Obraz je tisti del človekovega telesa, ki je svojemu nosilcu večino časa neviden, zato pa toliko bolj (vsaj v naši kulturi) razgaljen okolici. Obraz je temeljno sredstvo človeške komunikacije in manipulacije. Je tako samoumeven del človeškega življenja, da je vkodiran tudi v številne okamnele jezikovne strukture; obraz kot ogledalo duše ali ne imeti obraza alipa brezobrazen, povedati komu kaj v obraz … Nekaj pa nam o njem pove tudi etimologija besede, izpeljane iz praslovanskega glagola obrezati. Obraz je prvotno pomenil »izrezana podoba«. Podoba človekovega jaza? Ali krinka oziroma maska? Faca, fris, ksiht, lice ali kakorkoli že rečemo temu izstopajočemu delu svojega telesa, je gotovo eden bolj zagonetnih in protislovnih delov človeškega telesa, ki človeka in človeštvo vznemirja že od pamtiveka. Vznemiril je tudi nemškega umetnostnega zgodovinarja in medijskega teoretika Hansa Beltinga (1935), da mu je namenil obsežno, kar 350-stransko (poljudno)znanstveno monografijo. Knjigo, ki od kopice premislekov o obrazu poka po šivih. Kajti raziskati zgodovino obraza je – kot prizna tudi sam avtor – preprosto zajeten in težko prebavljiv zalogaj. Že zaradi golega spoznanja, da obraz ni le individualna značilnost, temveč se vanj vtiskujejo družbene konvencije in norme – obraz je, kar uspe pokazati tudi knjiga, vselej tudi nosilec družbene vloge in zato svojevrsten produkt kulturne, družbene ter politične zgodovine. Beltingova knjiga tako predvsem raziskuje, kako in zakaj je človeški obraz normiran, manipuliran, deformiran in kar je še takega.
Pri svojih razčlembah in preudarkih avtor zajema iz širokega spektra različnih znanosti in umetnosti. Poleg primerov iz umetnostne zgodovine navaja antropološke, sociološke obrazne fenomene, filozofske uvide različnih mislecev, konec koncev pa v obzir ne pozabi vzeti niti sodobnih umetnostnih praks, medijev; filma, televizije, spleta ipd. Tako lahko v knjigi na eni strani beremo o fiziognomiki obraza in frenoloških raziskavah ali poskusih arhiviranja, dokumentiranju obrazov, na drugi pa denimo umetnostnozgodovinske in sociološke razprave o Rembrandtovih avtoportretih ali razmisleke o filmskem obrazu, kot ga je prikazoval gledalcem Ingmar Bergman.
Čeprav je temeljno načelo knjige diahrono, avtor nenehno vpeljuje tudi sinhroni pogled. Poglavja so tako praviloma presečišče horizontalnega in vertikalnega, fluidna avtorjeva misel pa se nenehno razrašča preko zadanih okvirjev. Eklektičnost je lahko na trenutke tudi naporna, saj so ekskurzi obsežni in detajlni, zato jim mestoma peša sistematičnost. A avtor se svoje slabosti zaveda in jo že uvodoma opraviči, češ da se z zornim kotom motrenja izbranega fenomena preprosto spremeni tudi sama zgodovina. Nove interpretacije, vpogledi zgodovinsko premočrtnost pač načenjajo, krivijo.
Zgradba knjige je tridelna. V prvem razdelku beremo o vlogi maske, zlasti v kultu, v drugem se avtor osredotoči predvsem na portret, v tretjem razdelku pa ga zanima virtualna maska, obraz kot cyberface. Vendar poglavja nikoli niso posvečena izključno enemu vidiku obraza, pač pa Belting obraz venomer definira in opisuje v razmerju; bodisi do maske (tako kultne kot karnevalske oziroma sodobne kibernetične) bodisi do portreta (analognega in digitalnega). Odnosi, ki jih med temi vidiki vzpostavlja, so praviloma večplastni, tako da iz trikotnika obraz – maska – portret hitro zgradi piramido, ki jo napolnjuje z vedno rahlo variiranimi uvidi in zgledi. Mišljenje o dotični sveti trojici postane še kompleksnejše, ko ji doda očitne obrazne atribute – pogled, mimiko, obrazne mišice, glas, obliko glave, lobanje …
Knjigo je kljub njeni nepreglednosti mogoče dojemati kot glosar na temo obraza. Vstop dovoljuje tudi na poljubni strani. Je celota v izsekih in ponuja induktivni uvid. V ponazoritev naj bo naslednje prgišče napaberkovanih primerov, ki sem jih skušala urediti v smiselno zaporedje, čeprav bi si verjetno ob kakem drugem branju izbrala drugačne primere za nov mozaik … V vsakem primeru pa bi me preganjala misel o nepregledni količini koščkov, ki so ostali neuporabljeni.
Pregled najrazličnejših pogledov (!) na obraz Belting začne pri razmišljanju o pravem in nepravem obrazu; prvi zrcali našo notrino, drugega razumemo kot neresnično podobo ali masko. In prav maska, kot že omenjeno, postane predmet zanimanja prvega poglavja. Je iznajdba prazgodovinskega človeka, ki je zaživela v kultu mrtvih, ko so jo razumeli kot nadomestni obraz. Služila je utelešenju duhov ali mrtvih, ki so izgubili telo. Zato je maska v kultu potrebovala živega človeka, z glasom in pogledom, da je masko animiral. V antiki je gledališče masko sekulariziralo, profaniralo in jo na odru začelo uporabljati za uprizoritev vloge, v novoveškem gledališču pa se je igralčev obraz spremenil v masko in tako se odtlej transformira v vedno nove vloge.
Tudi portret, ki danes, kakor piše Belting, velja za mrtvo obliko umetnosti, razcvet pa je doživel v dobi meščanstva, lahko razumemo kot vrsto maske, povezano s človekovo večno željo po preseganju smrti. Vloga portreta je bila namreč podobna, bil je mrtvi spomin na živo osebo, čeprav v času nastanka na to njegovo funkcijo nihče ni mislil. Podobno kot o tem danes ne razmišljamo pri fotografiji. Po drugi strani je portret v primerjavi z masko zmeraj v zaostanku, saj nikoli ne more postati živi obraz, kot to lahko postane kultna maska.
Eno od večnih vprašanj, ki je od nekdaj zaposlovalo slikarje, je, kako v sliko oziroma portret uloviti bistvo posameznega človeka, kako torej namesto maske upodobiti sebstvo. Francis Bacon (1909–1992) je denimo sliki skušal vdahniti življenje z demontažo zgodovinskega potreta; predmet njegovih portretnih študij je postal papež, natančneje kričeči papež. Slikar je skušal sliki vdahniti tisto, kar je na njej najbolj pogrešal –»občutje življenja«.
Obrazi oblastnikov v totalitarnih družbah prevzamejo vlogo božanstev, ikone. Na primeru Mao Cetunga v uradni kitajski državniški reprezentaciji in v predelani Warholovi različici Belting razloži delovanje medijev oziroma ideološkega aparata države, ki konstituira en in drugi družbeni sistem, ter vlogo ikonične podobe v njem. Četudi gre za dvoje tako različnih sistemov, kot sta kitajski in ameriški, pri obeh ključno vlogo odigrajo množična občila, ki obraz ustoličijo bodisi kot državno ikono bodisi kot pop idol. Bistvo sodobnega obraza medijske družbe ostaja nespremenjeno: podrejenost logiki politike in reklame. Obraz je danes blago – orodje in orožje.
V sodobnem času živimo ne le v svetu množične proizvodnje obrazov, to je novodobnih mask, temveč tudi njihove potrošnje. Medijski obrazi so namreč v javnosti izrinili naravni obraz. Digitalni obrat pa je povzročil nastanek obraznih klišejev in sploh sintetičnih obrazov, ki sploh niso več vezani na živo telo! Protislovje sodobnega sveta je zlasti razgaljeno v trenutku smrti, ko nam iz medijev spregovorijo slike pokojnika, ki se nam smehlja, podobno kot se je smehljal še, ko je bil živ. Razlike med zdaj in prej pravzaprav ni, njegov obraz je bil in je maska. Individualni živi obraz tako tudi danes ne stoji več nasproti smrti, ki je tako ali tako tabuizirana.
Faces, zgodovina obraza je knjiga, ki navdihuje, ki skuša misliti in razlagati podobo in vlogo obraza v svetu nekoč in danes. Pri branju se vedno znova izkaže, da je zanko, v katero so ujeti (živi) obraz, maska, portret ipd., pravzaprav nemogoče odvozlati. Zato je Beltingova monografija prej kot sistematičen pregled velikanska malha primerov, izhodišč za preudarek, pa tudi umetniški navdih.
Hans Belting: Faces, zgodovina obraza. Ljubljana: Beletrina, knjižna zbirka Koda, 2015. 29 €, 354 strani.
