Ena najuspešnejših in najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenka Drakulić je pred dobrimi štirimi desetletji javnost razburkala s prvencem Smrtni grehi feminizma (1984), ki mu je sledilo njeno prvo leposlovno delo Hologrami strahu(1987). Leta 1949 na Reki rojena pisateljica, novinarka in publicistka danes živi med Švedsko in hrvaško Istro.
Avtoričina leposlovna in publicistična dela so prevedena v več kot trideset jezikov. V slovenščini lahko beremo knjige Hologrami strahu (Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (Rotis, 1993), Okus po moškem (Rotis, 1998), Kot da me ni (Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (V.B.Z., 2008), Obtožena (V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti(Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (Beletrina, 2021), Nevidna ženska in druge zgodbe (Beletrina, 2023) ter O čem ne govorimo (Beletrina, 2026).
Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v publicističnih besedilih kritično pretresa sodobne družbene pojave in posameznika v njem, med katerimi izstopajo vojne na Balkanu in po svetu, komunizem, postkomunizem in feminizem. Feministična perspektiva je značilna tudi za njeno odmevno romaneskno trilogijo, ki jo sestavljajo romani o Fridi Kahlo, Milevi Einstein in Dori Maar ter novelistični zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe in O čem ne govorimo. Medtem ko je v vsakem od treh romanov, razen zatrtega umetniškega oziroma znanstvenega genija, postopoma razgrnila tri različne točke bolečine, lastne vsaki izmed naslovnih protagonistk – pri Fridi Kahlo je v ospredju fizično trpljenje, pri Milevi Einstein materinska bolečina in pri Dori Maar duševno zdravje – se v Nevidni ženski posveča anonimni ženski z vidika staranja, minevanja, bolečine, osamljenosti, strahu in vsega, kar sodi zraven.
Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic s prostora nekdanje skupne države v publicističnih besedilih kritično pretresa sodobne družbene pojave in posameznika v njem, med katerimi izstopajo vojne na Balkanu in po svetu, komunizem, postkomunizem in feminizem.
Zdi se, da je zbirka (ponovno) šestnajstih novel ali kratkih zgodb O čem ne govorimo v marsičem nadaljevanje Nevidne ženske, le da avtorica tokrat določene teme še poglobi. V tem pogledu so v ospredju staranje – tako telesa kot psihe, »duše« -, bolezenska stanja in razgaljajoča bolnišnična zdravljenja, osamljenost ter razdiralna dinamika dolgoletnega zakona. Prvič spregovori tudi o lastni slabovidnosti, ki jo spremlja že od otroštva, in (ponovno) tematizira odnos s pokojnima materjo in sestro. Četudi o navedenem spregovarja z individualnega pogleda, intime, zaradi česar se njena pisava razume kot avtofikcijska in avtoterapevtska, tudi v tem delu naslavlja širšo družbo in opozarja na teme, o katerih se zaradi nelagodja, ki jih sprožajo, običajno ne govori. Ne v družbi in ne v družini. In četudi je branje zgodb vseskozi prepojeno s tesnobo, počasnim odhajanjem in odkritim spogledovanjem s končnostjo bivanja, delo ne govori o smrti, temveč o življenju. O soočanju z življenjsko krivuljo v obdobju, ki se neizogibno nagiblje navzdol, o ohranjanju dostojanstva, četudi je prežeto s trpkostjo in bolečino, o pomembnosti negovanja empatije in posledicah, kadar procese staranja, bolezni in občutja brezizhodnosti spremlja sebičnost ali malodušje bližnjega. »Ne soglašam, da je ‘O čem ne govorimo’ knjiga o smrti ali knjiga o tabujih,« je povedala. »Je knjiga, v kateri vidiš, na katere načine se ljudje borijo, da bi preživeli, da bi ostali vitalni, da bi v zelo težkih razmerah ohranili identiteto.«
Že ob izidu Nevidne ženske je dejala – kar velja tudi za delo O čem ne govorimo -, da o navedenih temah piše, ker leposlovnih del, ki bi odkrito naslavljala procese staranja, minljivosti, bolezni, bolečine, osamljenosti, občutkov odvečnosti, strahu pred trpljenjem, izgubo identitete in dostojanstva, odvisnosti od drugih, ponižanja in sramu, skorajda ni. Meni, da je to pomembno področje, o katerem je v sodobnem, v produktivnost in (večno) mladost zazrtem svetu, tudi zaradi vse bolj starajočega se človeštva, potrebno premišljevati in pisati. Ker je starost v (zahodni) družbi še vedno neproduktivna kategorija, ki bi jo bilo z nekaj družbene in politične volje moč zaobrniti v splošno dobro vseh.
Že ob izidu Nevidne ženske je dejala – kar velja tudi za delo O čem ne govorimo -, da o navedenih temah piše, ker leposlovnih del, ki bi odkrito naslavljala procese staranja, minljivosti, bolezni, bolečine, osamljenosti, občutkov odvečnosti, strahu pred trpljenjem, izgubo identitete in dostojanstva, odvisnosti od drugih, ponižanja in sramu, skorajda ni.
Ob tem še posebej poudari problematičen odnos zahodne družbe do starejših, ki je, za razliko od tradicionalnih skupnosti, dokaj mačehovski. Medtem ko so nekoč starejši člani skupnosti imeli v njej pomembno mesto – in ga imajo v manj razvitih in v moč skupnosti zazrtih družbah še vedno -, bili deležni posebnega spoštovanja in s posredovanjem tradicionalnih znanj na mlajše rodove skrbeli za ohranjanje rodu, zahodna, individualizirana in v napredek usmerjena družba ostarele ljudi odriva na rob: v ustanove, bolnišnice ali domove za ostarele. Ko jim na ta način daje vedeti, da so za družbo nekoristni, s tem priostri strmino njihove življenjske krivulje. Ker je občutek biti koristen v tem obdobju skorajda nujen.
Na podoben način kot v Nevidni ženski avtorica razkriva tudi družinske odnose, predvsem s pokojnima materjo in sestro, kot bi hotela iz čustvene distance poravnati in sprejeti lastni odnos do njiju, izreči neizrečeno in doseči vsaj prividno spravo. Če se zdi, da bi avtorici to lahko tudi uspelo, slednjega najbrž ni možno trditi za v delu prav tako problematizirani partnerski odnos, ki je po desetletja dolgem obdobju zašel v nepovratno destruktivne meandre in tam zaradi partnerjeve bolezni tudi obstal. Drakulić secira razloge za vztrajanje v takšnem odnosu in zakaj se odhod kot prvi pomislek ob razdiralni dinamiki ne zgodi.
»Zamišljanje pobega me pomirja. Misel, da lahko odidem. Toda prav zato, ker verjamem, da lahko odidem – lahko tudi ostanem. Ko se zjutraj prebudim, iz kuhinje že diši kava in k zajtrku sedeva, kot da se sinoči sploh ni zgodil grd prepir. Prepira pravzaprav ni bilo, že dolgo se ne prepirava, samo renčiva drug na drugega. Sinoči je v gostilni izrekel vsega nekaj besed, izpljunil jih je na mizo predme. Jaz sem rekla še manj, prepričevanje nima več smisla. Med neizrečenimi besedami, v nepripravljenosti za pogovor, se izgublja skupnost, ki sva jo nekoč imela. To sva dopustila. Navadila sva se.
Ne vem več, kako mu je po prepiru, tudi tega ne, ali sploh potrebuje tolažbo. Zame je vsaka njegova grda beseda ali pogled še vedno kot praska. Kdaj se je sploh začelo to prepiranje okrog vsega, je bilo tako že od začetka? Kako mehak in blag moški otrdi do te mere, da ne vidi več drugega ob sebi?«
Ob tem še posebej poudari problematičen odnos zahodne družbe do starejših, ki je, za razliko od tradicionalnih skupnosti, dokaj mačehovski.
Občutek življenja na robu, na meji med življenjem in smrtjo, ki avtorico zaradi zdravstvenih težav spremlja domala vse življenje na eni strani, in natančno motrenje dogajanja v družbi na drugi, je ob avtoričinem zavedanju o pomembnosti naslavljanja problematizirane teme postalo predmet neprizanesljive in premišljene, a sočutne in z blagim humorjem prepredene pisave. Slednja ne postavlja zgolj vprašanj, s katerimi naslavlja celotno družbo, ampak ponuja tudi možnosti odgovorov. Tudi zato dela Slavenke Drakulić kljub pretresljivi, a pogumni in empatični naravi sporočajo svetu, da so ranljivost, minljivost in nemoč, to neobhodno drsenje v končnost, del človekovega krogotoka in da je njihovo ozaveščanje ter sprejemanje ne le globoko človeško, temveč še kako potrebno za vsakogar izmed nas.
