Zdi se, da ima literarni center do svojih periferij precej ambivalenten odnos. Če je Feri Lainšček postal klasik, ker je v kanonu nacionalne književnosti ustoličil pokrajino ob Muri, potem je Marjan Tomšič napravil magično deželo iz slovenske Istre. Za izsrediščna branja so njuni romani visoka literatura, ker znata stvarnost potujiti do mere eksotičnosti in mistike z begom v pretekle čase, in avtorja zmoreta temu bralskemu okusu tudi gostoljubno streči. Mnogo manj je v matičnem centru resničnega interesa za vso tisto literaturo, ki jo literarna zgodovina pospravi pod oznako zamejska. Staroste, kot so Florjan Lipuš, Boris Pahor ali Alojz Rebula, imajo tako rekoč že vlogo relikvij, ki se jih časti, a se jih ne dotika; precej mlajši Marko Sosič je kot sijajen stilist deležen zmerno do pretežno skromne pozornosti, Maja Haderlap trenutno obilo z Angelom pozabe (2012), najmlajše generacije avtorjev z robov ljubljanskega dometa pa so potisnjene v ignorantsko margino – nemara tudi zaradi centraliziranosti slovenske literarne scene, literarnih revij in mentorstva. Zamejski avtorji se šolajo in pogosto tudi študirajo v večnacionalnem ter jezikovno in kulturno drugačnem okolju (pomislimo samo na poučevanje latinščine in grščine na goriških in tržaških licejih!), ki jim s svojimi specifikami vse prevečkrat ne dopušča jezikovno-slogovne vehementnosti, značilne za ljubljansko urbano sceno, posledično pa ne dosegajo popularnosti sodobnih centralnih pesnikov in pisateljev.
Sturman, vzgojen v tržaškem zamejskem miljeju ter preseljen na Kras, skuša pisati o tukaj in zdaj na slovenski zahodni in južni meji, ki je zanj več kot inspirativna. Provokativni naslov zbirke Gorica je naša želi v prvi vrsti pritegniti bralčevo pozornost s predelavo znamenitega gesla Trst je naš!, natančnejše branje pa razkrije zlasti avtorjevo intenco, da bi pri bralcih iz osrednje Slovenije uzavestil, da sodobna slovenska književnost vendarle nastaja tudi na njenih robovih. Koliko je zares sodobna, je sicer drugo vprašanje, vsekakor pa so vsaj nekatere zgodbe iz zbirke (Cena strojne ure, Selitev, Žigolo, Salonarji) obetaven poskus svežega pisanja.
Tržaški slovenski pisatelji tradicionalno prihajajo iz vrst srednješolskih profesorjev (pomislimo samo na Vinka Beličiča, Borisa Pahorja in Alojza Rebula). Celo režiser Marko Sosič v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012) za protagonista izbere profesorja na tržaškem liceju. Tudi Primož Sturman se ne oddaljuje od tega vzorca. Njegov profesor filozofije iz zgodbe Jesen je v mnogočem podoben Sosičevemu profesorju: za oba se iz perspektive slovenskega srednješolskega gledišča zdi, kot da živita v drugem vesolju. Čas imata za intelektualiziranje, za filozofske refleksije ter za mirno in poglobljeno branje – in to v času šolskega leta, ko učitelji v slovenskih šolah tostran meje grmadijo domov skladovnice testov, spisov, esejev in seminarskih nalog ter lahko samo sanjajo o samorealizaciji skozi filozofijo in umetnost. Že razlike v šolskih sistemih za bralce tostran meje prinašajo dobršno mero potujitve, saj si utegnejo ustvariti izkrivljeno sliko o stanju na licejih v Italiji. Nadejamo se lahko, da bo profesor Sturman v prihodnjih literarnih delih razkrinkal pravo, večplastno podobo mikrokozmosa, ki mu v tržaškem, goriškem in videmskem zamejstvu pravijo šolsko polje.
Sicer pa sta tematski osišči njegovega prvenca nacionalno in socialno vprašanje. Zgodbe ne odslikavajo le nacionalnih in političnih konfliktov v obmejnem prostoru, temveč zlasti kontrast med urbanim (Trst, Ljubljana, Zagreb) in provincialnim (vasi ob meji), pri čemer nobeno okolje ne predstavlja varnega zavetja, niti beg v preteklost ni prostor nostalgične idile, kajti pred drugimi, ki so pekel, se ne da ubežati. Še najmanj je mogoče uiti peklu v sebi, kar tematizirajo psihološko bolj poglobljene zgodbe iz zbirke. Vodilni motivi državne meje, selitve iz mesta na podeželje, socialne deprivilegiranosti in duševne bolezni so večkrat medsebojno idejno povezani. Tako je v zgodbi Cena strojne ure, v kateri dihotomijo med vaškim in mestnim okoljem ponazarjajo sopostavljeni raznorodni motivi (prefinjen mestni lokal z izbrano družbo : klapa iz hrama; njene petke : zemeljske fuge med ploščami). Pripovedovalčeva selitev z ljubljeno žensko iz Trsta v skupni dom na Krasu je bil neuspel poskus transplantacije mestne frajle na podeželje, a vaško okolje je enako utesnjujoče tudi zanj, ki se za razliko od klape iz hrama preživlja s pisanjem in prevajanjem ter je finančno odvisen od nerednih honorarjev (ti seveda prihajajo iz mesta). Čeprav je pripovedovalec iz ekonomskih razlogov prisiljen vztrajati v krutem provincialnem svetu, se zdi, da mu je kraška burja vseeno ljubša od mestnega zakotja.
Pogost je v zbirki cinizem do finančno privilegiranih tržaških (malo)meščanov, ki si lahko privoščijo drage psihoterapevtske delavnice popolne potopitve v svet lastnega jaza (Selitev), priložnostni kupljivi seks (Žigolo) ali vzvišeni snobizem zbanalizirane jarogosposke elite (Salonarji). Poleg Trsta sta kot mesti prestiža omenjena še Ljubljana in Zagreb, v Nevihti s kopnega žal precej moralizatorsko prikazana skozi prizmo tradicionalističnega pogleda ribiča v srednjih letih, ki bi si želel, da bi otroci ostajali v Istri in nadaljevali zgodbe svojih dedov, namesto da odhajajo v kozmopolitski prestolnici na šolanje in tam ostajajo za zmeraj.
Sturmanu se pozna, da je po izobrazbi zgodovinar, saj je v zbirki najbolj epski v zgodbah s snovjo iz (pol)preteklosti. Igra z ognjem se dogaja leta 1930 v času fašizma, Šverckomerc (pa ne samo) ter Anna in jaz pa v 70. letih prejšnjega stoletja. Vse tri niso enako uspele. V vseh skuša z zastranitvami od osnovne pripovedne linije (po)ustvariti zeitgeist dobe, pri tem pa v Šverckomercu učinkovito ustvarja vzdušje in z digresijami v vlogi suspenza ohranja napetost vse do presenetljivega preobrata čisto na koncu, v Igro z ognjem pa na žalost vnese preveč zunajliterarne snovi: pripoved je do erotičnega zapleta razvlečena in celo didaktična (kot da bi hotel avtor v eno samo zgodbo strpati celo kopico zgodovinskih podatkov), pripovedovalčevi komentarji so odveč, saj že naslov namiguje na to, da se bo pripetilo nekaj nevarnega. Nerodna je še kratka menjava pripovedovalca v tretjeosebno perspektivo za potrebe poročanja o dogajanju, ko pripovedni lik ni prisoten. Avtorju bi tu skrbno uredniško branje moralo priporočiti zgoščanje in uporabo načela show, don’t tell.
Šibkost Sturmanovih pripovedi se kaže zlasti v erotičnih opisih. Prav moteče mehansko je upoveden denimo prizor v Žigolu (opazil je, da širi svoje sramne ustnice; njegov ud je želela vtakniti v svojo nožnico). Kar bi lahko izpadlo duhovito, tu žal zveni smešno. Kljub načelni resnobnosti v večini pripovedi pa avtorju ne moremo očitati pomanjkanja lahkotne humornosti. V Ceni strojne ure prvoosebni personalni pripovedovalec kljub utesnjujočemu položaju premore ironično distanco do upovedovane stvarnosti, ko npr. obremenjujoče druženje s svetom vaških modrecev imenuje svečanosti. V Salonarjih, ki so ena redkih povsem urbanih zgodb iz knjige, bi poanta prav lahko spodletela in zašla v moraliziranje, če ne bi bilo duhovitega in domiselnega preobrata na koncu, povezanega z naslovnim motivom, kar jo napravi humorno in razbremenjeno zgodovinske peze, ki jo sicer nosijo (pre)številni liki iz zbirke. Močna in duhovita mesta v zbirki najdemo celo v tematiziranju duševnih bolezni, kar je za mnoge bralce nemara presenetljivo. V naslovni zgodbi so ironično in deloma groteskno prikazane razmere v idrijski psihiatrični bolnišnici: uslužbenci imajo na značkah geslo Spes, amor, libertas (Upanje, ljubezen, svoboda), kar je lahko tudi aluzija na Jančarjev zavod z imenom Svoboda osvobaja, posebej zabavno pa je poigravanje z besedo meja, saj je prvoosebni pripovedovalec mejna osebnost v vseh pogledih. Po drugi strani pa v Selitvi in Jeseni pripovedovalec do duševne stiske ohranja resen in zadržan odnos, zgodbi pa sta tudi psihološko bolje poglobljeni ter še kako aktualni.
Aktualističnost ni preveč posrečena v Nevihti s kopnega ter v Varuhu meje, ki se dogajata na slovensko-hrvaški meji. Pomenljiva je metafora o nevihti, ki v Istro prihaja iz Ljubljane in Zagreba, poanta pa je preveč jasno podana in moralistična. Varuh meje bi želel biti še bolj sodobna pripoved (rezilna žica na meji, srečanje z afganistanskimi begunci), kar mu časovno sicer uspe, dogajalno pa žal spodleti: na južno mejo premeščeni arogantni policist se iz nasilnega izpolnjevalca ukazov spreobrne v razmišljujočega in sočutnega intelektualca, potem ko gre prvič na ekskurzijo v hrvaško vas na drugi strani državne meje, pri tem pa je dovolj samo to, da sleče uniformo in se preobleče v civilna oblačila. Tudi konceptualno zgodbi ne sodita v zbirko, ker ostale tematizirajo dogajanje na Goriškem in Tržaškem, ki je avtorju bližje.
Za konservativni del zamejske literarne scene, ki v književnih delih pričakuje visoko umetniški slog, zna biti Sturmanova knjiga problematična zaradi rabe pogovornega jezika (kavsati, fukati, zajebavati, drkati; frajla, tip, kurac), ljubljanska literarna scena pa utegne v zbirki videti preveliko jezikovno neinovativnost in fabulativno tradicionalnost. Dogajalna zgoščenost na prostor ob meji bo bolj mikavna za primorske bralce srednjih let, za starejše bralce bodo mnoge zgodbe zabavne ali vsaj spoznavno zanimive, mlajši pa po zbirki najbrž ne bodo posegli (razen nemara po šolah v zamejstvu in v obmejnih krajih na Primorskem). Za bralce iz središča države bi moral biti mikaven pogled z obrobja, posebej v tistih delih, ko skuša avtor pripovedovati neobremenjeno s politično preteklostjo in iz perspektive sodobnika z univerzalnimi težavami junaka današnjega časa. Narativno so Sturmanove zgodbe obetavne, slog potrebuje večkratno piljenje po uredniških pripombah. Potem bo lahko postal vodilni avtor kratkih zgodb svoje samohodniške generacije. Navsezadnje je tudi Boris Pahor pričel svojo pisateljsko kariero s kratkoprozno zbirko Moj tržaški naslov (1948).
Primož Sturman: Gorica je naša. Litera 2018.