Miki Muster: »Moj slogan je: ostani otročji. Veseli se neumnosti, če je zabavna.«

Rodil se je na današnji dan, okroglo stoletje tega, 22. novembra 1925, v Murski Soboti. Starši so ga poimenovali Nikolaj, krstil pa ga je Madžar, ki je v krstno knjigo zapisal Miklós. Rodil  se je Miki Muster, junak naših otroštev …

Pomnim, dobro pomnim: sedim na zadnjem sedežu našega fička. Požiram nov strip o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Mama in tata me spodbujata, naj vsaj malo odvrnem oči od knjige in pogledam skozi okno. Poglej, kako lepa narava! Jaz pa strmim v prazno in premišljam, ali je sploh resničen. Miki Muster. Ali zares obstaja. Ker ima tako nenavadno ime. Ni Frane ali Pepo ali Nine, kot se kličejo strici v naši soseski. Je Miki. Kot Miki Miška. V nobenem stripu ni njegove fotografije. Ali te stripe riše ena tak hecen možic, tudi sam izmišljen in narisan?

Nekaj let zatem, ko sem že bral druge reči, sem vedel, kako je videti. En tak siv stric, prav nič umetniško ekscentričen. Me ni več kdove kako zanimal, me ni več privlačil, nisem bil več oboževalec – sem bil prepričan, da nisem. Dokler.

Sredi študentskih letih sem jo nekega dne iz svoje sobice v ljubljanski Rožni dolini kot običajno mahnil do one trgovinice v uličici tam doli. Zakorakam vanjo – in pred sabo uzrem njega! Stoji ob policah, izbira, polaga v košarico. Sem bil prepričan, da nisem več oboževalec. Pa obstanem sredi trgovinice odprtih ust, kot bebec strmim vanj, hlastam za zrakom. Pogleda me. Zbegano prikimam. To je to. Nič več od tega.

Najino prvo srečanje v živo. Prej nešteto neskončnih uric v družbi njegovih stripov – zdaj pa tole buljenje v sivega gospoda s košarico. Nič od niča.

***

Večkrat zatem sem se grizel, zakaj ga nisem ogovoril. Zakaj mu nisem povedal, kak car je. Kako nam je ozaljšal in obogatil otroštvo.

Kot novinar Primorskih novic sem kdaj predlagal, da bi naredil intervju z njim. Pa zdaj ni bil pravi čas, drugič ni bil nesojeni intervjuvanec žlahtnega primorskega porekla, tretjič je bilo kaj tretjega … samo zelene luči ni bilo. Nakar me je dvajset let tega, leta 2005, urednik na hodniku v mimoletu mimogrede vprašal, ali bi mi bilo zelo zoprno iti delat intervju z Mikijem Mustrom.

»Me zajebavaš, Bojan?!« sem ostrmel.

Ne, ne, je pojasnil, res, Primorske novice bomo v sodelovanju z Večerom in Delom ob striparjevi 80-letnici izdale niz njegovih stripov. Pa bi bilo lepo, če bi še prej objavili intervju z njim. Daljši, po možnosti. Pa če bi morda jaz …

Sem poskočil, tam, na hodniku v Kopru – in skočil do Ljubljane. Mojstra obiskal – i, le kje! – na njegovem domu v Rožni dolini, lučaj stran od moje nekdanje študentske sobe, nedaleč od trgovinice, ki je že zdavnaj ni več.

Sprejel me je vljudno, a zadržano. Pa je kmalu spoznal, da pred sabo nima gosta, ampak domačina v svetu Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Stopila sva v njegovo delovno sobo. Ko sem na mizi zagledal o odprto knjigo z zbranimi stripi o treh junakih, lisjaku, želvaku in volku, mi je zaigralo srce. O, spet se ubada z njimi! »Ne, ne,« me je hitro umiril, »potreboval sem jih pri prejšnjem intervjuju, ker so me spraševali, zakaj moji stripi niso barvni.«

In zakaj niso? »Ker sem jih delal za časopis, ki ni bil v barvah. Pa tudi risal sem v povsem drugačni tehniki.« Barvni strip ga nikoli ni mikal, mi je pojasnil. »Zame je bil pravi strip vedno risan. Tudi ko sem jaz pred petdesetimi leti začel risati, še ni bilo barvnega tiska. Danes pa vse barvajo s pomočjo računalnika, ki ga jaz odklanjam.«

Je razlika, je prikimal: »Jaz sem začel risati s peresom, potem pa s čopičem, s katerim lahko spretneje kot z računalnikom ustvariš perspektivo risbe. Stvari v ozadju narišem s tanjšo črto, bližje pa z nekoliko debelejšo, močnejšo črto. Ljudje, ki so v ozadju, so narisani s tako tanko črto, da jih komaj vidiš. Saj jih tudi v resnici vidiš tako. A to lahko pričaraš le s čopičem, ne pa tudi s peresom, ki riše vedno enako linijo. Za današnji strip pa je to tako ali tako vseeno, saj perspektivo ustvarijo z barvo. Bližje stvari obarvajo z močnimi barvami, oddaljene pa s pastelnimi.«

Njegovi spretnosti pri ustvarjanju globine je bržkone botrovala tudi kiparska izobrazba, sem potipal. »Ja, kiparsko gledanje je drugačno kot slikarsko,« je prikimal. »Slikarja zanima le barvna ploskev. Tisto, kar je v ozadju, ga ne zanima. Kiparstvo pa je strogo risanje, med katerim model vseskozi obračaš. Zanima te globina. Jaz sem se vedno ukvarjal z risbo. Nisem kolorist. Še celo delno barvno slepoto so mi pripisali,« se je smejal. »Moji kolegi so vzdihovali, češ kako lepe odtenke ima gozd. Jaz sem pa rekel: odtenek gor, odtenek dol, gozd je zame zelen. Pač nisem slikar, zanimajo me kontura, risba, gib. Zanima me, kakšna je figura z vseh strani. Tako v stripu kot v risanem filmu se figura obrača, vedno pa mora biti prepoznavna.«

Tudi njegova »tretja dimenzija« se je razvijala postopoma, z leti. Prvi Zvitorepci so bili veliko preprostejši kot poznejši … Oral je ledino, saj pred njim Slovenci nismo imeli pravega stripa: »Nisem se imel od koga učiti. Prebirali smo srbske stripe, svoje tradicije pa nismo imeli. Pa tudi dovolili mi niso, da bi risal, kar sem si želel: pravljice za otroke, fantastične zgodbe … Rekli so mi, naj rišem slovenske narodne basni. In tako sem risal lisico zvitorepko, volka, medveda … Naredil sem dve, tri zgodbe, potem pa je teh basni zmanjkalo. Ko so mi dali proste roke, sem končno lahko ustvarjal, kar sem hotel. A ker sem svoje junake pošiljal v kavbojske čase, v Afriko in podobno, so mi očitali, da kvarim mladino.«

V čase in kraje, kamor je pošiljal svoje junake, se je seveda moral poglobiti. »Še prej sem moral prelistati veliko gradiva, da sem se sploh podučil, kako so bile te živali videti,« je pojasnil. »Tedaj ni bilo kot danes, ko je vsak dan na televiziji oddaja o tem in onem. Jaz sem se izobraževal s pomočjo zbirke knjig o živalih. Zgodovinske knjige pa so imeli že moji starši. Imam 16 debelih knjig, ki sem jih že kot otrok stokrat prelistal. Slike od prazgodovine do novega časa sem znal na pamet. To mi je pozneje zelo koristilo, saj sem lahko verodostojno risal stripe o preteklosti.«

Vprašal sem ga, zakaj je bilo v ponatisih njegovih stripov toliko šlamparij: na primer, vrstni red sličic je bil zamešan, kot mulček sem razvozlaval, kako se prav vrstijo, si jih oštevilčeval … »Pri ponatisih so se dogajale velike svinjarije,« se je zmračil. »Tedaj sem bil v Nemčiji. Sporočili so mi, naj naredim naslovnico in naj stripe predelam v knjižno obliko. Ko je to začelo izhajati, so otroci ponoreli, vsak teden so hoteli novo knjigo. Na založbi so v tem videli denar, zato niso počakali, da bi retuširal novo knjigo in naredil naslovnico, ampak so vse skupaj opravili kar sami. Dobili so nekega Bosanca, ki jim je risal naslovnice, nekatere so bile prav kriminalne. Včasih so strip razrezali in tiskali tako, da ni imel ne repa ne glave.«

Spomnil se je tudi, da so nekajkrat načrtovali serijo risanih filmov o Zvitorepcu, ogromen projekt, ki bi trajal vsaj deset let. Pripravil je že 26 scenarijev, drugi so iskali producenta, šli v Anglijo, Španijo, Korejo … Vse so našli, ljudi in studio in drugo – le denarja ne. Pa je vse splavalo po vodi.

Ker je v intervjujih običajno pojasnjeval, kako so se rodili trije glavni junaki, lisjak Zvitorepec, želvak Trdonja in volk Lakotnik, sem ga raje pobaral, kako se je rodil njihov večni nasprotnik – Gulikoža, zlobna gusarska žaba.

Ha, Miki Muster se je razživel: »V slovenski ljudski pravljici je bil vedno ‘ta grd’ volk. Tudi v mojih prvih zgodbah je bil volk Lakotnik negativec. Potem pa se je postal prijatelj Zvitorepca in Trdonje. A kako boš naredil napeto zgodbo, če ni nekoga, ki ga morajo premagati? Razmišljal sem, koga naj vpeljem v zgodbo. Če bi bil v Afriki, bi bilo laže. A pri nas so mi ostali le še sraka, jazbec in podobno. Nič, kar bi lahko ogrožalo volka. Potem pa sem šel v drugo skrajnost. V risanem filmu in stripu je vse dovoljeno, zato sem se odločil za žabo, ki pa res ni nevarna, mar ne? Za šalo sem narisal tega gusarskega kapitana, pred katerim se trese ves svet. Sprva so me spraševali, ali res mislim, da bo žaba dober negativni lik. Pa je kar uspelo. Ljudje namreč sprejmejo vse, kar jih zabava. Zanimivo je, da so sčasoma ostale v mojih stripih le te štiri živali, vsi drugi nastopajoči pa so bili ljudje. To ni motilo nikogar. Zakaj se pa ena lepa punca ne bi mogla zatreskati v Lakotnika?«

Aha, sem poprijel, ko smo že pri lepih puncah – so motile koga? Risal je namreč zelo bohotna, razgaljena dekleta … Namuznil se je: »V Franciji so izdali enciklopedijo seksa v stripih, in noter je objavljeno tudi moje delo. Ko sem začel risati naga dekleta, je bila pri nas golota strogo prepovedana, nihče si je ni drznil objavljati. A kot kipar sem prepričan, da estetsko žensko telo ni pohujšljivo. Ko sem začel v stripih risati nage deklice, sem pričakoval napade. Pa jih ni bilo. Sprva sem oprsja malce skril pod lase, potem pa še tega nisem več počel, saj nagota ni nikogar motila.«

Pri risanju človeških obrazov se je kdaj oprl na resnične ljudi, si izposodil kakega prijatelja. »Drugi so ga prepoznali, on pa se ni,« se je smejal. »No, pravzaprav so vsi moji liki karikature. Zunanja podoba lika mora odsevati karakter. Kvartopirec mora biti polizan, pretepač pa velik in neumen. V vse karakterje sem se moral vživeti in razmišljati, kot bi razmišljal on. Zvitorepec je prebrisan, Trdonja pa izkušen star detektiv. Lakotnik je trotl, a ko odpove pamet, prav on reši situacijo.«

Lakotnik je morda najbolj simpatičen, topel, človeški. »Fantje ga imajo najraje,« je prikimal Muster. »To se je zgodilo tudi Disneyju. Mikija Miške fantje niso marali, ker je bil dober po srcu, bil je priden fantek, odličnjak, ki ti ga mamica postavlja za zgled. In kaj je Disney naredil? Racmana Jako. Histerika in nerodneža, ki mu gre vse narobe in ki mu vsi nagajajo. Podoben mu je Lakotnik. Otroci se z njim poistovetijo, saj tudi on v šoli ne bi ravno blestel.«

Nove stripe je še pred izidom najraje testiral na družinski deci. »Najboljši kritik je bil moj sin, ker vem, da otroci ne lažejo. Pozneje je bila moj kritik vnukinja. Ko je bila še majhna, je vse povedala naravnost. Zdaj pa nič več,« se je nasmehnil. »Kritizirali so me tudi moji akademski kolegi. Vlačili so me po časopisih, me napadali, da delam akademiji s tem kičem sramoto. A jaz sem se že kot otrok odločil, da bom delal pravljice, kakršne rad berem. Moj slogan je: ostani otročji. Veseli se neumnosti, če je zabavna. Tega sem se držal tudi pri ustvarjanju reklamnih filmov, ki se jih ljudje še po 30, 40 letih spomnijo, medtem ko so že pozabili reklame, ki so jih videli včeraj.«

Zanimivo, naročniki niso bili vselej zadovoljni z njegovimi reklamami – niti s tisto, ki je postala klasika. »Ko sem naredil film Visoki C, reklamo z operno pevko, niso bili zadovoljni. Rekli so, da ga bodo zavrteli dvakrat, trikrat, potem pa raje posneli novega. Ko so ga začeli vrteti, jim je prav kmalu zmanjkalo mase za sladkor in papirčkov za zavijanje bonbonov.«

In seveda, spat smo hodili z njegovimi zajčki:

Pozneje je več let risal tudi politično karikaturo, objavljali so ga v reviji Mag, ilustriral je otroške slikanice, učbenike … »A vse na dolgi rok, nič več kot včasih, ko so mi zvečer prinesli nalogo in hoteli, da je do zjutraj že opravljena,« mi je pripovedoval ob svojem 80. rojstnem dnevu. Karikature je risal tudi po naročilu: »Vprašajo me, recimo, ali sem pripravljen narisati njihovega direktorja, ki ima petdeset let. Ja, jim odvrnem, a prinesite mi pravi čas, bom pogledal, če so fotografije dovolj dobre. Dati mi morajo fotografije, ki so bile posnete, ne da bi človek vedel, da ga fotografirajo. Mora se sprostiti, pokazati svoj pravi obraz. Drugače pa se dela danes otepam. Rad bi tudi še malce živel. Ukvarjam se s športom, spet sem začel plavati … Na morju sem za šalo poizkusil, koliko zmorem v slogu metuljček. Preplaval sem 3000 metrov. Sicer pa se s športom sedaj malce manj ukvarjam, ker nimam časa. Na kakšno svetovno prvenstvo pa še vedno grem. Naslednje leto je v Ameriki, tja ne grem. Čez dve leti pa bo v Kranju. Tam bom gotovo.«

Ponudb, da bi oživil svojo znamenito stripovsko trojico in začel nizati nove epizode, je zavračal: »Ko začnem delati, ne jem, ne spim, žena nima nič od mene … Če se ozrem naokrog, pa ugotovim, da bi tudi danes lahko ustvarjal stripe. Kakšne krasne zgodbe se ponujajo! Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik bi se lahko spoprijeli s preprodajalci, ki šolarjem prodajajo mamila. A nočem prevzeti več nobenega dela, ki bi mi vzelo več kot deset dni.«

Zadržan je bil tudi pri ocenjevanju novih rodov slovenskih striparjev. »Nočem dajati sodbe, povem pa lahko, da so nekateri zelo dobri risarji. Žal pa delajo tisto, česar jaz ne bi nikoli: nasilje in seks. To kupuje le ozek krog bralcev, medtem ko široka publika tega ne mara. Večina hoče zabavo, sprostitev.«

Hvala, mojster, ki si nam narisal lepo otroštvo!