Ko sva se z Miho Kovačem, kuratorjem predstavitve Slovenije na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, dobila v prvi polovici septembra, sem ga na koncu vprašala tudi, kaj je tisto vprašanje, ki ga pogreša od novinarjev (in drugih, ki nas zanima vse o sejmu). Odgovoril je, da predvsem vprašanja o programu. »Nihče v medijih se ni resno vprašal, kaj Frankfurtski sejem sploh je, kakšna pravila veljajo tam, kaj so počele države gostje v zadnjih petih, desetih letih, in kakšni programski prijemi tam delujejo, kakšni pa ne. Vse so zanimali zgolj nekakšni spiski avtorjev, kot da bi, kdorkoli bi že prišel tja, imel tako rekoč avtomatično zagotovljeno pozornost nemške in svetovne javnosti. V resnici je osnovno pravilo jasno. Frankfurtski knjižni sejem je namenjen predvsem aktualni knjižni produkciji in temu je prilagojen tudi program države gostje, ki se pride tja pobahat s prevodi svojih avtoric in avtorjev v tuje jezike. Razstava knjig v paviljonu je zato predvsem pregled prisotnosti avtorjev in avtoric iz države gostje v svetovni knjižni produkciji, ki jo kuratorsko pripravi vodstvo Frankfurtskega sejma. Če v zadnjih dveh, treh letih avtor nima prevoda pri resni založbi, še posebej pri nemški založbi, ga tam zato ni. In ne, pozornost državi gostji ni avtomatično zagotovljena. To bo naš največji problem.«
Na mojo srečo sem ga o programu že v začetku intervjuja temeljito izprašala, saj je resnično pester in si zasluži pozornost: od umetne inteligence in kreativnosti, izzivov manjših knjižnih trgov, množičnega branja v angleškem jeziku pa do Ljubljanskega manifesta o branju na višji ravni, ki poudari pomen poglobljenega in kritičnega branja. Vloga Žižka in filozofije, poezije, pa tudi Laibacha in omenjenega manifesta jasno nakazujejo, da imata Slovenija in njen knjižni trg zares veliko za ponuditi. Predvsem kakovost! Ali kot je rekel Kovač: »Eden izmed ciljev je, da nas globalna založniška srenja ugleda kot veliko bolj zanimivo državo, kot se to zdi na prvi pogled, kot državo, iz katere prihaja presenetljivo veliko zanimivih knjižnih avtoric in avtorjev.«
Kako usklajujete vse obveznosti v teh dneh, verjetno je zelo naporno, glede na to da se začenja tudi novo študijsko leto, vi pa redno nadaljujete s profesuro.
Imam srečo, da imam razumevajoče vodstvo in kolege na fakulteti. Zadnji mesec pred sejmom bom na dopustu, potem pa bom do konca zimskega semestra dvojno predaval, da se bo vse skupaj izšlo.
Katere obveznosti morate še realizirati do sejma? Kako potekajo priprave in ali ste zadovoljni?
Popolna norišnica je, kar pomeni, da je situacija normalna. Drugače namreč ne bi moglo biti, na sejmu bomo organizirali 40 do 50 dogodkov dnevno, ogromno dogodkov bo tudi pred sejmom, in na vseh skupaj bo sodelovalo okoli 300 ljudi z vseh koncev sveta. Danes na primer sem imel sestanek na relaciji Mumbai, Toronto in Tokio, tako da smo kar nekaj časa iskali primerno uro, mislim da smo imeli med sabo v seštevku kar 13 ur časovne razlike. V takih razmerah je normalno, da občasno prihaja do nesporazumov, urediti je treba milijon malenkosti, ni dneva pod sto mejli … a vsi, ki delamo na projektu, kljub vsem neprestanim nevihtam in občasnim viharjem zadeve obvladujemo in zaenkrat varno plujemo proti cilju.
Naj vas vprašam tisto, kar vas drugi niso. Bi lahko pripravljalni del primerjali z drugimi državami, ki so bile častne gostje v preteklosti?
Razlike so velike, tako organizacijsko kot vsebinsko. Španci, ki so bili država gostja lani, so imeli večino dogodkov v španščini, prenašal jih je njihov nacionalni radio. Moj vtis je bil, da jih je zanimala bolj komunikacija s hispansko, to je domačo špansko in latinsko-ameriško publiko, kot komunikacija z nemško publiko in globalno založniško srenjo. Na drugi strani je Norveška pripravila kup dogodkov, ki so potekali v angleščini, pripravili so zanimiv strokovni program, za sejem so celo v angleščini izdali knjigo o evropskih kulturnih politikah na področju knjige, pred sejmom in med sejmom so organizirali kup dogodkov, kjer so sodelovali njihovi in nemški avtorji … skratka, njihov cilj je bil, poenostavljeno rečeno, čim bolj intenzivno komunicirati z nemško in sejemsko publiko in na ta način povečati zanimanje za norveško knjižno produkcijo. Podobno strategijo bomo ubrali tudi mi. Praktično za vse slovenske avtorske nastope smo za moderatorje uspeli zagotoviti nemške novinarje ali ljudi, ki vodijo pomembne knjižne ustanove v Nemčiji in Avstriji, občasno pa tudi nemške in druge tuje avtorice in avtorje. Vse to nam bo pomagalo slovenske avtorice in avtorje umestiti v nemški kulturni prostor in povečati njihovo vidnost. Najbolj znana tuja imena so denimo Georgi Gospodinov, Maja Lunde, Durs Grünbein … Prva dva dni bomo organizirali tudi strokovni program, ki mu bosta slovenski pečat dajali izbor tem in seveda slovenski udeleženci. Takrat je namreč sejem zaprt za splošno javnost in za literarne dogodke ni prave publike. Umetna inteligenca in kreativnost, trg zvočnih knjig, prevajalske tehnologije, vse to so vroče založniške teme, ki jih bomo poskusili osvetliti z zornega kota manjših trgov (pa ne le evropskih, temveč tudi afriških, arabskih, azijskih). Vsi ti visokotehnološki izumi zaradi jezikovnih omejitev na manjših trgih delujejo drugače kot na velikih in v frankfurtskih strokovnih programih je bila ta perspektiva do zdaj praviloma zanemarjena. V založništvu namreč pogosto prevladuje globalni, anglosaški pogled na reči, ki je za vse raznolikosti sodobnih knjižnih kultur v resnici precej slep.
Kakšne pa so vaše osebne zadolžitve na sejmu?
Najbolj enostavno povedano: moja usoda je podobna usodi nogometnih selektorjev. Ker sem edini slovenski kurator, bom kriv za vse, kar bo v programskem smislu slabega in nedorečenega. Za vse, kar bo dobro, bodo zaslužni predvsem avtorji in založniki, ki bodo svoje dogodke dobro izpeljali. In pa seveda celotna programska ekipa, ki je majhna, a res odlična. Tako širokega programa, kot ga imamo, namreč ne bi mogel sestaviti en sam človek. Amalija Maček je odlična poznavalka nemškega knjižnega trga in slovenske knjižne produkcije, brez nje literarnega programa ne bi bilo. Matthias Göritz je naredil veliko pri umeščanju slovenske knjižne produkcije v nemški knjižni prostor, Katja Stergar kot direktorica JAK je vse to nekako držala skupaj in s svojim poznavanjem neprofitnih knjižnih produkcij pomembno uravnotežila moj precej tržni pogled na založništvo, v zadnjih mesecih pa vse skupaj ne bi šlo brez Sabine Tavčar, ki je izjemna organizatorka in ima na knjižno krajino bolj svež pogled kot nekdo, ki se po njej svaljka 35 let … Bo pa seveda izvedba programa nov, gromozanski izziv. Vsako uro knjižnega sejma bo treba poskrbeti, da se bo nekaj več kot deset ljudi znašlo na pravem kraju ob pravem času na različnih koncih sejmišča, ki je veliko kot ljubljanski BTC, in na različnih koncih mesta. Vsi, ki smo aktivno vključeni v to menedžersko operacijo, bomo morali oddelati svoje, vendar pa se ne smemo slepiti – zagotovo bo šlo kaj narobe, ampak tako pač je. Je pa tudi tu zanimiva primerjava z večjimi državami, kjer je bilo v organizacijo vključenih bistveno več ljudi kot pri nas. Moj prvi vtis je bil, da jim je bilo zaradi tega lažje, a sem potem ugotovil, da so si pogosto hodili po nogah in občasno po nepotrebnem delali delo drug drugemu, zato je majhna, a usklajena ekipa lahko bolj učinkovita. To mi je v pogovoru potrdil tudi eden od nemških kolegov.
Eden od pomembnejših dogodkov bo Ljubljanski bralni manifest, ki bo javno objavljen že 10. oktobra. To je ena teh tem, za katero pravite, da je pisana na vašo kožo, kajne?
Tako je, v nemškem prostoru bo – kot napoved sejma – 10. oktobra manifest objavil Frankfurter Allgemeine Zeitung, kot neke vrste napoved sejma. Ta manifest je sicer najbolj političen del našega programa. Ne poudarja namreč branja kar tako, ampak postavlja v ospredje pomen zahtevnega branja, tistega, kjer se bralci srečujejo z novimi besedami in besednimi zvezami, novimi mislimi in novimi načini logičnega sklepanja, kar seveda vse zahteva osredotočenost in miselno kondicijo. Skratka, promovirali bomo intelektualne napore. V današnjih časih, ko v mnogih državah razmišljajo samo, kako narediti osnovno in srednje šolstvo čim manj naporno, iz univerz pa izganjajo branje daljših in zahtevnejših besedil, je taka drža do določene meje subverzivna. A avtorji in podpisniki manifesta verjamemo, da brez takega branja ni analitičnega in kritičnega mišljenja, brez analitičnega in kritičnega mišljenja pa ni demokracije, niti uspešnega spopada z najbolj perečimi političnimi in okoljskimi izzivi sodobnega časa. Dokazov, da sodobnim elitam pri tem škriplje, je več kot dovolj: vse intervencije Nata v zadnjih 20 letih so denimo pripeljale do ravno obratnih rezultatov, kot so jih njihovi zagovorniki napovedovali, nepremišljena nemška energetska politika peha v recesijo ne samo Nemčijo, ampak vso Evropo, hkrati pa na široko odpira vrata skrajni desnici, s čimer se reševanje okoljskih težav lahko odmakne v neskončnost, Rusija si je z napadom na Ukrajino drastično povečala mejo z Natom, namesto da bi se od njega oddaljila, hkrati pa postala nevarno ranljiva v razmerju do Kitajske, itd. Kar nekaj analitikov misli, da so se vse te napake zgodile zato, ker velik del svetovne politične in gospodarske elite ne zna več razumeti in analizirati kompleksnih problemov, tega pa ne zna zato, ker se novodobne elite niso socializirale skozi branje dolgih in kompleksnih knjig. Za majhne skupnosti, kot je slovenska, je izguba takih sposobnosti lahko še toliko bolj usodna.
Na sejmu bo pomembna debata tudi o vprašanju umetne inteligence na literarnem področju. To je prvič v zgodovini človeštva, da intelektualce skrbi, kaj bo, če jih bo nadomestil stroj. Govorimo o prevajanju, o pisanju tako proze kot poezije ter tudi o ilustracijah. Je to pač strah pred neznanim ali pa menite, da je upravičen?
Predvsem je to strah pred neznanim. Menim, da je največja napaka, ki jo lahko naredimo, da se trudimo napredek ustaviti. Namesto tega se moramo vprašati, kako nove tehnologije izkoristiti v svoj prid in kaj vse moramo storiti, da čim bolj nevtraliziramo nevarnosti, ki jih prinašajo novi izumi. Izum motorja z notranjim izgorevanjem je denimo pripeljal do neslutenega napredka v človeški mobilnosti, imel pa je seveda tudi negativne stranske učinke, od prometnih nesreč do onesnaževanja okolja. A ne glede na te negativne učinke se nihče od nas ne bi odrekel prednostim mobilnosti: pravo vprašanje zato je, kako te negativne učinke čim bolj nevtralizirati, ob tem pa ohraniti ali celo povečati mobilnost običajnih ljudi. Podobno je tudi pri umetni inteligenci, lahko je izjemen pripomoček denimo pri medjezikovni komunikaciji, pri raziskovanju, ki temelji na obdelovanju ogromne količine podatkov, pa tudi pri kreativnem delu, kot je pisanje knjig – lahko pa se denimo spremeni v mašinerijo za ustvarjanje »alternativnih realnosti«, v katerih ni več razlike med resnico in lažjo, kar nas kot civilizacijo lahko pokoplje. Vsa ta vprašanja so še kako zanimiva za založnike in na to temo bomo imeli kar nekaj panelov.
In kaj vas (nas) čaka po sejmu?
Največja napaka, ki bi jo lahko naredili, je, da bi mislili, da je Frankfurt naš končni cilj. Frankfurt bi moral biti šele začetek resnega prodora slovenske knjižne produkcije na globalne trge, ki pa se lahko ustavi, če bo konec zadostne javne podpore za tovrstno dejavnost. Točno to se je v nekaterih državah gostjah tudi zgodilo, zato bomo imeli na sejmu panel o uspelih in spodletelih gostovanjih.
Sicer pa so, vsaj zame, postfrankfurtski kazalniki uspeha enostavni: ohraniti moramo vsaj tako dinamiko prevajanja kot zdaj (okoli 200 naslovov letno), ohraniti moramo vsaj pol takšno prisotnost avtorjev v tujih medijih, kot jo imamo letos, in slovenske knjige bi morale imeti na tujih trgih večje naklade, kot jih imajo zdaj, s čimer bi se morali povečati tudi prihodki avtoric in avtorjev. Seveda vse to ni odvisno le od države, ki pač mora zagotoviti sredstva za podporo prevodom, s čimer ohranjamo mrežo prevajalcev v tuje jezike, ki so pogosto tudi pomembni promotorji slovenske književnosti. Ogromno bo odvisno tudi od avtorjev in avtoric; poleg tega, da bodo pisali zanimive knjige, bodo morali tudi usvojiti komunikacijo v mednarodnem okolju. Seveda pa je levji delež dela tu na strani založb: prodaja avtorskih pravic je kompleksen posel, tu moraš vedeti, komu kaj ponudiš. Zveze in poznanstva so ključen del tega posla, zato so v njem najbolj uspešni tisti, ki imajo kar nekaj kilometrine. Naj za primer dam Finsko, kjer so štiri založbe skupaj ustanovile literarno agencijo, ker se pač zavedajo, da je takrat, ko daš skupaj dva specialista za prodajo pravic, zaradi njunega socialnega in kulturnega kapitala seštevek večji od dva. To je lep primer dobre prakse. Bojim se, da ga poslovna kultura, ki vlada v slovenskem založništvu, ne dopušča.
Pa menite, da se v Sloveniji dovolj ukvarjamo s prodajo pravic v tujino? Da imajo založbe, avtorji, navsezadnje tudi bralci razumevanje, zakaj to sploh potrebujemo?
Naj na to odgovorim z neliterarnim odgovorom. Honorarji v Sloveniji so dokaj nizki, ker je pač trg majhen. Če pa recimo avtor proda pravice v sedem, osem držav, se njegov honorar resno zviša, in to brez dodatnega avtorjevega dela. Z neko solidno naklado lahko govorimo o dodatnih 10 tisoč evrih, kar je za slovenskega pisatelja že res lep honorar. Trenutno imamo dva primera otroških knjig, ko so bile pogodbe podpisane za 40 tisoč evrov ali še višjo naklado, kar se mi zdi izjemen dosežek, predvidevam da tudi s prijaznimi posledicami za žep avtorjev in založb. Finska, s katero se lahko primerjamo, saj je manjši knjižni trg brez velikih zvezdniških avtorskih imen (za razliko od Norveške in Danske recimo), je lansko leto ustvarila štiri milijone evrov s prodajo v tujino. Ker je naš knjižni trg za polovico manjši in ker smo začetniki na tem področju, je en milijon v nekaj letih vsaj zame realen cilj. Mnogi menijo, da je to nor cilj. Toda ob osamosvojitvi smo bili bolj ali manj na točki nič, kar zadeva prodajo pravic v tujino. Letos bomo imeli v Frankfurtu paviljon, velik 2500 kvadratnih metrov, letno smo na okoli 200 prevodih v tuje jezike. Mi sami smo dokaz, da se na tem področju da delati ogromne premike! Zato bi bilo idiotsko, če bi se na tej točki ustavili.
V medijih ste veliko poudarjali, da je glavni namen sejma komercialen – prodaja pravic med založbami, obisk bralcev in kulturni dogodki so sekundarnega pomena. Ocenjujete, da so slovenski mediji in slovenska javnost to že ponotranjili ter imajo realnejša pričakovanja? Da smo razumeli našo strategijo: vidnost v mednarodnem prostoru?
Že od začetka je bil kar veliko nesporazumov v javnosti. Frankfurtski sejem ima tako rekoč dvojno naravo, prva dva dni in pol je predvsem poslovni sejem, namenjen trgovanju z avtorskimi pravicami in razpravam o strokovnih založniških vprašanjih, zadnja dva dni in pol pa se sejem spremeni v svojevrsten knjižni festival, namenjen predvsem nemški publiki. Temu se mora prilagoditi tudi država gostja, zato imamo prva dni v paviljonu predvsem strokovno-založniški program, zadnje tri dni pa zgolj avtorske nastope. Če to povem v popularni modni terminologiji: v Frankfurt s slovenskim programom ne gremo predstavljat zgodovine mode na Slovenskem, temveč tja pošiljamo najnovejšo jesensko kolekcijo, ki je dostopna v tujih jezikih. Ti avtorji bodo jedro avtorskih nastopov. Trudimo se, da za vse naredimo čim več, ogromno naporov vlagamo v promocijo, vsi avtorji, s katerimi delamo, so za nas enakovredni, a čisto vedno in povsod se pač ne da uspeti. Vendar bodimo realni: ne trenutno zadovoljstvo ljudi ne javnosti ne avtorjev niso in ne bodo realen kazalnik uspeha našega Frankfurtskega gostovanja. Kazalnik uspeha bo število prevodov v prihodnosti.
Le tri države v preteklosti so na sejem poslale tako velik odstotek ženskih literarnih ustvarjalk. Je to naključje, skrbna izbira ali pa dejansko odraz našega literarnega polja?
Seznama sodelujočih nismo delali z mislijo na spolno uravnoteženost, saj smo vedeli, da se je v zadnjih nekaj letih uveljavilo kar nekaj uspešnih avtoric, ki jim gre dobro, tudi kar zadeva prevode. Zato smo pričakovali, da se bo spisek sodelujočih avtorjev po spolu uravnotežil tako rekoč sam od sebe. Imeli smo prav.
Kaj menite, da bi vas še morala vprašati? Kaj je tisto, o čemer se je premalo govorilo, premalo pisalo?
Glavno sporočilo, ki mora priti iz Frankfurta, je, da ima Slovenija bogat in zanimiv knjižni trg, da je naša knjižna produkcija široka, zanimiva in odprta v svet, zato njene zgodbe nagovarjajo tudi bralce v širšem, mednarodnem okolju. To je tisto, kar želim, da bi si založniški kolegi iz tujine po letošnjem Frankfurtu zapomnili o Sloveniji. Želim si tudi, da bi se več naših založb bolj aktivno vključevalo v mednarodno izmenjavo. Pa tudi da bi doma manj jamrali in več sodelovali. Pomembno je tudi, da se slovensko založništvo globalizira, da smo ljudje, ki ustvarjamo slovensko knjižno kulturo, odprti v svet in večjezični, hkrati pa ostanemo doma v slovenskem jeziku in slovenski knjižni kulturi. Bilo bi žalostno, če bi začeli slovenski avtorji pisati v tujih jezikih, ker bi jim bil s tem dostopen širši trg in s tem boljši prihodki. To se, da ne bo nesporazumov, že dogaja v večji meri, kot si marsikdo predstavlja. Zato je prodaja avtorskih pravic v tujino še kako pomembna tudi za ohranjanje kakovostne knjižne produkcije v slovenščini.
