Mlinarjev sin, ki je bíl boj z mlini na veter

Nič ne dvigne toliko prahu kot petsto let stara knjiga. Ko je lani ddr. Igorja Grdino na ZRC SAZU poklical nemški pravnik in ljubiteljski raziskovalec Ulrich-Dieter Oppitz in namignil, da je menda nekje naletel na knjigo, ki bi utegnila biti Trubarjeva Cerkovna ordninga – Oppitz: »Em … Koliko Cerkovnih ordning je že na svetu?« Grdina: »Ja ena.« Oppitz: »Narobe, hehe.« –, so veselo novico mediji med množice raznesli s tako evforijo, kakor da bi se v resnici vsi (mediji in množice) zavedali, za kako pomembno najdbo v resnici gre. Toda enkrat je bila evforija celo povsem upravičena. Cerkveni red (1564) Primoža Trubarja, v katerem vzpostavlja pravno, organizacijsko in duhovno ureditev slovenske protestantske cerkve, je ne le pomembno teološko besedilo vidnega evropskega krščanskega misleca in reformatorja, ampak predstavlja tudi prvo delo, ki praktično vzpostavlja slovenščino kot jezik liturgije in šolstva:

VSEM ZASTOPNIM KRŠČENIKOM JE VEJDEČE, DE TI PSALMI INU DRUGE DUHOVSKE PEISMI SE IMAJO V TI CERKVI PEJTI; AMPAK KIR SO SE DOSEHMAL LE V LATINSKIM, TIM GMAJN LUDEM V NEZASTOPNIM JEZIKU V TI CERKVI PEJLI INU TUDI MAŠOVALI, KRŠČOVALI INU BRALI LE LATINSKU, TU MI DRŽIMO ZA NEPRIDNU INU UNUCNU; INU KIR SO S TAKIM LATINSKIM PETJEM INU BRANEM TUDI HOTELI MILOST, ODPUŠČANJE TIH GREHOV INU DRUGE RIČI PER BUGI DOBITI INU ZASLUŽITI, LE-TU MI DRŽIMO ZA ENU PREGREŠENE INU ZAŠPOTOVANE TE KRIJI KRISTUSEVE. OBTU MI HOČMO, DE UŽE NAPREJ V TI NAŠI KRANJSKI DEŽELI, DE SE TI PSALMI, PEJSMI INU VSE DRUGE SLUŽBE BOŽJE, TI S. ZAKRAMENTI V TIM SLOVENSKIM KRANSKIM JEZIKU DOPERNAŠAJO INU DILE.^a

Povrhu tega je to ob minimalni nakladi 400 izvodov in hitrem posredovanju takratnih oblasti zaenkrat šele tretji znani ohranjeni izvod – s tem da je eden tako ali tako izginil ob ameriškem uničenju Dresdna, drugi, ki ga hrani Vatikanska knjižnica, pa je hudo poškodovan. V kako odličnem stanju je ohranjen na novo odkriti izvod, se lahko prepričate v NUK-u, kjer so si knjigo sposodili za razstavo, ki bo odprta do 4. oktobra. Potem se vrača k lastnikom, kdorkoli ti že so, vsekakor pa v hrambo Mestnega arhiva v Memmingenu – vsaj do takrat, ko bo Borut Pahor končno zadel na eurojackpotu. Če ne bo prej kdo na kakšni pozabljeni polici katere evropske knjižnice našel še kakega primerka – avtor razstave in poznavalec slovenske protestantike dr. Kozma Ahačič je namreč v istem arhivu kasneje našel še štiri v Sloveniji neevidentirane protestantske tiske, med drugim delo De catholica et catholicis (1572) Jurija Dalmatina; pri čemer predvideva, da »je v evropskih knjižnicah in arhivih verjetno še več za Slovence relevantnih del, vendar za takšna raziskovanja “na slepo” primanjkuje zadostne finančne podpore«. Ja, ta film bi res radi videli. Indiana Jones in slepo listanje po knjižničnih fondih?

Dokler pa se ne zgodi ne eno ne drugo, pa si osvežimo spomin: Kdo sploh je bil Primož Trubar in zakaj je ta najdba tako važna?

Sin vaškega pomembneža

»Oče slovenske knjige« se je rodil leta 1508 na Rašici, ki je danes sicer ena taka vukojebina, takrat pa je bila ena taka vukojebina s stilom. Menda je v začetku 16. stoletja štela zgolj trinajst kmetij, toda šlo je za živahno prometno križišče dveh pomembnih trgovskih poti, iz Hrvaške do Trsta in iz Ljubljane v Kočevje, zato je bila tam tudi mitnica. Oče Miha Trobar je bil lokalni veljak; mlinar, tesar in cerkveni ključar, ki je imel nedvomno pravi ključ za zveličanje svoje duše, namreč denar. Tako je plačal hrvaškemu slikarju, da je ta s freskami poslikal domačo cerkev Sv. Jerneja oziroma, kot to kasneje opiše Primož, da je: »TIM SVETNIKOM, SUSEB TIM JOGROM, VELIKE BRADE INU MOSTAČE PO TURSKU INU KROVAŠKO NAMALAL«^a, nato pa skrušeno ugotavlja, da bi dosti bolje storil, če bi za ta denar kupil vole in jih podaril revnim sosedom. (Nasprotno je pisec njegove biografije Jože Javoršek, poosebljenje buržuja, ki svoje kolege entuziastično ovaja Udbi, potarnal: »mi pa lahko samo pomislimo, kakšen mecen je bil v XVI. stoletju navaden mlinar, kakšni samohranilci pa so današnji obrtniki«^b.) Vsekakor pa je bil oče Miha dovolj pomemben mož, da se je odločil sina poslati v šole; najbrž zato, da bi se izšolal za duhovnika. In iz te moke je bilo za spremembo toliko kruha, da se je Primožu Trubarju ali Truberju, kot se je največkrat podpisoval sam, skoraj zataknil v grlu.

Dvanajstletnika so poslali v šole v Reko. Zakaj ravno tja, ko sta bili v bližini dve enako primerni dolenjski šoli, ni znano. Tudi ne, kako dolgo se je tam pravzaprav mudil, a leta 1522 ga že najdemo v Salzburgu. Čeprav kratek, je postanek na Hrvaškem, kot bomo videli kasneje, pomembno vplival nanj in na njegova prepričanja; medtem ko je iz šolanja v Salzburgu znano bolj ali manj to, da je bil »pevec in diskantist (deški pevec z visokim glasom), član zbora “partemknaben” (šolarjev, ki so s petjem v cerkvi in na javnih mestih imeli možnost zbirati darove)«^a. In očitno je znal peti, saj je kot da zmagal na lokalnem X-Factorju in leta 1524 dobil angažma v tržaškem stolničnem pevskem zboru. A še pomembnejše je bilo njegovo opravljanje službe osebnega strežnika tržaškega škofa, diplomata in humanista Petra Bonoma (1458–1546), ki je postal njegov mentor in posredni mecen (dajal pač ni od svojega, ampak od Cerkve) ter ga seznanil z deli klasične antike, predvsem Vergila, in sodobnih filozofov, teologov oziroma reformatorjev, med katerimi sta za Trubarja zlasti pomembna Erazem Rotterdamski (1466–1536) in Jean Calvin (1509–1564), iz katerih je črpal svojo reformatorsko misel. Vsekakor se je, če ne prej, zdaj in tu navdušil nad temeljno idejo Rotterdamskega, da mora biti Sveto pismo dostopno prav vsakomur.

Večni boj proti človeški neumnosti

Z Bonomovo pomočjo se je Trubar vključil v intelektualni krog tedanje renesanse in postal renesančni človek – »Zato je bil čedno in krepko oblečen, zato se je hranil s slastjo in izbranostjo, zato je skrbel za svoje hiše in njihovo notranjo ureditev.«^b In ko je bil enkrat noter, je to znal podjetno in pridno izkoristiti. Bonomo mu je na primer takoj dal v upravljanje župnijo v Loki pri Radečah, ki jo je namesto Trubarja upravljal njegov namestnik, sam je le pobiral sladke denarce, ki jih morda res ni bilo veliko, a so mu omogočili študij na Dunaju (1527–1529). Tam je videl marsikaj, tudi grmade in utopitve, s katerimi je katoliška veja nastavljala drugo lice, toda od tam je na koncu najbrž pobegnil pred Turki. S tem je bilo študija konec in njegov dobrotnik se je odločil, da ga raje pošlje v kruti resnični svet ter mu je pri dvaindvajsetih priskrbel prvo resno službo – duhovnika v Laškem. Slednjo je opravljal šest let in s prižnice vedno znova grmel predvsem nad neumnostjo svojih »lubih Slouencov«, ki jih je očaral vsak mimoidoči, ki jim je obljubil zveličanje, če se bodo le dobro metali po tleh ali pošteno mlatili s šibami po golem hrbtu, in ki so verjeli vsaki babi, da sta se ji v sanjah prikazala dva črna, no, pravzaprav bela, bela gospoda, seveda, in ji naročila, naj na bližnji vzpetini zgradijo cerkev ali vsaj kapelo in da naj jim krava crkne, če ne. Svoje sveto poslanstvo je goreče in povsem odkrito nadaljeval tudi kot stolni pridigar v Ljubljani (1536–1540), kjer je našel kar nekaj somišljenikov, tako med duhovniki kot med meščani in kranjskim plemstvom, vendar pa logično tudi nasprotnike, ki so ga tolikokrat naznanili deželnemu glavarju Nikoli Jurišiću, da se je ta nazadnje le zganil in Trubar je moral prvič zbežati iz Ljubljane, kar bo kasneje ponovil še nekajkrat, kot v nočni mori.

V Ljubljano se je naslednjič vrnil kot kanonik, to je škofovski svetovalec, potem ko je dve leti mirno opravljal službo pridigarja v Trstu, kjer se je vanj zaganjal tedaj še koprski škof, kasneje spreobrnjeni luteranec in Trubarjev sodelavec, Peter Pavel Vergerij (ok. 1498–1565). Opravljati časten poklic, kakršen je kanonik, pri zgolj štiriintridesetih letih ni bila mala stvar, ob čemer so bili njegovi dohodki temu primerno »mastni in redni«^b. Medtem se je tudi položaj protestantizma za nekaj vdihov okrepil, cesar je bil prisiljen v popuščanje plemstvu v zameno za to, da se je lahko igral vojne in da je lahko živel razkošno, kot cesarjem pritiče. Trubar je bil tako vsaj nekaj časa (1542–1547) osrednja zvezda ljubljanskih prižnic, v njegovem trdnem reformatorskem prepričanju pa so ga pomagale obdržati številne oboževalke, ki jih je menda imel. Poleg oboževalk pa je imel tudi vražjo srečo. V času, ko se je v mestu nazadnje le začela čistka, se je nahajal v Šentjerneju na Dolenjskem, kamor so ga poslali verjetno, da bi uredil in obnovil zapuščeno faro; tako da ga ni bilo med zaprtimi in obsojenimi protestantom naklonjenimi duhovniki. Pravočasno so ga opozorili, zato jo je junaško ucvrl, ljubljansko cerkveno sodišče pa ga je v odsotnosti izobčilo in mu zaplenilo, kar mu je le lahko.

Najprej superintendent, potem superizgnan

Iz provincialne Ljubljane je pobegnil v takrat svetovljanski Nürnberg, od tam pa 1548. v Rothenburg, kjer je opravljal luteransko bogoslužje, pridigal v nemščini in se oženil z Barbaro Sitar, hčerko kranjskega meščana, ki je prišla za njim in s katero sta imela tri sinove in hčer. Ker domov ni mogel, saj mu je grozil zapor – ta pa v času, ko še ni bilo ne Twitterja ne slovenskega parlamenta, ni bil ravno prijeten kraj –, se je odločil sem poslati svojo besedo – in za to je uporabil takrat šele sto let staro tehnologijo tiskane knjige (1550). Zaradi prepovedi tiskanja protestantskih knjig in začasnega premirja, ki je takrat vladalo med obema stranema razkola in ki bi ga vsaka taka dejavnost porušila, je komaj našel tiskarja za svoji prvi dve od številnih knjig, ki jih je kasneje izdal, in seveda sploh prvi knjigi v slovenščini. Abecednik, da se naučijo brati in pisati v »novem«, to je njihovem lastnem jeziku ali vsaj eni od njegovih osrednjih verzij, in Katekizem, da lahko svoje znanje takoj praktično uporabijo in se mimogrede poučijo o novi veri.

Po izborjeni verski svobodi se je Trubar preselil v Kempten, kjer je deloval kot samostojen protestantski župnik (1554–1559). V tem času se je sestal z nekaterimi uglednimi kolegi, med drugimi s P. P. Vergerijem, ki je medtem že menjal dlako in želel s pomočjo Trubarja reformatorske knjige širiti poleg Slovencev tudi med Hrvate. Njihov Biblijski zavod, kot so to imenovali kasneje – že takrat se je knjige najbolj splačalo izdajati v nekomercialnih zavodih –, je izdajal slovenske knjige v latinici (Trubar je prvi dve izdal še v gotici), hrvaške pa v glagolici, latinici in cirilici – ideja slednjih je bila plod zvitega načrta, s pomočjo katerega bi iz islama spreobrnili Turke. V okviru tega podjetja je izšla tudi Cerkovna ordninga (1564), njihovo delovanje pa je bilo neprestano tik pred propadom – tradicijo česar vzdržujejo slovenske založbe še danes –, in sicer zaradi mešanice zunanjih obtožb, pa tudi notranje nesposobnosti, neznanja, razprtij in velikih egov (saj, kot danes). Stvari so ušle iz rok posebno, ko je neutrudni Trubar sprejel službo superintendenta slovenske protestantske cerkve (1562).

V Ljubljano se je vrnil kot slovenska košarkarska reprezentanca, s procesijo, vzklikanjem, prepevanjem, jokom in godbo. In kot pri slovenski košarkarski reprezentanci je bilo ljubezni znova hitro konec. »Živeti je moral v majhnem gnezdu, kjer je imel vsak pregled čez vse, kar se je dogajalo, in je zamižal samo, če je bilo mižanje potrebno, da je še bolje videl.«^b Med prvimi stvarmi, ki jih je želel urediti, je bilo organizacijsko urediti novo cerkveno skupnost, istočasno pa si je poleg že omenjene vpeljave bogoslužja in šolstva v slovenskem jeziku omislil še zedinjenje celotne cerkve na ozemlju današnje Slovenije, kar je bilo takrat nekaj povsem norega. Toda z izdajo Cerkvenega reda so bile spet same težave. Prvič, oviral jo je spor med luteranci in cvinglijanci, ki je poskrbel, da je knjiga izšla brez vsakega uvoda in šele po tem, ko je Trubar dokazal svoje luteranstvo in revidiral knjigo, da je bila čim bolj mainstream, četudi se je v svojih zamislih zmeraj navdihoval po širšem spektru protestantizma. Drugič, knjiga je nazadnje izhajala tako dolgo, da se je vmes menjal vladar naših dežel, pri čemer je nadvojvodi Karlu že na čelu pisalo, da je zagrizen katolik. Ko je Cerkovna ordninga še topla prišla iz tiskarne, je že zahteval njeno uničenje in izdal odlok o izgonu Trubarja iz svojih dežel.

»Nigdirdom«

Po že tretjem prisilnem odhodu iz Ljubljane se je Trubar tja vrnil le še enkrat in zelo na kratko, v izgon v njegov »nigdirdom« pa ga je poleg otrok (žena je zgodaj umrla) spremljal tudi takrat šele osemnajstletni, a očitno nadarjeni Jurij Dalmatin. Leta 1567 se je dokončno ustalil v Derendingnu blizu Tübingena, ki je bilo univerzitetno mesto in versko središče; v nasprotju z velikimi možmi današnje dobe pa svojega poslanstva in položaja ni nameraval odnesti s sabo v grob, ampak je ves čas neumorno iskal svoje naslednike v mladih izobražencih, ki jim je pomagal pri izobrazbi in finančno. Vmes je tudi še kar naprej pisal in tiskal knjige; med drugimi je leta 1582 izdal Ta celi novi testament, prevod, ki ga je tako željno pričakoval, da ga je moral uresničiti sam; še na smrtni postelji pa je narekoval zadnje strani prevoda Luthrove Hišne postile, druge najobsežnejše in najlepše slovenske protestantske knjige. 28. junija 1586 je umrl, v miru, saj je dve leti prej izšla tista najlepša – Biblija Jurija Dalmatina.

Portret sem sestavil s pomočjo knjig:

a)      Mihael Glavan: Trubarjev album: romanje s Trubarjem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.

b)      Jože Javoršek: Primož Trubar. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977.

Razstava z naslovom Cerkev slovenskega jezika je v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprta do 4. oktobra, vsak dan od 8h do 20h, med konci tedna pa od 10h do 18h. Poleg memmingenške Cerkovne ordninge, ki je pospremljena s plakati, ki jo postavljajo v njen kontekst, so na ogled tudi druga Trubarjeva dela iz zbirke NUK-a, ki so zaradi slabega stanja redko na ogled javnosti. Sicer pa lahko najdeni izvod prelistate tudi na spletu.