Do stvari, mest in ljudi, okoli katerih se vrtinči fama nekakšne velike kulskosti, je dobro imeti vsaj malo zdrave skepse. Se mi zdi. Zato je bil Berlin v mojih očeh predvsem meka za hipsterje, ki v trendovskih kavarnah na svojih applčkih prijavljajo visokozveneče, prenapihnjene projekte. Proti tovrstnim krivičnim, otročjim obsodbam pa se mesta najbolje borijo tako, da v svoje naročje vzamejo kakšnega pisca – in če je to Nataša Kramberger, potem si lahko Berlin globoko oddahne.
Naj že kar uvodoma povem – tale zapis si ne prizadeva postati objektivna kritika. Avtorica mi je mnogo preveč simpatična. In čeprav je ne poznam, mnogo preveč blizu. Hodili sva, vsaka v svojih letih, na isto srednjo šolo, urednikovali isti gimnazijski časopis, območje Lenarta v Slovenskih goricah, od koder prihaja in ki ga pogosto prinaša v svoje zapise, je tudi meni zelo ljubo, pa še obe imava dolge rjave lase, ha.
Krambergerjeva se je novinarstva začela učiti pri mariborskem Večeru, kjer so, vsaj v tistih časih, še vedeli, da je resno mentorstvo ključno, da mladih novinarskih peres ne bo izbrusil FDV, temveč predvsem buden, zavzet mentor in/ali urednik. Tako lahko Brez zidu beremo tudi kot razvoj Natašinega glasu, ki se v desetih letih postopno še bistri, še mojstri. In tako lahko knjigo beremo tudi kot poklon avtoričinemu mentorju, cenjenemu, leta 2012 preminulemu mariborskemu novinarju Mirku Lorenciju.
Brez zidu je zbirka bolj ali manj literarnih reportaž, ki jih je avtorica objavljala v različnih slovenskih tiskanih medijih med letoma 2004 in 2014. Prevladujoče geografsko težišče je seveda Berlin, se pa avtorica sprehaja, kolesari ali stiska na pol avtobusnega sedeža tudi v mnogih drugih krajih – tako denimo piše o Baramiju, enemu izmed dvajset tisočih Albancev, ki so leta 1991 v pristanišču Durrës dobesedno ugrabili tovorno ladjo s kapitanom vred in zahtevali, da jih odpelje v Italijo. Ne bom vam pokvarila bralskega užitka, a rečem lahko, da je bila Italija tudi pred štiriindvajsetimi leti isti pizdek v odnosu do pribežnikov, kot je danes. V Varšavi leta 2012 je bila Krambergerjeva priča spremembam, ki jih je gradnja stadiona in druge infrastrukture za evropsko nogometno prvenstvo prinesla mestu. V središču so denimo postavili tako imenovano Fan Area, prostor za navijače, in to tako, da so onemogočili dostop do dveh gledališč, galerije in muzeja. In kaj se je zgodilo? Ja, nič. Omenjene institucije so bile pač štiri mesece zaprte. Na Kubi se avtorica znajde na knjižnem sejmu, ki je, kot se za to deželo spodobi, pravi sejem – fešta, hrana, zabava … in knjige. Spoznava nekdanje boksarske prvake, ki zdaj v zapuščenih telovadnicah trenirajo otroke, in se drenja med vzhičeno množico sredi maše ob papeževem obisku v Havani.
A vendar je to predvsem knjiga o Berlinu.
»Mesto Berlin opazuje čas,« pravi Nataša. In ona opazuje Berlin, kako opazuje čas. Kako skozenj tečejo nekdanji in sedanji zidovi, kako jih premaguje edinole človeška volja in pogum.
Problem mnogih besedil, ki govorijo o drugi svetovni vojni in njenih neposrednih izzvenevanjih, je – če ne skušajo v znanost ali cinizem poapnenčiti dejstva, da gre za najbolj žalostno zamisljivo resničnost, ravno to – da so prežalostna. Da žalost preglasi vse drugo. In potem ob branju samo še jokamo in depresiramo. Tukaj si Krambergerjeva zasluži globok priklon. Nataša namreč ve, da se evropske krajine »pretakajo v osupljivo geografijo žalosti, ki se redko vidi na političnih zemljevidih, bolj v kartografiji duha, a za to je treba imeti tenkočutnost in spomin, drugače se nič ne vidi.« In seveda smrkamo, ko beremo o Ingelore Prochnow, ki se je rodila v taborišču Ravensbrück, skupaj z mamo skoraj čudežno preživela, a za slednjo je bila mala Ingelore vzrok nesreče in zla, razlog, da se je znašla v taborišču, zato se ji je po vojni odrekla. Pretresejo nas mnoge zgodbe, ki jih Nataša tenkočutno lovi v mrežo svojih zapisov. A kljub temu, da je naša celina ena sama z vojnimi in povojnimi zločini kontaminirana pokrajina (spomnimo se tukaj za hip še enega pametnega človeka, Martina Pollacka), Nataša ve, da vendarle, no, da je Evropa tudi prostor veselja. Tako ravno v Ravensbrücku ugotovi: »Čas ima vse, kar potrebuje, da bi se ženili ptički. In za takšne stvari ni napačnih krajev.«
Tako je Brez zidu tudi knjiga, ki ve, da so mesta polna pustolovščin, da se razdalje najlažje premaguje na kolesu, žvižgajoč, da je dobro vedeti, kje se v mestu vidi največji kos neba. In kje se dobro jé in klepeta. No, in ki ve tudi, da se načeloma ne splača zgražati in cepetati. Krambergerjeve neukost skupine Američank nikakor ne vrže s tira. Pardon, z ravnotežja na kolesu.
»Mlade Američanke s colgate nasmeški vztrajajo. Po njihovem mnenju je vsak, ki je doma iz Evrope, odgovoren za berlinski zid in se zanesljivo spominja, kako je bilo, ko je še stal. Nič jih ne briga, da smo tudi mi mladinci kot one in da je vse, kar jim lahko ponudimo, nekaj prebranih knjig in malo domišljije. Vrtajo dalje in oči se jim prav nevarno zasvetijo, ko ugotovijo, da je ena sogovornica iz Slovenije. ‘Slovenija? Jugoslavija? Oh, my God! Ti si živela v komunizmu!’ Kako naj človek ustavi takšen plaz vprašanj? Kako naj razloži, kako je živeti v komunizmu in zakaj je Vzhodni Berlin slabši od Zahodnega Berlina? ‘So tvoji starši kdaj pomislili, da bi pobegnili iz Slovenije?’ Pokažemo vhod v muzej o berlinskem zidu. Odkolesarimo naprej.«
(Mene pa zmeraj tako razjezi, kadar me v tujini sprašujejo, če imamo v Bratislavi pitno vodo. Vprašanja, pod katerimi glasno utripa predstava o nekakšni homogeno mizerni Vzhodni Evropi. Morda bi se morala le naučiti odkolesariti naprej.)
Sploh so načini premikanja in anekdotičnost vsakršnih migracij prisrčna nit, ki se vleče skozi zapise. Do četrtega poglavja se pogosto pojavlja gospod Golf, letnik 89. »Ah, gospod Golf, stari bencinec.« Prevozil in doživel ogromno, nazadnje ga pokoplje berlinska okoljevarstvena taksa, ki takim starim neeko bencincem prepove vstop v mesto. Gospodu Golfu je v zadnje slovo svojevrstno posvečeno četrto poglavje, Pingpong. Tudi daljni bratranci gospoda Golfa, Trabiji, najdejo svoj prostor v knjigi, ko nas avtorica popelje na Trabi-Safari – vodeni ogled mest nekdanje Vzhodne Nemčije v izposojenem trabantu. Morda najbolj humorna izmed vseh »migrantskih« pa se vrši kar na avtobusu iz Maribora v Jurovski Dol, Natašin rojstni kraj. To je edini zapis, ki se dogaja v Sloveniji. In utrdi nas v sladki pomiritvi, da se lahko avtorica mirno preseli nazaj v svojo vas in do smrti piše reportaže o lokalnih prigodah. Brali jih bomo z enako mero slasti kot tiste o natlačenih avtobusih sredi Kube.
»Potem na avtobusu eksplodira izvenserijski kraval. Anica začne pošiljat poljubčke Tunču, Tunč nevarno krili in prepeva, Joža tuli, da na tem avtobusu nihče nima srca, šolar od zadaj pa nabija muziko in trmoglavi, naj Gustlek plača, fukič stari. V vsem tem direndaju se pijani Gustlek prebudi ter mirno in razločno dahne s prvega sedeža: ‘Glej ti to. Taki pametnjakoviči, avtobus pa nikam!’«
Ne, to ni končni izlet osmošolcev, to je medkrajevna avtobusna linija na dan, ko pride penzija.
Poleg preigravanja migracijskih motivov velja omeniti še eno rdečo nit, ki se odlično prilega zvrsti literarnega novinarstva à la Kramberger. Avtorica daje prostor množici sogovornikov, navadnih in nenavadnih ljudi, ki jih srečuje, z njimi kramlja, razpravlja, predvsem pa – posluša. Kar nastane, je vznemirljivo mnogoglasje, izkušnja sveta pa izrazito informativna in avtentična. Spoznamo vzhodnoberlinske mladinske prvake v boksu, italijanske ulične glasbenike, upokojene igralce Berliner Ensembla, ki so delali z Brechtom, cvetličarke s severnonemških obmorskih mestec, člane kluba ljubiteljev trabantov, stare ribiče na reki Spree, umetnike, ki so poslikali vzhodni del zidu (East Side Gallery), mladostne upokojence na biciklih (»Rad kolesarim, zato mi je všeč, da zidu ni več. Tako se lahko odpeljem malo dlje.«), politične zapornice Vzhodne Nemčije, pa nekdanje graničarje NDR, demonstrante proti megalomanskim pozidavam Berlina, prebivalce stanovanjskih zadrug … Vsa ta množica posameznikov, zaznamovanih s temi in onimi zidovi, njihovi mali in veliki poskusi zoperstavljanja novim zidovom, novim absurdom, ki jih vsak čas proizvaja znova. Krambergerjeva v tekočem, igrivem slogu zapisuje svet, obenem pa je povsem prisotna, povsem zraven. Tako denimo reši leseno hiško, vrtne palčke, račke in krasne pelargonije ubogega gospoda Menscha. In zapis zaključi: »Gospod Mensch, kar je simpatično, ker v prevodu pomeni gospod Človek.«
Lahko bi pisala o pomislekih glede dosledne rabe množine (tudi kadar gre za refleksije, občutke, telesna stanja, ki so izrazito edninski, avtoričini), o mestoma neposrečeno uvrščenih fotografijah, morda še o čem. A ne bom. Krambergerjeva je nekje rekla, da se je odločila, da ne bo posegala v svoje zgodnejše zapise, ki so mestoma mladostno zaletavi in naivni, ker bi bilo takšno spreminjanje cinično.
Mislim, da si to velja zapomniti – ni treba, da vse uravnamo po načinu svojega trenutnega kritičnega pogleda in vsesplošne skepse; včasih se je preprosto fino nad čim tudi čisto po otroško navdušiti.
Nataša Kramberger: Brez zidu. Cankarjeva založba 2014, 409 str., 29.95 evrov.
