Četudi je eminentni kolumbijski nobelovec Gabriel García Márquez (1927–2014) v svetu najbolj znan po slovitem romanu Sto let samote iz leta 1967, ki je za vedno spremenil književnost Latinske Amerike in v literarno vedo vnesel pojem magičnega realizma, je pisateljevo nemara najambicioznejše delo Patriarhova jesen iz leta 1975.
V slovenščino prvič prevedeni in pri Državni založbi Slovenije leta 1980 izdani roman kot tretje Márquezovo delo pri nas – pred njim je razen veličastne sage o družini Buendía izšel še roman Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal –, je z letošnjo ponovno izdajo sledil prevodu Alenke Bole Vrabec. Slednji z nastankom pred štirimi desetletji tudi danes dokazuje svojo izjemnost, pri čemer je, kot sporoča uvodna opomba Beletrinine izdaje, pridobil nekatere besedilne in pravopisne popravke.
»Poema o osamljenosti mogočneža«, kot je sam avtor označil roman, izpisuje tiransko oblast fiktivnega karibskega diktatorja in predstavlja nekakšen kolaž iz zgodovine latinskoameriških tiranov 19. in 20. stoletja. Patriarhova jesen predstavlja osrednje delo t. i. diktatorskega romana kot ene izmed zvrsti latinskoameriškega romanopisja, ki ima v tem delu sveta kot posledica preteklih diktatur široko predstavnost. Njegova najvidnejša značilnost je središčna podoba diktatorja, ki s kolažem abstrahiranih lastnosti ustvari mitsko podobo tovrstnega samodržca. S konceptom cikličnega pojmovanja časa, ki ga avtor ob nekaterih drugih narativnih značilnostih privzema iz polja magičnega realizma, predstavlja repetitivnost in brezkončnost diktatur. Diktator naj bi svojo domovino skušal ubraniti pred podjarmljenjem, jo ohraniti suvereno in obdržati absolutno moč, pri tem pa uporablja nepojmljivo krute ukrepe. Še posebej slednji so razlog njegove strahotne osovraženosti in osame, ki grozo, sejano okrog sebe, nazadnje doživi tudi sam.
Korenine diktatorskega romana segajo v leto 1845, ko je bil objavljen Facundo Dominga Faustina Sarmienta. Med vidnejše predhodnike te zvrsti sodijo romani Amalia Joséa Mármola(1855), Tirano Banderas Ramóna del Valle-Inclána (1926), Gospod predsednik Miguela Ángela Asturiasa (1946) in Smrt Artemia Cruza Carlosa Fuentesa (1962). Razcvet pa diktatorsko pripovedništvo Latinske Amerike doživi v obdobju booma oziroma postbooma v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta bili tik pred Márquezovo mojstrovino, leta 1974, objavljena romana Rekurz v metodi Aleja Carpentierja in Jaz, vrhovni Augusta Roe Bastosa.
Z nenavadno dolgimi, zgoščeno-razpršenimi in bralčevo izjemno osredotočenost zahtevanimi povedmi, ki dajejo vtis, kot da skoraj 300 strani dolg roman sestoji iz ene same, brezkončne misli, je v Patriarhovi jeseni ustvarjena nekakšna labirintna struktura, kjer se vtis nenehne krožnosti dodatno podčrta z zaključkom, ki bralca privede na začetek romana. Cikličnost je vzdrževana tudi s pripovedovalsko poliglasnostjo, kjer se izmenjujejo glasovi posameznikov okrog tirana; razen matere in ljubimke še Manuele Sanchez, generala Patricia Aragonesa, Rodriga de Aguilarja in drugih anonimnih pripovedovalcev, ki predstavljajo orodje v rokah ponorelega, s krvjo in čutnostjo obsedenega tirana. Vzlic omenjene pripovedne strukture je Márquez te glasove namesto v dialoško formo združil v nekakšen vsevedni, objektivizirani notranji monolog, kot je pripovedovalski glas Patriarhove jeseni opredelil že Drago Bajt leta 1981, v glas, ki generala pogosto nagovarja z glasom anonimnega edninskega ali kolektivnega pripovedovalca.
Ob še nekaterih pripovednih značilnostih – odtis mrtvega telesa tiranove matere Bendición Alvarado na rjuhi, ki je v nasprotju z dlje časa razpadajočim truplom oddajal cvetlični vonj in se kljub prekuhavanju v lugu ni mogel sprati, umirajoči tiran naj bi živel med 107 in 172 let –, se je nemogoče izogniti spoznanju, da tudi ta roman, četudi je njegov Macondo precej manj očarljivo magičen, sodi v polje magičnega realizma.
Pripovedni čas prosto lebdi med preteklostjo in sedanjostjo in se uteleša bodisi v nadrealistično-bizarnih sobanah vladarske palače, kjer se razen zlatih ostrog potikajo tudi blodeče krave in kužne podgane, bodisi na ulicah okrog nje, največ pa v diktatorjevem blodnem notranjem svetu.
Preplet okrutnega nasilja, korupcije, zlobe, prevar, strahu, dobrohotnosti in globoke, obsedene ljubezni oz. čaščenja se izpisuje v gosto tkano krvavo bajko, v kateri neusmiljeni, norosti zapisani umirajoči general Alvarado skupaj s pomagači razen nenehnega sejanja grozot doživlja tudi strahotno čustveno in fizično bolečino. Osovraženi samodržec doživi najprej grozljivo smrt ljubimke Leticije Nazareno in njunega sina, ki jo maščuje na podobno grozljiv način, nato materino umiranje in smrt, dokler, skrit za zidovi po trohnobi zaudarjajoče predsedniške palače in tam tudi najden, smrtne groze ne doživi tudi sam. »(…) bežen zbogom dlani v atlasni rokavici nikogaršnje roke brezusodnega starca, o katerem nikoli nismo vedeli, kdo je, niti, kakšen je, ali je bil sleparija domišljije, norčavi tiran, ki nikoli ni vedel, kje je prava in kje narobna stran tega življenja, ki smo ga ljubili z nenasitno strastjo in ki si si ga vi niste upali niti predstavljati iz strahu, da ne bi izvedeli, kar smo mi še predobro vedeli, da je trdo in bežno in da drugega ni, general, kajti mi smo vedeli, kdo smo, on pa za vekomaj ne bo izvedel obenem s tihim piskanjem kile starega, s knuto smrti pri korenini zlomljenega mrliča, ki je letel med mrkim šuštenjem zadnjih ledenih listov njegove jeseni tja proti temačni domovini resnice pozabljenja in se krčevito oprijemal scefranih sprhnelih ostankov talarja smrti, gluh za besneče množice, ki so se stekale na ulice, prepevajoč radostne himne ob radostnem oznanjenju njegove smrti, za vedno tuj glasbi osvobojenja in ognjemetu veselja in zvonovom slave, oznanjajočih svetu radostno vest, da je neprešteven čas večnosti končno pri kraju.«
Četudi je osrednji lik romana fiktiven, ga je Garcia Márquez, ki je roman pisal med 1968 in 1975 v Barceloni (kot je znano, je moral zaradi svojih političnih prepričanj in bojev proti diktaturi svojo domovino sredi prejšnjega stoletja zapustiti), utemeljil na nekaj resničnih tiranih, med drugim kolumbijskem Gustavu Rojasu Pinilli, španskem Franciscu Francu in venezuelskem Juanu Vicenteu Gómezu. Vzporednice univerzalni zgodbi o grozljivih učinkih koncentracije moči v posamezniku je v sodobnem času najti tako v literaturi; general Alvarado je v marsičem podoben vodji samomorilskih upornikov asasinov z alamutske trdnjave Hasanu Sabahu, osovraženemu in osamljenemu »starcu z gore« iz Bartolovega Alamuta iz leta 1938 in novejše Karahasanove trilogije Kaj pripoveduje pepel iz leta 2015, kot v resničnih sodobnih samodržcih zahodnega sveta.
Kultni roman Patriarhova jesen, ki zaradi visoko zahtevnega bralske izkušnje ostaja v senci togledno privlačnejšega dela Sto let samote, je srbski režiser Emir Kusturica nameraval prenesti na filmsko platno, a je snemanje preprečila smrt Marlona Branda v vlogi Alvarada.
Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen, prevedla Alenka Bole Vrabec. Ljubljana: Beletrina, 2022. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.