Prispevek z naslovom poljubne romantične komedije iz 90-ih je zapis punce, ki se je rahlo stara udeležila Erasmusa v mestu na jugozahodu Nemčije ter se naslednje leto uspešno vrnila v taisti kraj velikosti Ljubljane kot filmska profesionalka in gostja mednarodnega filmskega festivala. Dekle je bilo prestaro tudi za nekajdnevno žuranje in maratonsko gledanje filmov in je po 12 urah klimatiziranega busa z wifijem in dodatnim prostorom za noge staknilo pljučnico. Ta reva vam bo kljub vsemu spregovorila o 64. filmskem festivalu Mannheim-Heidelberg, mestu Mannheim in mednarodni izmenjavi za starejše petičneže.
Filmski festival Mannheim-Heidelberg je bil ustanovljen leta 1952 in je drugi najstarejši nemški filmski festival, takoj za prestižnim Berlinalom. Posvečen je predvsem mednarodnim neodvisnim prvencem in še neuveljavljenim obetavnim režiserjem, med katerimi se v festivalski zgodovini najdejo imena Truffaut, Wenders, Fassbinder, Leigh, Kieślowski, Jarmusch, von Trier idr. Festivalsko dogajanje kot prizorišči povezuje Mannheim in sosednje romantično, bolj slikovito in skorajda pravljično mesto Heidelberg, od koder izvira po kanonskem pisanju J. K. Rowling tudi ena izmed najbojevitejših quidditch ekip. Mannheim je medtem mesto v osrčju zvezne dežele Baden-Württemberg, skozi katerega tečeta reki Ren in Neckar in ki se ponaša s cvetočo avtomobilsko industrijo. V Mannheimu rojene znane osebnosti sta recimo Mozartova žena Constanze Mozart ter tenisačica Steffi Graf. Med ostale znamenitosti štejejo še impozanten vodni stolp, baročni grad ter lokalna slaščica iz leta 1822, ki je svoje ime dobila po dreku na cesti. O Mannheimu obstajata pregovor pa tudi slab šlager, da tamkaj jočeš dvakrat – prvič, ko prideš (ker je tako zelo grd, če komu še ni jasno), in naslednjič, ko greš. V to krasno mesto sem prvič prispela kot 27 let stara študentka na svojo Erasmus izkušnjo.
Moj Erasmus ni bil kaj prida razburljiv. Predvsem sem ogromno tavala po kvadratastem centru mesta, obiskovala knjigarne in turške shope po 1 evro ter srednje uspešno odganjala občutek odvečnosti ali življenjske osamljenosti, kadar nisem hengala z ambicioznimi dvajsetletnimi politologi. Pa vendar po vrnitvi s fantastičnega filmskega festivala čutim, da sem to mesto osvojila. Morda izvira slutnja iz samozavestne neuporabe zemljevida ali mogoče iz naključnega srečanja čednega fanta, ki mi je lansko jesen strl srce, zdaj pa sem se lahko zadovoljno zmrdovala nad njegovim glasnim srebanjem piva in novim tatujem – klicaj na zapestju kot opomnik pred ponavljanjem istih napak! Priznam, precej sta k dobremu počutju pripomogli svetleča akreditacija festivalske gostje, ki mi je ves ta čas bingljala okoli vratu, in trma, da sem preponosna za stare srčne bolečine, kaj šele za sramežljivost in izgubljenost pri spoznavanju ljudi. Tako sem na primer nek večer za omizjem mehiških režiserjev in filmskih ustvarjalcev začela z nerodno šalo o Hitlerju (žena enega od režiserjev je pripovedovala o peklenski potnici na letalu, ki je po gromozanski hipohondrski drami končno zaspala, na kar je nekdo pripomnil, da škoda, ker je ni med dremežem malo porisala po obrazu, meni pa se je zdelo nujno dodati, da bi ji lahko naslikala Hitlerjeve brke), končala pa s kar tremi podeljenimi biznis karticami.
Rada si mislim, da so k tej podobi sproščenega opletanja z vizitkami doprinesli tudi vsi moji Erasmus meseci, ko sem se levila iz vaške puže v državljanko sveta. Če pretuhtam, kakšen nasvet ali namig bi lahko posredovala novopečenim starejšim in bolj izbirčnim Erasmusovcem, bi izpostavila, da so v začetku vaši najboljši prijatelji letaki in Facebook. Letaki podarijo občutek preglednosti novic o dogajanju in pričakovanjih, ki jih sploh lahko imate glede mesta. Če je to srednje veliko mesto, se izplača poguglati »vegan restaurant«, kar je najbolj sigurna referenca zanimivih koncertov, eventov in druženj, preverite pa seveda še posamezne lajke njihove Facebook strani. Tudi guglanje kombinacije »fanzine« in imena mesta me je že kdaj prav prijetno presenetilo. Sicer pa konkretno LGBTQ knjigarne, alter striparne, mladinski centri s tečaji in majhni art kini niso slabi za nabiranje informacij ali celo kontaktov, če se čutite razposajene. Kaj takšnega se velikokrat zgodi v prvem tednu evforije, ali pa morda v drugem, ko se začetnemu navdušenju pridružita grožnja samote in obupanost, da še niste našli stanovanja. V takšnih situacijah skoraj nikoli ne morete zgrešiti, če si za sogovornika izberete človeka v olivno zeleni parki. Prav tako predlagam zamujanja na predavanja, saj si vas sošolci bolje zapomnijo in na naslednji zabavi morda celo sami pristopijo. Pomembno je, da si v prvem tednu najdete vsaj enega Erasmus prijateljčka, ker je to pomirjujoče v večerih, ko sami doma prelagate prospekte, in ker se bo vsaj enkrat treba udeležiti zabave, kjer dvakrat na noč z veseljem zarolajo Basket Case.
Vendar se je v manj kot letu dni, odkar sem zaključila s svojo izmenjavo, tudi Mannheim spremenil. Oktobra letos je v mestu živelo okrog 2000 beguncev, mesto pa se je izkazalo za izredno gostoljubno ne le z odsotnostjo večjih rasističnih, ksenofobnih in pegidovskih incidentov, temveč s povezanostjo in konkretnimi akcijami pomoči ter pobud integracije. Vzniknile so organizirane iniciative in posamezniki z veščinami in načrti, kako beguncem pomagati, in jih predvsem vključiti v vsakdan kot samostojne aktivne posameznike. V Mannheimu tako prirejajo izredno obiskane piknike, kjer migranti predstavijo jedi svoje domovine, nogometne turnirje med begunci in domačini, različne skupne izlete, za mlade vodijo breakdance delavnice in delavnice popravljanja koles ter organizirajo dneve zastonj friziranja. Med nevladnimi organizacijami lahko priseljenci poiščejo nasvet in pomoč pri MANNHEIM SAGT JA!, Asylcafé, Nice to meet you Mannheim, Save Me Mannheim, MAFFIN (Mannheim für Flüchtlingein Not) idr.Kar se tiče humanitarnih dejavnosti, redno zbirajo oblačila, trenutno pa poteka tudi akcija Happy Box, ki ljudi spodbuja k pripravi škatle šolskih potrebščin in drugih malenkosti za pomoči potrebne otroke.
Moji strnjeni nasveti so tako: pojdite na Erasmus čim starejši in cinični, obiskujte filmske festivale in se hecajte o Hitlerju, ne dovolite, da vam mizofonija kvari zmenke, in pomagajte soljudem na kakršenkoli način zmorete in znate, da bodo zaživeli samostojno, samozavestno, vi pa tudi.
* Za konec še na kratko o filmih, ki jih priporočam in obljubljam v samem naslovu članka, pa sem nanje skorajda pozabila:
Simshar (Malta, 2014) je igrani film, ki s prepletom zgodb malteške ribiške družine in usode beguncev, ki se podajo na nevarno pot po morju, riše vzporednice tragedije in absolutne nuje po človečnosti in solidarnosti. Poleg tega je bilo v netekmovalnem delu festivalskega programa mogoče videti tudi večkrat nagrajeni poetični in vizualno bogat dokumentarec begunske tematike Those Who Feel the Fire Burning (Nizozemska, 2014), v katerem duh mrtvega moža pripoveduje o brezupnem položaju beguncev, ki životarijo na robu Evrope.
Distancias Cortas ali Walking Distance (Mehika, 2014) je film o ekstremno debelem in bolehnem možakarju, nežni dušici, ki se nekega dne ob obisku fotostudia spoprijatelji s kul najstnikom, ta pa zdrami njegovo otožno rutino. Film je prava oda nenavadnim prijateljstvom in iskreni naklonjenosti med slučajnimi znanci, poleg tega pa tudi moj osebni favorit festivala, kar sem režiserju tudi večkrat omenila, da ga je bilo na koncu že malo sram, mene pa v resnici šele zdaj.
Domácí péče oziroma Home Care (Češka, 2015) je film o negovalki na domu, ki spregovori o soočanju z boleznijo in smrtjo tako črnohumorno in iskreno preprosto, na trenutke skorajda nerodno, da bi mi ob popoldanskem ogledu v digitalni knjižnici lahko razneslo čelo, ko sem pred filmskimi soprofesionalci tlačila solze.
Bridgend (Danska, VB, 2015) je film o seriji nepojasnjenih najstniških samomorov, ki ga kritiki sovražijo, meni pa so bili, pretirani misterioznosti in umetnim dialogom navkljub, izredno všeč glasba, svetoboljni posnetki narave in modroovratniške mladine, še bolj pa celotna obsedenost z mračnjaškim tinejdžerskim angstom.
Jade Shahriyar ali Road to Shahriyar (Iran, 2015) je film o sodobni iranski ženski z roko v gipsu, ki se zaljubi po internetu, se sama odpravi na pot k izvoljencu, a se ji na poti pokvari avto, kar vodi v vrsto moških, ki se ustavljajo in ji solijo pamet, a ne znajo ali pač nočejo pomagati.