Bralec, ki bo Marojevićevo knjigo Mediterani odprl v prepričanju, da zbirko, kot sugerira naslov, preprosto sestavljajo zgodbe, povezane z Mediteranom, bo presenečen. Na prvi pogled se zdi, da je dogajalni prostor v veliki večini primerov le ena sredozemska država, to je Španija oziroma, še natančneje, Barcelona. Čemu potem tako širok naslov? Ob natančnejšem branju se izkaže, da gre s konceptualnega vidika za precej izdelano zbirko. Dodatne vzporednice z Mediteranom že na začetku vsake zgodbe uvajajo citati, vzeti iz knjige francoskega zgodovinarja in geografa Fernanda Braudela o kulturno-zgodovinskem razvoju Mediterana, naslovljene – kaj pa drugega – La Méditerranée. Razširitev ideje ponuja zadnjih šest zgodb iz druge polovice zbirke, ki so geografsko vezane bodisi na Egipt (Premočno), črnogorski Perast (Perast), Albanijo (Matador), Malto (Malta) ali Francijo (Vagon drugega razreda), večinoma pa so nekoliko mlajše od tistih »španskih« iz prve polovice.
Podobnost z Braudelovo knjigo se kaže še na nek drug, bolj prefinjen način. Četudi skrit za (največkrat) prvoosebnim pripovedovalcem, ima Mediteran osrednjo vlogo vendarle tudi pri Marojeviću. Bolj kot akter se nam glavni junak zlasti v prvem delu zbirke kaže kot natančen in spreten opazovalec vsega, kar ga obdaja, še posebej pa psihologije medsebojnih odnosov in vseh mehanizmov, ki uravnavajo delovanje posameznika v določeni kulturi in družbi. Ker je glavni junak v večini primerov soočen z neko tujo kulturo (največkrat gre za srbskega študenta, ki živi v Barceloni), sta enovitost in obenem raznolikost mediteranskega prostora le še dodatno potencirani.
Zgodbe v Mediteranih, pisane v realističnem in detajliranem slogu,so predvsem izseki, drobne vinjete iz vsakdanjega življenja. Bralec bo že takoj na začetku zaznal, da ga skuša avtor prepričati predvsem s svojo iskrenostjo in verodostojnostjo, nekaj v stilu »tole tukaj se je res zgodilo, zato gre vsekakor za dobro zgodbo«. (No, četudi se morda ni, imamo vseskozi občutek, da so teksti precej avtobiografski, kar nam navsezadnje potrdi tudi par klikov na internetu.) Glavni problem zbirke ni v tem, da gre večinoma za izredno realistične pripovedi, ampak da so te zgodbe prav zaradi tega preveč detajlirane, prepolne informacij, in da jim je na trenutke težko slediti. Četudi gre za posamezne in navidez zaključene drobce iz pripovedovalčevega življenja, forma kratke proze po mojem mnenju zanje ni najprimernejša. Zgodbe so premalo zgoščene in preveč razlagalne (kot da bi avtor na nek način podcenjeval bralca), manjka pa jim predvsem udarnosti. Morda bi vse skupaj mnogo bolje, tudi zaradi vsebinske in slogovne podobnosti, učinkovalo kot roman ali vsaj novela.
Iz sicer dokaj enovite zbirke na tak ali drugačen način štrli le nekaj zgodb, ki so, kot je razvidno iz spremne besede, precej mlajšega ali pa precej starejšega nastanka. Pri tistih novejših se nekoliko sprosti pripovedni slog in pripovedovalec ni vedno prvooseben ali moškega spola (najboljša primera za to sta Petindvajset let ljubezni in Premočno), pri starejših pa je dogajalni kraj večinoma Perast. Nekatere od njih se od ustaljene »španske paradigme« odmaknejo tudi vsebinsko (Premočno, Vagon drugega razreda, Vojna za čast Moane Pozzi, Matador), a se po drugi strani še vedno držijo konceptualne navezave na Mediteran. Vse te zgodbe po obsežnem španskem ciklu sicer ponujajo določeno svežino, po drugi strani pa na bralca, potem ko se je prebil že čez več kot 90 strani precej enoličnih zgodb o Barceloni in (verjetno) enem in istem srbskemu študentu, ki se občasno spopada z depresijo, učinkujejo precej brutalno in neverjetno. Najboljši primer za to je prejkone Vojna za čast Moane Pozzi s skoraj filmskim zapletom, ki je, vsaj po mojem mnenju, najboljša v zbirki. Žal njen učinek ni tak, kot bi sicer lahko bil; sama ji zaradi vidnega odmika od ostalih zgodb v zbirki vsaj sprva težko verjamem.
Gre torej za samo navidezno enovitost? Morda res. Prava razsežnost Mediterana v braudelovskem smislu se pokaže šele v teh drugih, nešpanskih zgodbah: v ujetosti v določeno geografsko in s tem kulturno pogojeno mentaliteto, v brezizhodnosti in v vprašanju domovine, ki jih srečamo v zgodbah, kot so denimo Malta, Vagon drugega razreda, Premočno, Matador, Perast in Vojna za čast Moane Pozzi. Te zgodbe so po mojem mnenju zagotovo boljše in inovativnejše od tistih v prvi polovici knjige. Mediterani niso slaba zbirka, do tega, da bi bili dobra, pa jim manjka še malce piljenja in nekoliko manj mlačnosti. Vsekakor ponujajo zanimiv sprehod skozi delček sodobne srbske kratke proze, ki je imamo v slovenskem prevodu gotovo premalo.
Igor Marojević: Mediterani. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2015 (zbirka Stopinje). 151 strani, 20 €.
