Nedavno sem nekaj dni preživel v knjižnici Jagelonske univerze, kjer sem dokončal poljski prevod esejev Draga Jančarja, ki bodo kmalu izšli pod naslovom Archipelagi. Osobisty atlas pytań i przeżyć (Arhipelagi. Osebni atlas vprašanj in izkušenj) v založbi Mednarodnega kulturnega centra v Krakovu. V prostrani čitalnici sem iskal poljske prevode različnih citatov, ki jih je avtor nanizal v besedilu, in zapisoval njihove vire.
Izhod iz Črne vasi
Jagelonska knjižnica je monumentalna stavba, zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v funkcionalnem slogu, čeprav so že na prelomu 19. in 20. stoletja načrtovali njeno izgradnjo in namestitev tu, v takrat novejšem delu Krakova, v bližini velike travnate površine, imenovane Błonie, in ulice Oleandry, od koder je državnik in vojskovodja Józef Piłsudski leta 1914 odšel v boj proti Rusiji na čelu legij, ki jih je sam ustanovil – vse to se je vršilo še v časih, ko je Krakov pripadal kroni provinci Galiciji in Lodomeriji pod Avstro-Ogrsko. Takrat je bilo to oddaljeno predmestje Krakova na območju tako imenovane Črne vasi (Czarna Wieś), šele leta 1909 je bilo zaradi prizadevanj mestnega sveta in župana Juliusza Lea priključeno k tako imenovanemu Velikemu Krakovu, ki se je širil, in postal njegov XIV. Bezirk, četrt v V. mestnem okrožju Krowodrza.
Krakov je bil takrat drugo največje mesto v največji provinci Cislajtanije, takoj za glavnim mestom province Lvovom, in je doživljal precej intenziven kulturni razvoj, kar se je kazalo tudi v arhitekturi. V mestu je živelo veliko kulturnih delavcev: pesnikov, slikarjev, pisateljev, umetnikov, združenih pod splošnim imenom Młoda Polska (Mlada Poljska). Zelo so jih navdihovali dunajski kulturni tokovi, v uporabni umetnosti zlasti secesija, obenem so jim v glavah brbotale ideje o ponovni oživitvi veličine poljske kulture. Habsburška monarhija jim tega ni preprečevala, v avtonomni Galiciji v Lvovu je vladal deželni zbor Sejm. Uprava in šolstvo – vključno z visokošolskim, v obliki dveh univerz, politehnike in akademije za likovno umetnost v obeh velemestih, Krakovu ter Lvovu – sta bili popolnoma repolonizirani po ustavni reformi v Avstriji in dodelitvi avtonomije provinci. Galicija je bila torej nekakšen nadomestek za Poljsko, izgubljeno pred več kot stoletjem, sanjano, tako zelo želeno, da je njena ideja za mnoge postala skoraj nerealna, že kar mitološka.
Galicija je bila torej nekakšen nadomestek za Poljsko, izgubljeno pred več kot stoletjem, sanjano, tako zelo želeno, da je njena ideja za mnoge postala skoraj nerealna, že kar mitološka.
Medtem pa je bila resničnost zunaj kulturnih salonov aktivistov Mlade Poljske taka, da je bil Krakov predvsem garnizonsko mesto, obdano z obrambnimi trdnjavami. Nekdanji kraljevi grad Wawel je do leta 1909 služil kot avstrijska kasarna in le malo več kot deset kilometrov severno od središča mesta je bila že meja z Ruskim imperijem, s tako imenovanim Kongresnim kraljestvom, ki je bilo njegov del – in drugače kakor pri Galiciji je bila njegova avtonomija od oblasti v Sankt Peterburgu bolj teoretična kakor praktična, pravzaprav sploh ni obstajala.
Polonia restituta
Kmalu je izbruhnila velika vojna – in se nato po dolgih štirih letih končala, za sabo pa pustila milijone žrtev, uničeno Evropo in samo še spomine na lepo dobo. Avstrija je razpadla, iz ničesar je ponovno nastala neodvisna Poljska, ki se je predstavljala kot nadaljevalka iste države – tiste Res Publike (obeh narodov), ki je končno propadla leta 1795, čeprav ni bila niti v najmanjši meri ista država. Józef Piłsudski je postal vodja države, nekateri od njegovih legionarjev so v tej novi ponovno rojeni državi prevzeli različne visoke ministrske, generalske in druge funkcije, ob Oleandrah pa se je kmalu začela oblikovati nova četrt, katere prvotne razvojne načrte je bil prekinil izbruh Velike vojne.
Tokrat arhitektura ni bila več namenjena avstrijski Galiciji, kakršno si je predstavljala inteligenca v kavarnah pred vojno, ampak povsem realni, novi Poljski, ki je sicer sanjala o nekdanji moči, vendar je bila v resnici revna država, sestavljena iz treh delov, v katerih so vladale precej različne civilizacijske razmere. V tem pogledu je bila sicer nekoliko podobna Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala istega leta 1918 iz ideje o skupnosti južnih Slovanov in poskusa, da se ne bi ozirali na razlike, ki so jih ločevale, a so se na koncu izkazale za prevelike in nepremostljive, kljub skoraj osemdesetletnemu življenju v skupni državi.
Po naštetem so leta 1937 v Krakovu začeli graditi mogočno stavbo Narodnega muzeja, ki naj bi zaživel do leta 1944, vendar jim je načrte prekrižal izbruh druge svetovne vojne, med okupacijo pa je nedokončana stavba nemškim oficirjem služila kot igralnica. Na kraju, od koder je leta 1914 odšla Prva kadrovska četa na ozemlje ruske okupacije, je leta 1934 zrasla Hiša Józefa Piłsudskega, zasnovana kot sedež različnih veteranskih organizacij. V času nemške okupacije je bil v njej sedež poveljstva SS in Gestapa.
Nekoliko dlje, za hišo Pilsudskega, najdemo uvodoma imenovano knjižnico Jagelonske univerze, zgrajeno v letih 1931–1939. Knjižnične zbirke so tja prenesli že med drugo svetovno vojno, knjižnico pa takrat preimenovali v Staatsbibliothek Krakau.
V tej knjižnici sem našel edini izvod poljske izdaje Jančarjevega Galjota iz leta 1988 v celotnem Krakovu, a je bil po naključju ravno že izposojen neki gospe Dagmari. Na srečo so knjižnične oblasti ugodile moji prošnji in mi omogočile vpogled v arhivski izvod, da sem lahko preveril, kako je prevajalka Joanna Pomorska leta 1988 nekatere dele besedila, ki sem jih poznal iz slovenskega izvirnika, prelila v poljščino.
Na Blonjeh
Moji prvi spomini na Krakov segajo v čas kakih pet let po izidu Galjota v poljščini. V začetku devetdesetih let sem stanoval v študentskem domu na Oleandrah in vsak dan od tam po Piłsudskega ulici (da, po isti ulici, po kateri so leta 1914 odmarširali Piłsudskijevi legionarji na rusko fronto; med okupacijo se je imenovala Universität Straße) hodil v zgodovinske stavbe Jagelonske univerze v Starem mestu. Nasproti Narodnega muzeja na desni strani je bil Hotel Cracovia – modernistična stavba, zgrajena v letih 1960–1965, takrat najbolj luksuzen hotel v mestu, v katerem je deloval med drugim Pewex, trgovina z blagom »z zahoda«, ki se je prodajalo za devize (dolarje in marke). Za hotelom je stala modernistična fasada kina Kijów, zgrajenega v letih 1962–1967 (podoben kinematograf Kraków, se pravi Краків, so takrat zgradili v Kijevu). Pročelje kina v Krakovu je spomladi 2022 krasil velik plakat v modrih in rumenih barvah z napisom: »Kino Kijów solidarno s pogumnim Kijevom!«
Če nadaljujete pot od kina Kijów, pridete do reke Visle in na levi vidite Vavelski grad, če pa se vrnete na križišče z ulico Piłsudskega in greste v nasprotno smer, z Narodnim muzejem na levi, pridete po Mickiewiczevi aleji do Trga invalidov, kjer naj bi v mračnem obdobju nacistične okupacije po viziji Hansa Franka nastalo središče novega, ponovno germaniziranega, arijskega mesta Krakau, nur für Deutsche. Del teh načrtov je bil dejansko uresničen vzdolž takrat vzhodno od Trga invalidov izrisane Reichstrasse (danes Królewska ulica), kjer še zmeraj stojijo uradniške vile v slogu Bauhausa in nekaj impresivnih javnih zgradb.
Po videzu spominjajo na tiste, ki jih lahko vidite v bližini Platz der Luftbrücke (Trg zračnega mostu) ob berlinskem letališču Tempelhof. V tridesetih letih so tam uresničevali obsežen načrt, da bi zgradili ne le največje letališče na svetu (kar je Tempelhof kratek čas tudi bil), ampak tudi celotno upravno četrt, ki naj bi služila potrebam Militärluftfahrt in Luftwaffe ter moči nemškega civilnega letalstva. Po vojni so prav na tem letališču vzpostavili slavni zračni most do Zahodnega Berlina, ko so Sovjeti začeli blokado mesta. Civilno letalstvo se je sicer konec sedemdesetih let preselilo na novo in takrat zelo moderno letališče Tegel (danes že skoraj desetletje zaprto, še pred letom pa je tam deloval velik center za begunce iz Ukrajine), na katero so med hladno vojno v razdeljenem mestu lahko letele linije »z Zahoda« – Air France, KLM, British Airways, Alitalia in druge. Tistim »z Vzhoda« je bilo namenjeno vzhodnoberlinsko letališče Schönefeld, kamor so letele LOT, ČSA, Aeroflot, Tarom. Na tem razdeljenem berlinskem nebu je bila ena sama letalska linija, ki je lahko letela na obe letališči, tako na zahodno Tegel kakor na vzhodno Schönefeld – to je bila jugoslovanska JAT.
Hiti počasi!
Vrnimo se iz Berlina v Krakov. Če na križišču pri Narodnem muzeju ne zavijemo v Aleje Mickiewicza, ampak gremo naravnost, bomo kmalu na levi videli lepo neogotsko stavbo iz rdeče opeke, v kateri že od leta 1889 sedež Gimnastičnega društva Sokół, takrat pa je bila tu največja telovadnica v celotni Galiciji. K širitvi stavbe je prispeval znani arhitekt Teodor Talowski, imenovan galicijski Gaudí, avtor številnih impresivnih arhitekturnih dosežkov, ki še danes zbujajo občudovanje in priznanje, kot so na primer čudovite hiše v bližnji ulici Retoryka – Festina Lente in Pod Śpiewającą Żabą (Pod pojočo žabo). V prvi je na pročelju latinski napis Festina lente. Ars longa, vita brevis. (Hiti počasi. Umetnost je dolga, življenje kratko.)
Počasi hitim tudi jaz pri svojem delu v knjižnici.
O vsem tem razmišljam zdaj, ko sedim v Jagelonski knjižnici leta 2025 in vnašam zadnje popravke v prevod Arhipelagov, ponovno prelistavam Galjota in se ob tem – ponovno – prepričujem, kako odlično je napisana ta knjiga, ter se poskušam spomniti, kako sem se je navdušil, ko sem jo pred skoraj dvajsetimi leti prvič prebral po izidu.
»Od tam, kjer si zdaj,« mi v elektronskem pismu sporoča Jančar, »so moja prva srečanja z nemirno Poljsko. V mladih letih sem hodil tam okrog Jagelonske univerze in po njenih avlah. Bil sem urednik študentskega časopisa Katedra v Mariboru in radoveden, tako kot si zdaj ti, in odpotoval sem v Krakov, kjer so potekale študentske demonstracije. Našel sem stik z mladimi uporniki, ki so mi potem vso noč v nekem stanovanju razlagali, kaj se dogaja. Čez takrat zaprte meje sem v Jugoslavijo pritihotapil nekaj letakov na ciklostilu …«
Svoboda osvobaja
Nekajkrat sem imel priložnost z Jančarjem govoriti o tem, kako so demokratične spremembe na Poljskem – pravzaprav že samo prizadevanje zanje, želja po spremembah, nesoglasje z grobim in hkrati ubogim režimom in njegovim železnim primežem – lahko bile vir navdiha za takratne slovenske (in druge jugoslovanske) intelektualce. Prav zaradi te poljske »mehke moči« – svobodnjaštva – je leta 1985 nastal Jančarjev Veliki briljantni valček, še prej, leta 1980, pa je Branimir »Johnny« Štulić, karizmatični frontman skupine Azra, zapel znano pesem Poljska u mome srcu.
Poljska Solidarnost je pripeljala do padca berlinskega zidu (iz njega je izvlekla prvo opeko, mi je metaforično povedal Jančar) in s tem osvobodila ljudi iz komunističnega bloka revnih dežel »ljudske demokracije«. Kaj nam je od tega ostalo danes? Politiki, ki izhajajo iz nekdanje Solidarnosti, zdaj trdovratno poskušajo obrniti tok zgodovine in nas vrniti nazaj.
»Velike vrednote se zapravljajo na različne načine. Zapravljajo jih njihovi nasprotniki, ko dokazujejo, da sploh niso vrednote. Toda to počnejo tudi zagovorniki vrednot, ko jih spreminjajo v karikature in parodije. V to smer gre danes ‘uničenje naroda’. Ne nasprotniki, zagovorniki ‘uničujejo narod’. Naše mišljenje, ki se predstavlja kot ‘nacionalno’, je postalo redek primerek brezmiselnosti.«
S tem portretom poljske družbe je še pred svojo poslovitvijo leta 2000 postregel duhovnik Józef Tischner, filozof, pesnik in človek izjemno odprtega pogleda.
Kaj bi lahko rekli danes, ko je na predsedniških volitvah v tej državi zmagal človek, ki izhaja iz kriminalnega okolja devetdesetih let, antiintelektualec, ki se neuspešno, a popolnoma v skladu z voljo stranke, zdaj pretvarja, da je znanstvenik?
Mogoče z citatom Stanisława Lema, izjemnega poljskega pisatelja in futurologa, ki mu je uspelo predvideti mnogokaj v zvezi s svetom, v katerem danes živimo. V kolumni Sklonowana głupota (Klonirana neumnost), v časopisu Gazeta Wyborcza objavljeni leta 2003, tri leta pred smrtjo, je med drugim zapisal: »Ni takšnih neumnosti, v katere ljudje ne bi mogli verjeti.«
Norišnica, v katero je Jančar postavil Veliki briljantni valček in kjer se zgodovinar Simon Veber preobrazi v Sewerina Drohojowskega, poljskega upornika vstaje 1863–1864, se imenuje Svoboda osvobaja. Ko sem nedavno potoval po Podkarpacki regiji, kjer je nedaleč od Przemyśla prav Drohojów, sem razmišljal o tem odličnem besedilu in predstavi. O tem, da smo se vsi znašli v takšnem svetu norcev, v katerem niti svoboda ni več nobena vrednota. Da bi bilo še huje – drugače kakor v časih, ko je Jančar pisal to dramo, verujoč, da za zidovi obstaja lep svobodni svet – naš sedanji svet norcev nima nobenih zidov. In tik ob njem čaka brutalni bolničar Volodja, ki je vsak trenutek pripravljen udariti naivne prebivalce norega sveta brez zidov, ki so ga nekoč osvobodili, a ga zdaj ne potrebujejo več.
Nevidni tramvaji v megli
Mislim na takratni svobodnjaški Krakov osemdesetih in devetdesetih let minulega stoletja, poskušam ga pogledati z očmi mladega Draga Jančarja. Pravzaprav je bilo mesto večinoma v barvi Feldgrau – barvi uniform Wehrmachta, v najboljšem primeru pa v Hechtgrau – svetlejši barvi uniform cesarske in kraljeve vojske – zaradi takrat vsepovsod prisotne sive, temne barve, ki so jo čas, prah, umazanija in smog nanesli na pročelja starih secesijskih krakovskih hiš. Večinoma so že dolgo tega dobile različne, vesele in živahne barve, ki jih gledamo danes.
V očeh domišljije se vidim, kako grem iz Oleandrov proti Narodnemu muzeju in naprej, po ulici Piłsudskega, ki vodi proti Plantam in Staremu mestu.
Mislim na jutranjo meglo, ki je takrat ležala nad Blonjami, in mrzel večerni dež, iz katerega se je kakor čezoceanka pojavila zgradba Narodnega muzeja na eni strani in podolgovat kot trajekt hotel Cracovia na drugi. Mislim na skoraj nevidne tramvaje v megli, ki so kot prikazni drveli po ulici Piłsudskega proti Plantam – parkovni coni, ki obdaja staro mestno jedro, kjer je nekoč stalo srednjeveško obzidje. Mislim na spomenik Stanisławu Wyspiańskemu nasproti muzeja, ki s podstavka nad svojimi liki zamišljeno gleda v galicijsko meglo, o kateri je pisal na samem začetku novega stoletja. Mislim o tem, da naj bi to novo stoletje suženjskim narodom prineslo veliko. Pa je prineslo še več – čeprav ne nujno v skladu s pričakovanji naivnih sanjačev Mlade Poljske iz obdobja fin de siècle v galicijskem Krakovu.
In mislim tudi o tem, o čemer zagotovo nisem razmišljal 1. januarja 1991, ko je Drago Jančar zapisal te besede v eseju Poročilo iz devete dežele, v daljni, meni takrat neznani in skrivnostni Ljubljani:
»Poleg pisanja vedno počnemo še kaj drugega. Če ne rušimo komunizma (…), pomagamo ustvarjati kakšno narodno državo. (…) A v resnici me ‘ustvarjanje’ države sploh ne veseli. Megleno jutro v Ljubljani mi daje več navdiha kot katera koli država.«
Zdaj pa jaz razmišljam o tem, da sem poleg pisanja – ki je zame predvsem razmišljanje o resničnosti, pa tudi nekakšen beg od nje, beg, podoben temu, kakršnega opisuje Drago Jančar na primeru Johana Ota in na katerem temelji zgodba Galjota (Galernika v poljščini) – večino svojega dosedanjega odraslega življenja dejansko počel nekaj drugega – čeprav morda ne v tem smislu in v takšnem obsegu, kakor je imel v mislih slovenski pisatelj.
Vendar z njim povsem soglašam, da mi »megleno jutro« v Ljubljani ali Krakovu daje veliko več navdiha kot katera koli država, še posebej več kot vseprisotne pripovedi o njej (in sicer o velikosti naroda), te nam že sama po sebi vsiljujejo eno ali drugo reakcijo, ki bi se ji sam raje izognil in preprosto nadaljeval svoje delo.
Še vedno se raje občasno potopim v meglo, četudi samo zato, da se, gledajoč iz nje, ponovno prepričam, ali se v njej ni izgubila ostrina opazovalčevega pogleda in sposobnost razmišljanja o svetu okoli nas.
Na bregovih Visle v bližini Wawla ali tudi Ljubljanice. Recimo v bližini četrti Krakovo, kjer se v Ljubljanico mirno izliva Gradaščica, od koder je videti most Hradeckega, za njim Šentjakobski most, v daljavi pa se iz jutranje megle dviguje ostra silhueta cerkve sv. Jakoba.
Na poti s knjigo
V tem trenutku se zlahka spomnim naslovnice knjige, ki mi je naključno prišla v roke davnega leta 1999. Niti ime avtorja niti lakoničen naslov Eseje na naslovnici poljske izdaje mi takrat nista ničesar povedala. Pritegnila me je samo naslovnica, na kateri se je iz megle nad reko pojavila zamegljena silhueta majhnega mesta z ostrim cerkvenim zvonikom. Ta mirna meglena jutranja atmosfera z neslišnim, a vendar skoraj občutnim rednim udarjanjem cerkvenih zvonov ali zvonjenjem ure na nevidni mestni hiši in tihim šumenjem reke v ozadju mi še danes predstavlja posebno ilustracijo tega, kar sam (netočno in nedoločeno) imenujem srednjeevropskost.
To je bila prva izdaja Jančarjevih esejev v poljščini, ki je začela mojo osebno pustolovščino s Slovenijo, trajajočo še danes.
Pisateljsko delo Draga Jančarja je zame postalo ključ, odprlo mi je nov, izjemno bogat svet – ne le Slovenije, njene neverjetne zgodovine, bogate literature, kulture in jezika, ki ga govori le malo več kot dva milijona ljudi. Sama Slovenija (ki jo še vedno spoznavam) je postala zame ključ do razumevanja tako Srednje Evrope kakor tudi Balkana in nasploh jugoslovanskih tem. Verjetno je bila na podoben način za Jančarja svojčas ideja Srednje Evrope nekakšna možnost pobega z Balkana in od ideje jugoslovanskosti, kar je sicer potrdil v najboljšem literarnem besedilu o razpadu SFRJ, ki sem ga kdaj prebral – v Spominih na Jugoslavijo iz leta 1991.
Od trenutka, ko sem prebral Jančarjeve eseje v knjigi z naslovnico, na kateri sem uzrl megleno jutro ob reki, sem neutrudno potoval po teh dveh svetovih, ki se križata – po Srednji Evropi (seveda tudi Vzhodni) in po Balkanu, z vedno novimi besedili slovenskega pisatelja pod roko. Tako kot je nekoč svetovno poznan poljski pisatelj Ryszard Kapuściński, ki velja za predhodnika poljskega reportažnega žanra, »potoval s Herodotom« (naslov ene njegovih knjig je Podróże z Herodotem, Potovanja s Herodotom), sem tudi jaz odkrival nove obraze srednjeevropskosti, obmejnega sveta, medsebojno prepletajočih se sfer – z Jančarjevimi knjigami v nahrbtniku.
Tako se je zgodba dialoga med bralcem in avtorjem zame končno sklenila. In zato sem se zdaj znašel v čitalnici Jagelonske knjižnice in pišem to besedilo. Moja naloga zdaj je, se zdi, da preprosto predam štafeto naprej – in spodbudim naslednjega bralca in bralko, da nadaljujeta ta dialog in se odpravita na skupno potovanje po otočju v svetu slovenskega pisatelja.
