»V Galveiasu so dnevi tekli v ritmu letnih časov ter zgod in nezgod, ki so se dogajale ljudem.« A kaj se zgodi, ko je nezgoda tako vseobsegajoča, da za devet mesecev preneha deževati, kruh dobi okus po žveplu in se nenadoma spremeni tok usod, ki so se do zdaj zdele zakrknjene v svoji otopeli vsakdanjosti?
Mestece Galveias je roman mladega in večkrat nagrajenega portugalskega avtorja Joséja Luísa Peixota. Zanj je leta 2016 prejel portugalsko literarno nagrado Oceanos, ki je primerljiva s prestižno angleško nagrado booker, letos pa je v slovenskem prevodu izšel v sklopu festivala Fabula. V njem spremljamo raznotere drobce vsakdana prebivalk in prebivalcev Galveiasa, ki jih nekega običajnega večera pretrese nepojasnjen padec nekakšnega nebesnega telesa oziroma »stvari brez imena« na Zemljo, kar nepopravljivo razburka tok njihovih življenj.
Roman je razdeljen na dva dela: prvi je posvečen raznolikim likom, njihovemu življenju tako na ravni posameznika kot na ravni skupnosti in njihovim odzivom na pretres, ki doleti Galveias s padcem nebesnega telesa in njegovimi posledicami; drugi pa stiku majhnega mesteca s svetom. Ob tem se vzpostavi izrazit motiv dihotomije med (portugalskim) ruralnim in mestnim okoljem oziroma med tradicionalno, samozadostno in širšo globalno skupnostjo. Mestece Galveias pravzaprav gradi na motivih, ki jih povezujemo z vaško zgodbo: revščina, težaško življenje, ujeto v ustaljene rutine, delo, razne nesreče, stanovska morala, dediščina in z njo povezane razprtije ter zapleteni odnosi med družinami znotraj majhne, zaprte skupnosti. Očarljivo melanholijo Galveiasa in vseh njegovih skritih kotičkov avtor pričara še z rabo poetičnega jezika, ki doprinese k pristnosti in živosti lokalnega kolorita. Stvarno-ruralno podobje, pomešano s poetično-metafizičnimi meditacijami, mestoma spominja na slog Williama Faulknerja, romanesknemu delu pa prida občutek kozmične univerzalnosti. Običajno bi se suhoparnim podatkom o avtorju poskušala izogniti, a mislim, da je vredno izpostaviti, da je bil Peixoto rojen leta 1974, le pet mesecev po nageljnovi revoluciji, v mestu Galveias, zato nadrobnost in temeljitost opisov ne presenečata. Realen ruralen kraj, kjer je portugalski avtor odraščal, torej postane literarno prizorišče, v katerem lahko začutimo sočasno nespremenljivost in vzgibe tektonskih premikov, ki morda odsevajo čas postrevolucionarnega vzpostavljanja demokracije in dekolonizacije. V nedavnem intervjuju s prevajalko Blažko Müller pa je avtor povedal tudi, da si je med pisanjem romana želel, da bi bralstvo med branjem razmišljalo o svojem kraju, saj le-ta predstavlja vsaj delček tega, kar v resnici smo.
Odgovor na to vprašanje v romanu ni enoplasten, saj prek tretjeosebnega pripovedovalca s prvoosebnimi vložki, ki razkrivajo misli posameznih oseb, spoznavamo mozaik zgodb moralno pogostokrat vprašljivih likov, ki jih druži nekakšna ujetost, koprnenje in nostalgično spominje na nekaj, česar že dolgo ni več: »Živeti mora s praznino, ki so jo pustile stvari, ki so nekoč bile tam.« Prebivalke in prebivalci mesteca so prikazani kot polnokrvni ljudje različnih starosti, slojev, profilov, poklicev in prepričanj. Tako spremljamo zgodbo župnika, ki ima težave z alkoholom, priseljenke, ki upravlja pekarno in bordel, brata, ki zaradi spora že petdeset let nista navezala stika … Kljub moralno spornim dejanjem, kot so nasilje, posilstvo in pedofilija, pripovedovalec likov nikoli ne obsoja in ne komentira njihovih dejanj. Dopušča, da se literarni svet zapleta in razpleta po svojih notranjih zakonitostih, kar omogoča mnoštvo identitet znotraj posamičnega literarnega lika in soobstoj kompleksnih oseb, katerih intimne stiske, pogosto povezane z minevanjem ali izgubo, in skrivnosti se nam počasi razkrivajo, kar ustvari podobo (ruralne) skupnosti. Zgodba vsakega posameznika stoji kot zaključena celota, ima dramaturški lok z logičnim razpletom dogajanja, zato sem se med branjem večkrat vprašala, zakaj roman ni raje zasnovan kot zbirka kratkih zgodb. Edino, kar posamezne usode zares povezuje, so kraj dogajanja in z njim povezana nenavadna naravna katastrofa, versko obredje in vsesplošna melanholična zataknjenost v rutini. Prav zato pa se zdi, da je zgodba, ki jo roman želi pripovedovati, v resnici posvečena kraju samemu in njegovemu kolektivu, ustroju in možnosti preživetja, a zaradi ohlapnega veziva med posameznimi zgodbami ter obema razdelkoma romana ni tako prepričljiva, kot bi lahko bila. Kot tak me je roman spomnil na Jamnico Prežihovega Voranca, ki je v ustvarjanju občutka celovitosti medgeneracijske kontinuitete, domačih navad, obredja in tesno prepletenih medsebojnih odnosov precej bolj prepričljiv.
Vsi ti elementi, ki bi sami po sebi gradili žanrsko dokaj tradicionalno vaško zgodbo, pa so sopostavljeni z motivi, ki vsak na svoj način predstavljajo vdor tujega. Drugi del romana, v katerem se iz tega ali onega razloga razseljeni domačini začnejo vračati v rodni kraj in v življenja domačinov začnejo vstopati moderna kolesa, digitalne ročne ure, figurice He-Man in šivalni stroj, ki »je pomenil življenjski preobrat,« vzpostavi kontrast med novim in starim, kar poudari ujetost Galveiasa v stanju apatične nepremičnosti. Že na samem začetku romana v liričnih pasusih beremo: »Galveias in vsi planeti so obstajali hkrati, vendar so ohranjali svoje bistvene razlike, niso se mešali med seboj: Galveias je bil Galveias, ostalo vesolje pa je bilo ostalo vesolje. In čas se je premaknil. Vse zelo iznenada. Stvar brez imena je drvela z isto nezmerno hitrostjo kot prej, kot krik. Ko pa je vstopila v Zemljino atmosfero, že ni več imela na razpolago celotnega planeta, imela je le tisto določeno točko.« Vse se torej spremeni, ko nekega običajnega večera na mestece prileti meteor, ki sproži niz eksplozij – tako na dejanski kot na metaforični ravni. Zaradi padca meteorita za devet mesecev preneha deževati, zrak pa prežame vonj po žveplu, ki se ga navlečejo tudi čisto vsakdanje reči, kot je na primer kruh. Apokaliptično atmosfero in motiv žvepla avtor nakaže že v peritekstu, kjer navaja Evangelij po Luku: »Toda tisti dan, ko je Lot šel iz Sódome, sta z neba padala ogenj in žveplo, zaradi česar so vsi pomrli.« Toda za razliko od Sódome Galveias ne glede na nenavadne okoliščine in pretrese obstane. Sprememba ne pomeni nujno konca – včasih vodi v nov začetek. V tem oziru bi verjetno lahko rekli, da je protagonist romana kar naslovno mestece in vse, kar ta kraj predstavlja tako bralcu kot posameznim literarnim likom. Najbolj globalen konflikt je namreč prav kriza ruralnega okolja, ki jo lahko metaforično beremo kot refleksijo vpliva modernizacije na ustaljene rutine majhnega mesteca.
Konec romana pravzaprav popolnoma nasprotuje uvodnemu citatu iz Evangelija po Luku, saj z rojstvom deklice, ki nima vonja po žveplu, prinaša upanje, zaverovanost v zmožnost obstoja skupnosti in lokalne identitete. Vonj se tako vzpostavi kot simbol identitete, ki so jo prebivalci na svoji poti izgubili in zopet našli. Ali kakor je zapisano v romanu: »Veliko načinov je, kako biti mrtev,« a »Galveias ne more umreti.« Včasih je očitno potrebno, da nam na glavo pade delček vesolja, da se zavemo pomembnosti lastnega mikrokozmosa in tega, kaj pravzaprav že imamo in česa si zares ne želimo izgubiti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.