Istega dne, ko sem prebral Manguelov tekst Z Borgesom, sem v knjižnici na policah z literarno teorijo po naključju spet naletel na Borgesovo zbirko esejev Druge raziskave. Nekaj podobnega se mi je zgodilo nekje med tretjim letnikom gimnazije, ko sem se v isti knjižnici sprehajal med dolgimi vrstami romanov in s pogledom bežno ujel ime Borges, nekaj njegovih zbirk kratke proze. O pisatelju nisem takrat vedel skoraj nič, poznal sem njegovo ime in pridih skrivnostnosti, ki ga je spremljal, nekaj tavajočih informacij o njegovi prozi, na katere sem po naključju naletel in so me nenavadno privlačile. Ravno dovolj, da sem si tistega dne sposodil eno njegovih zbirk, Izmišljije ali Alef, ne spomnim se več. Vem pa, da me je navdušila in sem v naslednjih mesecih prebral še večino ostalih knjig proze in esejev, ki nosijo Borgesovo ime. Malo pisateljev me je idejno in pripovedno tako očaralo, pri njem sem bolj kot kjerkoli drugje dobil potrditev, da je, kot na koncu piše tudi Manguel, »srečo mogoče najti v knjigah«, da je branje nekaj čudežnega.
Potem sem v naslednjih letih bežno spoznal še avtorjevo biografijo, njegove največje strahove (ogledala) in ljubezni (tigri in knjige), mladost v Ženevi in začetno avantgardno ustvarjanje, službovanje v nacionalni knjižnici, ki ga je tako močno zaznamovalo, in ponižanje na mesto inšpektorja na tržnici med Péronovo diktaturo, seveda slepoto in literarni uspeh v Buenos Airesu. Vedel sem, da so mu na stara leta na glas brali različni ljudje, nisem pa vedel, da je kdorkoli od njih o tem napisal knjigo. Izid Manguelovih spominov me je tako prijetno presenetil. Oziroma ne spominov, avtor sam na koncu knjige pravi, da zapisano niso spomini, »ampak spomini spominov na spomine in dogodki, iz katerih so porojeni, so izginili, za seboj pa pustili le nekaj podob, nekaj besed, pa še o teh nisem prepričan, da so bile v resnici takšne, kakršnih se spominjam«.
Vrzeli med meglenimi podobami avtor zapolni z odličnimi esejističnimi pasusi o Borgesovi misli in pisanju, njegovem pomenu za razvoj argentinske in svetovne književnosti. Razmisleke o delu človeka, ki je »povsem nehote spremenil pojem literature in posledično tudi literarne zgodovine« elegantno meša z anekdotičnimi spomini na čas, ki ga je kot najstnik preživel s slepim pisateljem. Piše o Borgesovem stanovanju, vedno temnem in močno ogrevanem, po katerem sta se sprehajali dve prikazni, Doña Leonora, Borgesova mati, in velik bel maček Beppo; o pisateljevi knjižnici, »ki je bila, enako kot knjižnica kateregakoli bralca, njegova avtobiografija«, predvsem pa mnogo bolj skromna, kot si je večina (vključno z mano) rada predstavljala; njegovih sprehodih po Buenos Airesu, kjer je »tako kot Kant v Königsbergu, skorajda že postal nepogrešljivi del vedute«.
Največ besed pa Albert Manguel seveda nameni Borgesovemu odnosu do knjig, ki je bil v njegovem primeru tudi odnos do sveta, saj naj bi bil argentinski pisatelj eden tistih redkih, ki verjamejo, da »svet je knjiga, knjiga, ki jo hočemo prebrati zase in za druge«. Borges je bral predvsem za užitek, rad se je prepuščal naključjem in se pogosto zadovoljil že s povzetki in kratkimi članki v enciklopedijah, predvsem pa, kot je Manguelu nekoč povedal Borgesov najtesnejši prijatelj in sodelavec Adolfo Bioy Casares, v svojem »odnosu do literature ni nikoli podlegel konvencijam, ustaljenim navadam ali lenobi«. Branje je razumel kot nekakšen panteizem, način, kako se postaviti v kožo drugih ljudi, hrabrih bojevnikov, strastnih ljubimcev ali mož dejanj, ki jim Borges sam nikoli ni bil podoben.
Manguelova šestdesetstranska knjižica se tako bere predvsem kot poklon temu argentinskemu pisatelju, ki je samega sebe vedno imel najprej in predvsem za bralca, ki »nadaljuje dialog, ki se je začel že pred tisočletji in za katerega je bil prepričan, da se ne bo nikoli končal«.
Alberto Manguel bo na festivalu Fabula nastopil v sredo, 27. februarja ob 20.00 v Cankarjevem domu. Praviočasno si zagotovite brezplačne vstopnice!
Alberto Manguel: Z Borgesom. Prevod: Janina Kos, Žepna Beletrina 2019, 10 evrov.