AirBeletrina - Milan Lasica in Július Satinský: Mala oporoka (prevod)
Panorama 10. 9. 2014

Milan Lasica in Július Satinský: Mala oporoka (prevod)

M. Lasica in J. Satinský (vir: www.cas.sk)

Slovaški pisatelj, dramatik, filmski in gledališki igralec, režiser, dramaturg, tekstopisec, moderator, pevec in humorist Milan Lasica je bil rojen leta 1940 v Zvolenu v tedanji nemški marionetni državi z imenom Slovaška republika. V Bratislavi je študiral dramaturgijo in že med študijem pričel sodelovati v zabavljaškem duetu z Júliusom Satinským. V 60. letih je delal kot dramaturg na češkoslovaški televiziji, v 70. letih je bil član več gledališč v Bratislavi in Brnu. Od leta 1982 je bil umetniški vodja komercialnega gledališča Štúdio L+S, kjer danes dela kot ravnatelj. Leta 2003 je prejel medaljo za zasluge. Z ženo Magdo Vášáryovo, igralko, diplomatko in poslanko v slovaškem parlamentu, imata hčeri Hano in Žofio.

Július Satinský je bil rojen v Bratislavi leta 1941. Bil je slovaški gledališki in filmski igralec, performer, humorist ter pisatelj literature za odrasle in otroke. Študiral je dramaturgijo na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi. Kot duet sta z Milanom Lasico pričela delovati že leta 1959, po praški pomladi leta 1969 pa sta nastopala v čeških kabaretih v Brnu. Zaslovela sta s humorističnimi nastopi, ki so zaznamovali češko in slovaško televizijsko in gledališko sceno, in sta ostala nepozabna za številne generacije slovaških gledalcev. Nekaj let je bil zaposlen kot dramaturg na Češkoslovaški televiziji v Bratislavi, v 70. letih je bil član glasbenega ansambla v bratislavskem gledališču Nová scéna. Deloval je tudi na radiu, televiziji, predaval kot član civilnodružbenih gibanj v času demokratizacije države. O svojem odraščanju v Bratislavi je pisal memoarsko prozo in feljtone. Skupaj z Milanom Lasico sta posnela številne glasbene albume, med katerimi je najbolj znan Bolo nás jedenást’ (Bilo nas je enajst). Leta 2002 je bil odlikovan s Pribinovim križem za življenjsko delo na področju slovaške umetnosti ter za podporo slovaški civilni družbi. Istega leta je v Bratislavi tudi umrl. Posthumno je bil leta 2003 odlikovan z medaljo za zasluge. V Bratislavi stoji njegov spomenik, po njem pa je poimenovan tudi asteroid 15946 Satinský, odkrit 8. januarja 1998.

Mala oporoka je bila leta 1968 objavljena v njuni skupni knjigi z naslovom Nečakanie na Godota (Nečakajoč Godota) .

 

 

Mala oporoka

Ko bom nocoj zaključil s pisanjem tega sestavka, se bom vrgel skozi okno na ulico. Dragi prijatelji, ljubi sorodniki, ne zmorem več!

V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Nihče mi ne ponuja odgovorov na ta vprašanja. Pričakoval sem, da mi bo družba znala odgovoriti. Moja pričakovanja niso bila izpolnjena. Zatorej zbogom!

V mladih letih sem spraševal sodelavce drvarje: V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Niso slišali. Hrup njihovih žag je bil preglasen. Oženil sem se. Dobil sem ženo in sosede. Slednje sem raje obiskoval kot prvo. Dober dan, sosedje! V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Sosed je ravno obedoval; odgovoril mi je s polnimi usti: Hmm-mljm-gljm. Tedaj sem hotel skočiti skozi okno. A to ne bi imelo smisla. Živeli smo v pritličju.

Kdove kdaj je preteklo naslednjih deset let. Nisem se mogel zbrati, v ničemer vztrajati. Menjaval sem poklice: opustil sem pisanje in začel komponirati, prenehal s komponiranjem in se vrnil k pisanju. Odločil sem se pisati predsedniku države. Nisem našel naslova. Pisal sem na radio (Zochova ulica 3, pošta Bratislava): Spoštovani kolegi na radiu! V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Odgovorili so mi: Sledite Timirjazevu! Vprašal sem se, kdo je vendar on! Ali je vreden, da mu sledim? Lahko kdo jamči zanj? Hotel sem se vreči skozi okno. Na ulici so stali sosedje. Nisem jim mogel skočiti na glavo. Delal sem dalje, neumorno, a brez navdušenja. Lepopisno sem prepisal svoji zgodbi Dom v stráni in Ťapákovci. Nista bili objavljeni.

Minilo je nadaljnjih dvajset let. Začel sem poučevati na univerzi. Pobaral sem rektorja, rekel sem mu: Jano, v kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Rektor se je zgrozil: Paľo, kako ne veš! Odprl je okno, razprl naročje in pokazal na gore, gozdove in travnike: Humanizem in renesansa vendar, Paľo! A to sem že slišal. Njegove besede niso bile izvirne. Kdo jih je pred njim izrekel? Nisem se mogel spomniti. Najbrž kdo onstran železne zavese. Tako nisem mogel več naprej. Naslednjega jutra sem zlezel na okensko polico. Žena mi je podajala krpe, papir in vodo. Do kosila sva z okni opravila.

Na sedemdeseti rojstni dan so me sprejeli v akademijo. Kolegom akademikom sem postavil vprašanje: Cenjeni kolegi, v kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti? Molčali so. Češ da bodo svoje nazore objavili. Polemizirali so dalje. Tistega večera sem bil zatrdno odločen, da bom odšel s tega sveta. Premočrtno sem stopil k oknu v sedmem nadstropju. Toda skočiti kar tako? V kopalnem plašču?

Zdaj sem pri koncu. Od sprejema v akademijo je minilo že dvajset let. Ko sem davi pojedel svoj mlečni zdrob, me je zadelo. Sedel sem v svoji delovni sobi na nočni posodi. V kaj verjeti? Katero pot ubrati? Komu slediti?

Danes sem se dokončno odločil prostovoljno zapustiti ta svet. Nihče namreč nima odgovorov na moja vprašanja. Družba mi jih ni ponudila. Ignorirali so me! Pod noge so mi metali polena! Tako ne morem več naprej. Dragi sorodniki, morate me razumeti. Ne obsojajte me! Samo da prilezem do okna! Devetdeset je le devetdeset.

Ali naj raje uporabim plinski štedilnik? Skuhal si bom čaj in vanj namakal piškote.

 

Poslovenila dr. Špela Sevšek Šramel in Nejc Rožman Ivančič