Meditativni odtisi spomina, vračanja, duše

Z novo knjigo Počivališča na poti eden najuspešnejših sodobnih slovenskih besednih ustvarjalcev Dušan Šarotar nadaljuje svojo pot po slikovitih notranjih pokrajinah, ki jih umešča v vsakokratne zunanje pejsaže, da bi z njimi nagovoril osebni, pa tudi družbeni zgodovinski spomin. Ob Feriju Lainščku, Vladu Žabotu, Milanu Vincetiču, Štefanu Kardošu, Branku Šömnu, Vladimirju P. Štefancu in Suzani Tratnik je nemara najprepoznavnejši »prekmurski pisatelj«, večni zasledovalec in literarni fotograf melanholične duše neskončne ravnice, geografsko zajezene med Muro in Rabo, ki se v samotni tišini odstira občutljivemu notranjemu ušesu premišljevalca. Geografsko majhna, a umetniško bogata deželica med rekama napaja Šarotarjev bogati literarni svet, ki se razprostira skozi njegove romane, kratke zgodbe, eseje, literarne potopise, scenarije, poezijo in fotografijo. Kot je zapisal v lirični duhovni monografiji Pomurja Občutek za veter leta 2004: »Vedno bom le šepetal kot ravnina, ki ni ne morje ne zemlja, in ki raste v meni.«

Misel, da pisatelj že četrt stoletja piše eno in isto knjigo, kot je povedal v davnem intervjuju, je literarni občutek, ki spremlja velike avtorje. Počivališča na poti brez dvoma nadaljujejo to pot, to Knjigo. Pet popotnih esejev, ki jih spremljajo avtorjeve melanholične, sugestivne črno-bele fotografije, tudi tokrat izpisuje vase obrnjena, molovsko zamolkla, počasna in zgoščena pisava (»Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš,« je nekoč zapisal). Kot taka skozi specifično metaforiko in temno slutljivostjo odstira pozabljeni, ali bolje, znova najdeni spomin. Spomin kot intimna introspekcija na eni strani in zgodovinska angažiranost na drugi je osrednji motiv pisateljevega opusa. Proces, ki se udejanja skozi besede in podobe, naseljuje prepoznavno šarotarjevsko pesem v prozi, kar bi bila nemara najbližja zvrstna oznaka njegove literature. V njej avtor združuje osebno, izkustveno refleksijo, kulturno dediščino, zgodovino in pisateljske pomenke z literarnimi sopotniki, ki rezonirajo z njegovo besedo, njegovo dušo.

Skozi izrazito pesniški jezik, ki odseva žalovanje in vedrost, minljivost in večnost, smrt in ljubezen Počivališča med drugim nagovarjajo preminule pisatelje: Miška Kranjca, Marka Sosiča in Manco Košir. Tihotni pejsaži domače Murske Sobote z okolico in Pašman, »Šarotarjev« jadranski otok, so prostori, kjer je vzniknila njegova pisateljska pot in kamor se pogosto vrača. Na ovinkasti poti vmes pa se ustavlja na različnih postajališčih; ob cestah in gradovih, v knjižnicah in gozdovih, na pokopališčih in obmorskih pomolih, kjer se skozi osebne refleksije dovoli nagovarjati univerzalnim temam – o življenju, minevanju, spominu, hrepenenju, žalovanju, smrti, naravi, umetnosti, kulturi in še čem.

Medtem ko je v podobnem potopisnem delu Panorama: pripoved o poteku dogodkov (Beletrina, 2014) Šarotar potoval iz hladne, deževne irske pokrajine proti toplejšemu jugu ter na poti srečeval migrante, brezdomce in podobne ubežnike, in je v delu Nikomah poroča (Goga, 2023) prvoosebni pripovedovalec potoval na sever, k središču zla, ki je ne tako daleč nazaj odločilo o usodi šestih milijonov Judov, se avtor v Počivališčih na poti vrača v kraje, ki pomenijo začetek njegove pisateljske poti in hkrati predstavljajo osrednja idejno-tematska pripovedna otoka njegovega opusa. Vmes obišče Gradnikovo razpadajočo hišo v Medani in se spominja pesniških branj pred njo, se v duhu ozre na nedavno pandemijo kovida in ponovno, kot je to storil že njegov Nikomah v spremstvu pesnika, obišče razkošno vilo ob jezeru Wannsee na obrobju Berlina. Avtorjevo nekdanje rezidenčno bivanje ob prostranem jezeru s pogledom na omenjeno vilo na nasprotnem bregu je znova spodbudilo pisavo, ki ji je Šarotar zvest od romana Biljard v Dobrayu (Beletrina, 2007) naprej. Gre za vilo iz 19. stoletja, ki je leta 1941 prešla v last nemške SS, v kateri se je 20. januarja 1942 določila t. i. končna rešitev judovskega vprašanja in v kateri so natanko pol stoletja po tistem mrzlem januarskem jutru odprli muzej holokavsta. Šarotarjev literarni dotik omenjene vile ima pomenljivo vlogo v njegovem opusu, saj je osrednja nit njegove pisave namenjena tematiziranju posledic holokavsta oziroma izgona okrog 400 judov iz Prekmurja aprila leta 1943, izmed katerih se jih je iz koncentracijskih taborišč ali prisilnega dela vrnila zgolj peščica. Med njimi tudi avtorjev ded Franc Schwartz, ki mu je vnuk, predvsem v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta (Goga, 2021) ter kratkoprozni zbirki Nostalgija (Založba Franc-Franc, 2010) izpisal pretresljivi literarni hommage.

V Počivališčih na poti najde mesto tudi Šarotarjeva kratka zgodba z naslovom Pilot in pismo, prvotno izšla kot del širšega projekta, zaradi česar je ostala tako v kritiškem kot najbrž tudi širšem bralnem pogledu nekoliko v ozadju. Prvotno je bila objavljena kot del elektronske knjige 30 let, 30 zgodb (2023), ki je sklenila enoletni projekt, nastal ob 30. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Pripoved se osredotoča na nočni dogodek v začetku julija 1944 – nedolgo po tragični aprilski noči deportacij prekmurskih Judov v taborišča smrti –, ko je skupina enainšestdesetih težkih bombnikov vzletela iz zavezniškega letalskega oporišča Amendola v južni Italiji, da bi onesposobila nacistično vojaško taborišče blizu Kremsa, petdeset kilometrov zahodno od Dunaja. Zgodba se slogovno nekoliko oddaljuje od Šarotarjeve sublimne in melanholično obarvane pisave, saj so v ospredju faktografske, stvarne zgodovinske navedbe o tem, kaj je pripeljalo do tragičnega dogodka v pisateljevem rojstnem kraju. Pa vendar turobnost novega vojnega napada, ki se približuje, avtor v prepoznavni maniri dvojne, prepletajoče se pripovedi, kamor tudi tokrat umešča popotnika kot pripovedovalca, ki je v prvoosebni pripovedi nemara avtor sam, mehča s spomini na obdobje, ki ga je kot rezidenčni štipendist preživel v literarni hiši v okolici Kremsa. Spominja se dolgih jesenskih sprehodov, vonja po pečenem kostanju in mladem vinu, hladnih in vlažnih meglic, ki so se po sončnem zahodu spustile nad Donavo, s čimer vzpostavlja lirično, žametno mehkobo nasproti krvavim dogodkom. Dvaintridesetletni George Edward Scott McNaughton z Nove Zelandije, kapitan 178. eskadrilje Kraljevega vojnega letalstva, ki se je na svoji dvaintrideseti bojni misiji med skorajda zasanjanim preletom Kornatov odločil, da po pristanku napiše pismo soprogi, je skupaj s petimi soborci izgubil življenje v eksploziji bombnika, ki je zaman skušal pristati pri Murski Soboti. Dogodek, na katerega poleg pripovedovanj vse redkejših očividcev, ki vznemirjajo posameznikovo domišljijo, opominja majhen spomenik na obrobju mesta, je v domeni pisateljevega opusa še eden izmed opomnikov o brezsmiselnosti vojn, o zlu, ki zaobjemlje ves svet.

V ospredju različnih, fluidno stapljajočih se pripovedi Počivališč je tudi tokrat pesnikova duša, ki jo avtor najlepše občuti v kontemplativni svetlobi popoldanskega sonca poznega poletja in ki jo, pravi, lahko izraža zgolj skozi pisanje. Ob njej imajo posebno mesto tematika dóma, vračanja, spomina in tišine kot prvega jezika duše. Spoznanja, da vračanje domov nikoli ni isto, kot je povedal že filozof, da je »o domu in vinu najtežje povedati resnico, da je pisanje iskanje doma, pesniki pa so brez domovine in da je hoja način spominjanja, pri čemer nam ritem hoje in pisanja dajeta občutek, da nam pri tem sledi duša«, je zgolj nekaj pesniških podob, ki naseljujejo avtorjev nevidni notranji prostor. Ta se razprostira v brezčasju in brezprostorju, med sanjami in resničnostjo in pozornemu bralcu omogoča skorajda mistično izkušnjo. »Pisanje razumem predvsem kot umetnost pripovedovanja, domišljije, ne nazadnje, kako izraziti človekovo dušo. Verjamem, da čas pravzaprav ne obstaja, ostaja samo večen in nespremenljiv notranji prostor, iz katerega raste moj jezik, s katerim osmišljam svet okoli sebe. Tišina je moj prvi jezik.«

Integralni del tokratne filozofsko-literarne meditacije o življenju, spominu, minevanju, tišini, samoti in pisanju ponovno vsebuje avtorjeve fotografije kot intimne vizualne meditacije, ki bralsko izkušnjo razširjajo v vizualno dimenzijo. Dušan Šarotar je najbrž edini slovenski pisatelj, ki fotografijo dosledno vključuje kot enakovredni del literarne pripovedi, jo razume kot nosilko spomina, pričevanje, ki govori samostojno in celovito zgodbo. Fotografijam, ki so se prvič pojavile v Nostalgiji, nato pa v delih Ne morje ne zemlja (Goga, 2012), Panorama, Zvezdna karta, Nikomah poroča ter Počivališča na poti, in ki so v svoji krhki liričnosti ter melanholični črno-beli »oddaljenosti« izjemno močne, se bralec še intenzivneje približa z njihovo umestitvijo v avtorjev književni opus. Ob mimobežnih podobah – del vrta ali železniške postaje, zapuščeno pokopališče v pusti zimski pokrajini, ostanki nekdanje hiše, mogočna vila s parkom pred njo, ozka uličica obmorskega mesteca, zapuščeni pošvedrani čevlji, razmetana postelja – običajno osvetljenih z različnimi odtenki svetlobe, se kot osrednja pozornost Šarotarjevega pogleda skozi fotografski objektiv tudi v Počivališčih pojavlja motiv oblakov. Trenutni podobi, poetični ali temačni, nežni ali zlovešči, ki jo nasnujejo in ki se kmalu zatem spremeni, preoblikuje, izgine. Še prej pa jo ujame pozorno fotografovo oko, da jo odtisne v večnost. V meditativno patino odete podobe evocirajo (nekoč) znano, pozabljeno, izgubljeno ali nedoseženo, so sinonim za tisto znotraj, nadomestek izgubljenega doma, so entiteta, ki rezonira z nečim neopisljivim, presežnim v nas, z dušo. So duša.

Tudi zato so v različne okvirje ujeta besedila in fotografije Dušana Šarotarja dragoceni odtis tistega nevidnega, neulovljivega in presežnega, a vseskozi prisotnega in v večnost zapisanega; tistega, kar ostaja, zato da pošastnim dogajanjem v svetu navkljub osmišlja človekovo tuzemsko prisotnost. Kajti dokler bo »slišati, mogoče za običajna ušesa nikoli, da so šli čez krajino angeli, četudi tega, kar so videli, ne bomo nikoli vedeli«, bomo lahko vsaj domnevali, morda tudi verjeli, da ob vsakdanji resničnosti obstaja tudi »višja resničnost«, ki bo, če jo bomo pripravljeni (u)videti, pomagala zapolnjevati temno razpoko tega sveta. Kajti tako kot kadiš, molitev za umrle v judovski tradiciji, ne govori o smrti, temveč o miru in človeški skupnosti, tudi molitev Dušana Šarotarja, kot se odstira skozi izvirno in izjemno estetsko oblikovano delo Počivališča na poti, kljub odsevom minevanja, trpljenja in smrti govori predvsem o življenju, pomembnosti spomina in izgubljeni ter znova najdeni veri v človečnost. Na slednje nemara meri tudi poslednja misel knjige, v kateri avtor nagovori umetno inteligenco z vprašanjem, ali ima dušo. Ne, nima je, mu pove, in tudi ne ve, kaj naj bi to bilo. Morda pa v tem spoznanju tli upanje, da človek s svojo edinstvenostjo, srčnostjo in lepoto ob vsej tehnologiji, ki jo je izumil, da bi mu olajšala tuzemsko bivanje, a mu ta vse bolj preti, vendarle ne bo propadel.