Minattija moraš imeti rad

Danes, dan po svetovnem dnevu poezije, ponovno praznujemo. Spet s skrbno spredenimi stihi: pred stoletjem se je rodil Ivan Minatti (1924–2012).

Njegov opus ni velik, ni bohoten, ni kričeč. Nasprotno. Pa vendar se iz njega oglaša nekaj najbolj znanih in priljubljenih v slovenski pesmarici. Na prvem mestu seveda Nekoga moraš imeti rad. Najprej sem jo našel na domači polici. Potem še v šolskem berilu. Pospremljeno s skopimi podatki o avtorju: rojen v Slovenskih Konjicah, gimnazijo končal v Ljubljani, začel študirati medicino, leta 1944 odšel v partizane, po vojni diplomiral iz slavistike, prvo zbirko S poti objavil leta 1947, se uveljavil kot eden najpomembnejših predstavnikov obnovljenega pesniškega intimizma, bil dolgoletni urednik pri Mladinski knjigi, leta 1985 prejel Prešernovo nagrado.

Med branjem njegovih pesmi in zlasti med poslušanjem Nekoga moraš imeti rad – na takšnih in drugačnih prireditvah in proslavah je pogosto zazvenela nadvse vzneseno, razčustvovano, s poudarjenim, razpotegnjenim »moooraš« – me je zanimalo, kako jo sliši pesnik. Sem si zaželel, da bi ga lahko vprašal. Nekatere želje so se mi izpolnile. Tudi ta.

Redki so ga prepoznali, kadar so ga srečali na ulici, redko je nastopal v javnosti, ni imel pesniške bradice, ni bil znan kakor precej njegovih književnih kolegov, pa naj je njegova Nekoga moooraš imeti rad še tako donela na proslavah in v srcih. Uzrl sem ga tam, kjer ga nisem pričakoval. Leta 2007 so pri Beletrini izšle Zbrane pesmi Gregorja Strniše (1930–1987). Sledil je simpozij v Cankarjevem domu. In bil je tam. Tak, kakršen ostaja v poeziji: tih, resen, umaknjen ob rob. Sedel je v občinstvu, ni nastopal. Med odmorom sem ga pocukal za rokav, se mu predstavil kot novinar Primorskih novic, ga prosil za intervju. Ga prepričeval, mu kimal, ja, ja, ljudi zanima, bodo brali. No, prav, je prikimal še on.

S pesnikom, ki je leta 1955 ljubezen in naravo prepletal v zbirki Pa bo pomlad prišla, sem se srečal na pravšnji dan, na pragu pomladi leta 2008. Takrat jih je imel štiriinosemdeset. Pa je bil še čvrst. Grčast. Preden je stopil na sprehod po barjanskem obrobju Ljubljane, je v bifeju pred domačim blokom na Prulah preletel še svoje življenje in delo. Začela sva pri tistem, pri katerem sva se srečala, Strniši, čigar poetika je vendarle povsem drugačna njegovi. »Absolutno!« je prikimal Minatti. »Jaz sem bolj ali manj realist, nekateri me imajo za impresionista, Strniša pa je nekaj čisto drugega. Pri njem imamo to svetovje, kozmičnost … Lepo liriko ima. Rad ga berem, je pa zelo težak.« Da je zanj eden največjih slovenskih pesnikov, je še pristavil: »Postavil bi ga takoj za Kosovela. O živih pa ni dobro govoriti. Šele mrtvim daš ceno.«

Povedal je, da poezije skorajda ne bere, zlasti ne sodobne, da mu »nekako ne leži«, tuja mu je, čisto drugačna od njegove pesniške optike. Da ga bolj zanimajo poljudnoznanstvene zadeve, »vse živo – rakete, ki letijo po vesolju, takšne reči«. In seveda narava: »Eden mojih najljubših televizijskih programov je Animal Planet. Vsak dan ga gledam, po več ur. To so zanimive stvari: živali, rastline, ves živi svet.« Že kot deček je zelo rad živel z naravo, hodil med žitna polja: »Veter, žito, duh po zemlji – to me že od nekdaj privlači. Še zdaj me. Barjanska pokrajina med Ljubljano in Krimom je nekaj čudovitega. To je moja dežela, s katero živim in jo imam rad.«

V sodobni poeziji je pogrešal več narave: »Zame je najvišja inštanca. Nekateri imajo boga, jaz pa naravo. Narava je tista, ki odreja vse: rodi, uniči, narekuje krogotok življenja.«

Ker je omenil boga, sem ga spomnil, da v njegovem opusu najdemo tudi pesem Zahvaljen, nekakšen psalm, hvalnico … bogu? »Ne, ni hvalnica bogu,« je hitro ugovarjal. »To je panteizem: govorim o racah, govorim o poprhu, pa o daljnem zvonjenju. Nobene mistike ni, nobenega mističnega boga. Je pa zanimivo, da imajo to pesem vsi za nekakšno priznanje boga. Pa ni.«

Zahvaljen

Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za to veliko bleščeče zimsko sonce,
za srebrni odblesk reke,
za meglice, ki se raztapljajo
nad to reko,
zahvaljen za ljubko, preprosto igro
ponirkov v vodi,
za pljuskanje rac ob obrežju,
za temne postave dreves s popki na vejah,
ki obetajo nadaljevanje.
Zahvaljen, Dobri in Nedoumljivi,
za ta čisti, sveži nadih jutra,
za nežni poprh inja
na zamrzlih tleh, ograji in strehah naokoli,
za zastrti glas zvonov, ki se oglašajo od daleč,
za ta trenutek sozvočja z vsem,
kar me obkroža,
zahvaljen za ta nenadni vzgib pesmi v meni,
vseprežarjajoč, radosten, kot molitev.

Druga inštanca ob naravi je pri njem – ljubezen. »Seveda, to je eno najbolj normalnih in tudi najglobljih človeških čustev. V življenju se ji ne izogneš,« se je blago nasmehnil. Do nje, ljubezni, je bil najbolj neusmiljen v pesmi Srečujemo se iz Termitnjaka, cikla mračnih družbenokritičnih pesmi iz leta 1970. »Časi so bili tedaj najbolj surovi. Nekako zadušljivi,« se je spominjal. »Pa to niso bila svinčena leta, kakor jim radi rečejo. Res pa sem imel občutek, da ne morem dihati. Pisal sem, da je naše življenje podobno termitnjaku: eno samo beganje sem in tja.« Iz njega je bruhnil gnev. »Tudi cinizem, če hočete. Sicer pa nisem cinik,« je nadaljeval. »Svinčena leta pa so bila zame takoj po vojni. Mladi pesniki smo tedaj pisali z odprto dušo, se z odprto dušo soočali tudi z režimom, s partizanstvom, z vsem, a smo hitro ugotovili, da ne pišemo, kot bi od nas želeli. Čutili smo nekaj čisto drugega: da je treba izraziti sebe. To pa je bilo bolj ali manj nezaželeno. Tudi pokazali so ti, da je nezaželeno. Niso ti hoteli objavljati. Ko si jim kaj prinesel, so vprašali, zakaj takšen pesimizem, zakaj tako osebno, ali ne vidiš te širine, ki jo imamo dandanes. Ti pa si vedel, da ne moreš pisati o drugem, kot o tem, kar je v tebi. Vidite, tisto so bila zame svinčena leta. Potem niti ne. Potem si že tako trden in tak oklep imaš, da se znaš braniti.«

Tihe, krhke, impresionistične pesmi, ki jih je objavljal pod psevdonimi, denimo kot Tone Javor ali Jure Storž, niso bile zaželene že med partizanščino: »Partizanski funkcionarji so mi rekli, da rabimo drugačno pesem. Razumel sem jih, to me ni nič motilo. Jasno mi je bilo, da tisti čas potrebuje mobilizacijsko pesem. Kot rad pravim: v hribe ne greš v salonarjih in na ples ne greš v gojzarjih. Moja pesem pa je po hribih hodila v salonarjih.«

Bele gazi

Bele gazi …
Sneži, sneži. –
Pred nami vsa bela planjava.

Dolge so naše poti,
brezkončne te tihe noči. –
Daleč nekje spomin tava.

Mrzlo ko led je srce.
V noč trudna kolona gre.
Droben sneg naletava …

Bil je četni in bataljonski komisar v 16. slovenski narodnoosvobodilni brigadi Janka Premrla – Vojka: »Naš center je bilo Cerkno, v naše okrožje pa so sodili še Baška grapa, Logatec, Trnovski gozd, Čepovan, Lubnik nad Škofjo Loko …« Ko je takole našteval, sem ga pobaral, kako se počuti ob novodobnem izkrivljanju narodnoosvobodilnega boja: »Zame je grozljivo. Vse to sprevračanje je neverjetno! Takrat so nas hoteli zbrisati s sveta. Italijani so to na Primorskem počeli petindvajset let, za njimi so prišli še Nemci, potem pa se ti najdejo ljudje, ki potegnejo z njimi. Proti narodu! Grozljivo. Zdaj pa se skušajo opravičevati. Če se sploh skušajo opravičevati. Bolj skušajo umazati narodnoosvobodilni boj, ga zanikati. A resnica bo udarila nazaj.«

Po vrnitvi iz partizanov je na klin obesil študij medicine, ki ni bil njegova iskrena izbira: »Mama je želela pri hiši imeti dohtarja. Včasih so hoteli v družinah imeti duhovnika, potem pa so se časi spreminjali, hoteli so imeti dohtarje. In tako sem šel študirat za dohtarja. A sem takoj videl, da to ni zame. Med mano in medicino je bil zid. Neprestano me je zanimala literatura. Že v osnovni šoli sem bral kot nor, pravljice, karkoli mi je prišlo pod roke, tu pa so bili fizika, kemija pa tisti nesrečni mrliči, ki jih je bilo treba secirati. Konec. Prepisal sem se na slavistiko in mama je bila grozno žalostna. Rekla je: na, zdaj boš pa en ubogi profesorček s hlačami, zlizanimi na riti. Ampak sem zadovoljen. Profesor pa tudi nikoli nisem bil.«

Dolga desetletja je bil urednik: »Ves čas sem delal s knjigami. To je bilo zame čudovito življenje. Družil sem se z ljudmi, ki so pisali, ves čas smo imeli žive debate, bil sem kot riba v vodi.« V vseh desetletjih ga niso obhajali nobeni dvomi, nasprotno: »Prav nesrečen sem bil, ko sem šel iz službe. Čudil sem se ljudem, ki komaj čakajo na upokojitev. Ogromno jih je, ki neradi hodijo v službo. Če smo imeli tri dni praznike in smo bili doma, mi je bilo to že odveč. Želel sem si nazaj v službo.«

Vseskozi je tudi prevajal, zlasti jugoslovansko poezijo: »Srečevali smo se na raznih literarnih večerih: v Skopju, Beogradu, Sarajevu … Sami mladi ljudje, sami mladi literati. Bili smo veliki prijatelji. Navduševali smo se drug nad drugim, se prevajali. Tu so bili Sarajlić, Matevski, Tadijanović, cela vrsta čudovitih pesnikov.«

In kajpada – prevedel je kultnega Saint-Exupéryjevega Malega princa. »To je bila pa knjiga, ki mi je takoj legla na srce!« je še po toliko letih in desetletjih kar zažarel tam, v bifeju na Prulah. »Na založbo smo dobivali prospekte z vseh koncev in krajev. Med njimi sem zapazil tega Malega princa, videl, kolikokrat je bil ponatisnjen, dobili smo ga, prebral sem ga in si rekel: to pa moram prevesti kar jaz sam!« Ni imel kakih posebnih težav. »Na gimnaziji sem se najraje učil francoščino, že tedaj sem bral knjige v francoščini. Govoriti aktivno je seveda nekaj drugega, to dobiš samo s konverzacijo, ob stikih z ljudmi. A četudi mi to manjka, sem zmogel prevajati iz francoščine.« Malega princa je leta 1955 najprej objavil v antologiji Potovanje po Veliki Garabaniji – Panorama sodobne francoske poezije, ki jo je uredil Boris Grabnar. »Ob vsakem ponatisu sem šel prevod še preverjat. Vsakič znova sem ga izboljševal. Oziroma ga bližal originalu, saj me je med prevajanjem tu in tam zaneslo po svoje.«

Pogovor naju je počasi pripeljal v bližino bistvenega. Pesem se pri njem vedno oglasi kot rešitev, kot pot iz duševne stiske, sem tipal … »V glavnem,« je pritegnil. »Pišem samo takrat, zato je moja poezija tudi melanholična, nekako brezperspektivna. Če nimam razloga, da bi bil slabe volje, se raje smejem. Ko je človek dobre volje, ne piše poezije, ampak počne druge reči.« Njegova zadnja prava, povsem izvirna, nova zbirka je izšla leta 1963 – Nekoga moraš imeti rad. Potem so izhajali le še izbori (Bolečina nedoživetega, Ko bom tih in dober, Prisluškujem tišini v sebi …), ki jim je dodajal nove pesmi. »To sem počel, ker že od nekdaj zelo malo pišem,« je pojasnil. »Nikoli ni bilo tako, da bi se v nekem pametnem času nabralo dovolj pesmi za novo zbirko. Tudi prejšnje zbirke niso bile kdove kako debele. Ciril Kosmač mi je nekoč pohvalil zbirko Nekoga moraš imeti rad. Rekel je: ‘To je pa dobra zbirka!’ Vesel sem bil, da me je pohvalil tak človek, pa Kosmač nadaljuje: ‘Dobra je, ker jo prebereš od ene tramvajske postaje do druge!’«

Naslovna pesem Nekoga moraš imeti rad je preglasila vse druge, ki jih je napisal. In končno sem ga lahko vprašal, kako jo – ob vseh recitacijah, ki prerade zaidejo v patos – sliši sam. In sem dobil odgovor: »Kot izraz velike stiske.«

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti –,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen –
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo –,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino –,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce –,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja, ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Mimogrede, marsikdo ne pozna zanimivega podatka: po tej antologijski pesmi je Ivan Volarič – Feo (1948–2010) napisal parodijo Nekoga moraš imeti rad (pa čeprav je to buldožer), pri kateri si je ime izposodil legendarni bend Buldožer.

Pa še čisto svež podatek: ob Minattijevem jubileju je pri Mladinski knjigi izšel ponatis izbora Nekoga moraš imeti rad, ki ga je Lojzka Špacapan pripravila in z občutenim zapisom pospremila pred dvanajstimi leti, po moževi smrti. Tokrat pa je tu še angleški You Must Love Someone; za prepesnitve je zaslužen Kristijan J. Radikovič, slike in jedkanice s prizori pesniku tako ljube narave pa je prispeval Bojan Klančar.

No, bržkone bi na predstavitev te knjige, če bi mogel, prišel tudi pesnik. Ki se je javnim nastopom raje ognil. Pogosto je dvomil tudi o moči poezije, zapisal, da je pesnik le »nagnit, razmajan kažipot na križpotju cest, ki nikamor ne peljejo«. Povedal mi je, da pesmi nič več ne piše, ampak jih bolj doživlja: »Na misel mi pridejo določeni verzi, nekaj časa so z mano, potem pa se porazgubijo, pozabim nanje in je konec. Pesem le podoživim. V mislih.« Škoda, sem odkimal. Moral bi zapisati, objaviti. »Ne vem, kaj bi rekel,« je skomignil. »Zdi se mi, da človek postane prestar, nima več tiste svežine. Če bi pisal, bi se le še ponavljal. To pa nima smisla.«

Zanimalo me je še, v katero skupino pesnikov sodi – med tiste, ki se vračajo k svojim pesmim, jih spet in spet prebirajo, ali k tistim … »Ne, ne berem jih,« je odgovoril. »Ne bom rekel, da so mi tuje, a ob njih imam neprijeten občutek. Preveč sem se izpostavljal, preveč sem izpovedal svojo notranjost, svojo šibkost.«

Nisem hotel ravno ugovarjati, a sem le dodal: »Pa vendar ste mnogim bralcem s tem pomagali.«

Resno me je gledal. Rahlo prikimal, tiho rekel: »Mogoče. Mogoče.«

Že tam in takrat se mi je zdel tih in dober.

Tih in dober

Rad jih imam
molčeča okna
s cestami in hrepenenjem
pod pol zaprtimi oknicami
rad jih imam
steze ki z drobnimi stopinjami
drže do samotnih dreves
staro samotno drevo
rad jih imam
daljne zvonove nad zamišljenim barjem
in otožne ptice v ločju
rad vas imam
tihe dobre stvari
Nihče te mi ne vzame
mehki zeleni pogled trav
nihče
mali rdeči čudež ciklame
nihče
topla dišeča julijska prst
vse bolj bom tvoj –
ko bom tih in dober
Tudi jaz
trava med travami
drevo med drevesi
bom stal z razprostrtimi rokami
in objemal
zvezde oblake in ptice
in se pogovarjal s tabo zemlja
dolgo dolgo
takrat ko bom tih in dober
tudi jaz