote zadiši po Zajcu, avtor ni prikrajšan za izvirnost, saj zajčevski tehnopoetski obrazec zavestno in konstitutivno vključi v svoj specifični poetični register. V pesmi Iz globokega riža nekdo zavpije tako odkrito razodeva svoj ustvarjalni agon z Zajcem – gre za transparentni homage svoji pesniški očetnjavi, iz katere se razrašča.
Zbirko šestinsedemdesetih pesmi odlikuje organska gradnja: vsaka pesem stoji kot bolj ali manj enovita in avtonomna celota, obenem pa je s svojim motivnim, tematskim in idejnim arzenalom tesno zvezana z ostalimi fragmenti potrošniškega mozaika. Ta temelji na nenehni korespondenci med ravninama profanega človekovega mikrokozmosa in srhljivo prostranega makrokozmosa, pri čemer je obema skupna nenasitna pogoltnost. Trgovinski objekti in produkti svojo vlogo človekovega predmeta poželenja oziroma plena sprevračajo v vlogo plenilcev človekove biti: Ti ješ prostor, on jé tebe. Skladno s tem tudi pristna ljubezen med dvema ni več mogoča, zato se vse bolj izrojeva v vzajemno vampirstvo: Potegnil jo boš vase kot vampir življenje. / In si jo nalil. In jo pil.
Z ironijo, evfemizmi, neizčrpnim inventarjem izvirnih pomenskih preslikav, zamenjav, vzporejanj ter prekrivanj Bedrač doseže posebno uravnoteženo razmerje najrazličnejših paradoksalnih opozicij kot konkretizacij neskončnega v končnem. Trgovina je tako zaprt, omejen prostor (ali po Štegru »neprostor«) in hkrati alegorija univerzalnih zakonitosti: Celo v sanjah se čuti, / kako nas vesolje prevaža / v velikem nakupovalnem vozičku in pa: vesolje / je le temna nakupovalna vrečka, / in vsi živimo v njenem črnem polivinilu, na katerem utripljejo gratis zvezdice.
Avtorjevo direktno nagovarjanje bralca v drugi osebi postane gesta nekakšnega posebnega angažmaja – angažmaja vmesnosti. »Ti«, za katerega Aleš Šteger v spremni besedi pravi, da je to »neki ti, ki kupuje[, o]benem pa je ves čas na delu mašinerija nekega drugega ti, ki je bralčev izgubljeni alter ego ali, še bolje, edini pravi alter ego, jaz brez sebe«,nastopa v imenu te (predpostavljene) vmesnosti, zamrznjenosti in je neke vrste krizni nadomestek (raz)prodanega jaza. Dosledna pozicija vmesnosti je tista kvaliteta, ki Bedraču onemogoča nevaren zdrs v privzdignjeno moralizatorstvo. Pomembno je predvsem, da ta vmesnost ne ostane statična in da hkrati predstavlja avtorjev ekvivalent za nekakšno transcendentno vseprisotnost. V pesmih Tvojega nakupovalnega vozička se zato manifestira tako v opisih speče potrošniške kompulzije (Spomladi padati kot dež po izložbah) kot tudi mestoma asketske drže in poskusov (samo)osvobajanja (Ti si tu z drugim namenom. / Ti moraš hoditi iz kota v kot. / Se stražiti. Se varovati.). Iz prve kategorije proseva nekakšna hamletovska enačba: umreti je enako spati. Nebivanje Bedrač ugleda v spancu človeške zavesti, snu kupovanja in prodajanja: kupci kupujejo in kupijo / in ne vedo, da so mrtvi. Na drugi strani trenutki, ki zadevajo osvobajanje subjekta iz okov prevladujočih družbenih koncepcij, postrežejo z idejo o nujnosti lastne dezintegracije, »razpakiranja« za resnično budno življenje in ponovno pridobitev dolgo izgubljenega sebstva. Idealistično tonaliteto kasneje pesnik preudarno uravnoteži s prizemljenim spoznanjem o šibkosti človekove (tudi svoje) volje: Šel bi, premaknil, zakričal, zamahnil, ustrelil, / nič … / ugasneš luč, ležeš.
Popolnoma jasno je, da tema človekove izgubljenosti sredi frenetičnega sveta, ki ga poganjata tiranski kapitalizem in potrošniška religija, v literaturi ni nikakršna noviteta, vendar to dejstvo v nobenem pogledu ne krni svežine tega dela. Tvoj nakupovalni voziček Davida Bedrača bi lahko kdo bral tudi kot angažirano družbenokritično poezijo, vendar je domet te zbirke precej daljnosežnejši. Bedrač je v njej svoj pesniški glas mojstrsko ubral z globalno patologijo sodobnega časa, da govori tako preko difuznega kanala raznorodne (morbidne) posamičnosti kot iz sidrišča vmesnosti čistega uvida vanje in na ta način pooseblja naravo literarno plemenitega tukaj in vmes.
David Bedrač: Tvoj nakupovalni voziček. Ljubljana: Beletrina, 2014. 131 strani, 19 €.
