Nikdar prej še nisem bil v Romuniji in preden so me povabili na tamkajšnji knjižni sejem, se nisem niti zavedal obstoja mesta Iași, drugega največjega romunskega mesta in romunske kulturne prestolnice, kot Iași predstavljajo turistični vodniki. A zdaj, ko se nekega sivega jesenskega popoldneva prvič sprehajam po mestu, se v njem počutim povsem domače, pravzaprav se mi zdi, da sem tu že bil. A vendar vem, da me sprehod po Iașiju zgolj vrača v druga vzhodnoevropska mesta, po katerih sem se sprehajal. V Krakov ali Lvov, v Beograd ali Kijev, v Moskvo ali Varšavo …
Neko nenavadno toplino občutim v hladu vzhodnoevropskih mest, jaz, ki sem odraščal v blokovskem predmestju Ljubljane in v otroštvu redno obiskoval sorodnike, ki so živeli v stolpnicah Zagreba, Sarajeva, Novega Sada. Meni je vzhodni Berlin bližje kot zahodni Berlin in med bloki v Marzahnu ali Lichtenbergu se počutim domače, četudi mi je Vzhodna Evropa kot pojem tuja.
Pravzaprav, ko mi je konec pomladi v Berlinu po nekem literarnem dogodku nekdo z glasom, ki treplja po ramenu, potožil, da zanimanje za nas, Vzhodnoevropejce, seže le do Berlina in Dunaja in da nas že v Kölnu ali Stuttgartu ni, me je zmedlo, da je v meni prepoznal sorodno, vzhodnoevropsko dušo.
Nikoli se nisem imel za Vzhodnoevropejca. Balkanec, Južnjak, Slovan, to ja, vzhodnjak pa res ne. A vendar sem obstoj nevidne železne zavese, o kateri je govoril, zaznaval tudi sam. Moje knjige so povečini prevajali vzhodno od Berlina in Dunaja, tam so jih brali, tam so o njih pisali, tam so jih tudi nagrajevali. Zahodno od Dunaja in Berlina pa je glas o njih v glavnem hitro potihnil.
A »Jaz, Vzhodnoevropejec« je kljub temu v mojih ušesih zvenelo neprepričljivo in me spomnilo na londonskega prijatelja, ki mi je pred leti v Londonu potožil, da je po brexitu prvič v tridesetih letih življenja v Veliki Britaniji v očeh številnih sodržavljanov postal Vzhodnoevropejec, torej tisti manjvredni drugi. »Trideset let sem bil lahko Anglež, zdaj pa sem Vzhodnoevropejec!« je rekel z glasom, polnim razočaranja.
In spomnil sem se še nekega avstrijskega evropskega komisarja za regionalno politiko, ki mi je na nekem simpoziju v Trstu navrgel, da Slovenija sodi v oblikujočo se regijo z Romunijo in Bolgarijo in ki se mi je zato takrat zdel bruseljsko-jodlarski ignorant, bebec par exellance. Kar je najbrž tudi bil, a so v mojem ogorčenem odzivu bržkone bili prisotni tudi moje predsodki do Vzhodne Evrope.
Kaj imamo mi skupnega z Romuni in Bolgari, sem se spraševal takrat, zdaj pa sem hodil po Iașiju in ugotavljal, da mi to mesto nikakor ni tuje. Podobnosti z mojim svetom je bilo tu še najlažje videti prav na zunaj, na prvi pogled, v arhitekturi. Kot drugod v Vzhodni Evropi so bili tudi tukaj minuli časi nerazločno prepleteni in dovolj se je bilo ustaviti na enem izmed križišč v središču mesta in se ozreti naokrog, že se ti je pred očmi izrisala zgodovina mesta in tudi širšega prostora. Na Dunaju ali v Parizu moraš od enega do drugega poglavja zgodovine prehoditi resne razdalje, se z metrojem odpeljati iz ene v drugo mestno četrt ali celo daleč v predmestje, tu pa se na enem vogalu šopiri kolonializem 18. stoletja, na drugem te srepo gleda komunizem, na tretjem pa te pljuva kičasta postkomunistična tranzicija. Vzhodnoevropska so na nek način bližja daljnovzhodnim mestom, v katerih noben čas zares ne mine in vsi drug ob drugem tečejo naprej, kakor pa zahodnoevropskemu konzerviranju slavne preteklosti.
Ali kot je na enem od dogodkov na knjižnem sejmu rekla romunska pisateljica Lavinica Mitu, je Bukarešta lepa, ker se je ona odločila, da bo v njej videla lepoto. Ta koncept lepote je tudi meni bližje kot tisti, o katerem je na istem dogodku govoril italijanski pisatelj Matteo Strukul. Renesančna lepota italijanskih mest, lepota Michelangela ali Botticellija, me seveda zaobjame in prevzame, a v svoji popolnosti se mi zdi fantastična, neresnična. To je lepota pravljice, ne življenja. Kakor Lavinico je pač tudi mene moje življenje naučilo, da moraš lepoto odkrivati oziroma se zanjo odločiti.
In morda so tudi zato vzhodnoevropske zgodbe drugačne, pomislim, in morda tudi zato množice bralcev na zahodu ne razumejo lepote zgodb Georgija Gospodinova, Olge Tockarzuk ali Jurija Andruhoviča, morda jih zato vse težje razumemo tudi mi, Vzhodnoevropejci sami. O tem me namreč v Iașiju vsi sprašujejo. Zakaj se tako slabo poznamo med seboj, me sprašujejo, zakaj se tako malo prevajamo in še manj beremo, zakaj vsi mi raje beremo ameriške avtorje, kot pa sorodne vzhodnjaške duše.
In jaz kimam in skomigam z rameni in jim razlagam, da tudi pri nas ravnokar ugotavljamo, kako malo ruskih in ukrajinskih avtorjev poznamo in kako malo zares vemo o sodobni Rusiji in Ukrajini. V slovenščini imamo prevedeno le eno knjigo Serhija Žadana pa nekaj Jurija Andruhoviča in Andreja Kurkova. V moji materinščini je še nekaj knjig Sofije Andruhovič in Oksane Zabuško, za njimi pa je ena velika praznina. In le malo bolje nam gre z ruskimi avtoricami in avtorji, podobno slabo pa z bolgarsko, romunsko, poljsko ali baltiško literaturo.
»Dosti bolje poznamo romunski film,« se skušam izmazati, a me moj sogovornik, pisatelj in scenarist (kot vsak romunski filmar ima tudi on doma srebrnega medveda), opozori, da naj tega nikar ne govorim naglas, saj Romuni romunski film sovražijo.
»To lahko razumem,« mu priznam in si res domišljam, da razumem. Ker imam tudi jaz, ko gledam sodobne romunske filme, zelo mešane občutke. Po eni strani me navdušujejo, po drugi pa me bolijo in ob ogledu iskreno trpim. Preveč blizu so mi njihove zgodbe, preveč znan mi je svet, ki ga prikazujejo. Vsa ta skrbno olupljena resničnost, do zadnje bleščice postrgan blišč, vsa tista kri pod razgaljeno kožo; vsa zaprašena stopnišča in pisarne, ves krušeči se omet, sivi, vsi otopeli pogledi, ki ne kažejo ne razumevanja in sočutja, vse prikazni, ki se skrivajo za predpisi, kakor za barikadami iz vreč peska.
»Ja, včasih je pač lažje brati zgodbe Elene Ferrante kot pa Cărtărescuja,« rečem, »in je lažje gledati skandinavske noir nadaljevanke kot pa dokumentarec o tem, kako so v več romunskih bolnišnicah pustili ljudi umreti, da bi prikrili korupcijo.«
Mučna zna biti bližina tega surovega vzhodnega sveta, pomislim, a se moram takoj opomniti, da ne gre le zato. Vsi, tudi Italijani in Norvežani, smo na nek način žrtve anglo-ameriškega kulturnega kolonializma, vsi smo že desetletja dolgo okupirani s točno določenim načinom pripovedovanja zgodb in smo zato vse manj zmožni sprejemati drugačne vrste pripovedovanja. Celo naša lastna pripovedna tradicija se nam zdi vse bolj tuja in zato nas ne sme čuditi, če je mnogim Slovenkam in Slovencem danes bližja Sally Rooney kot pa Sergej Lebedjev. In ne moremo zameriti mladim, ki raje berejo ameriške romane v angleščini, kot pa v slovenščino prevedene ukrajinske avtorice.
Pravzaprav ni prav nič čudnega v tem, da se tako odkrito sramujemo svojega morebitnega vzhodnjaštva, da ga skušamo potlačiti ali celo zanikati. Povsem razumljivo je, da bi bili raje podobni tistemu lepšemu, bleščečemu in vsem razumljivemu svetu zahodno od nas, da bi radi pripadali tistemu delu sveta, ki v največji meri ustvarja našo resničnost, tistemu, ki določa, kaj je lepo in kaj grdo, kaj je dobro in kaj slabo.
In povsem razumljivo je, da ne vemo, kaj nam predstavlja Vzhodna Evropa, da imamo do nje tako zelo nerazčiščen odnos. Premalo drugačna je ta Vzhodna Evropa, da bi lahko bila privlačna v svoji eksotičnosti in mističnosti, in hkrati preveč tuja, da bi bila lahko zares naša. A dokler bodo drugi v nas videli Vzhodnoevropejce, se ne bomo mogli nikdar zares odtrgati od nje, naj se še tako trudimo. In morda se bomo nekoč to Vzhodno Evropo celo naučili občudovati in ljubiti.
