Z besedo vnemati srca
Pred kakim desetletjem je eden tedanjih ministrov na novinarkino vprašanje o tem, kako da se je v mladosti odločil za študij književnosti, odgovoril, da je bila odločitev enostavna, kajti tedaj (v 60. letih 20. stoletja) je bila literatura preprosto najpomembnejša stvar na svetu. Če bi učitelje slovenščine vprašali, kako smo se odločili za svoj študij, bi najbrž v veliki večini odgovorili, da smo si predstavljali, kako bomo lahko v svojem poklicu mladim ljudem z žarom predajali lastno navdušenje nad jezikom in književnostjo ter skušali zanju vnemati njihova srca.
Beseda je konj
Sredi 2. dekade 21. stoletja literatura večini ljudi ni najpomembnejša stvar na svetu, v dobi instantnih (vse prevečkrat tudi zlorabljenih) digitalnih podob se zdi, da besede izgubljajo vrednost. Naloga pouka slovenščine bi zato morala biti dijakom dokazati, da beseda je konj, da imajo besede pomen dejanj. Z njimi namreč lahko koga pohvalimo, obsodimo, prizadenemo, ranimo; z besedami čustvujemo, obljubljamo, prisegamo, sklepamo zakonske zveze; v besedah mislimo in navsezadnje lahko za izrečene besede celo kazensko odgovarjamo. Zato moramo z besedami skrbno ravnati. Lepa beseda lepo mesto najde, najimenitnejša raba besed pa rojeva – besedno umetnost.
Vstajenje besede
Učitelju slovenščine je samoumevno, da je jezik hiša biti, da so meje našega jezika meje našega sveta. Velik izziv pa je v učilnici ponovno doseči vstajenje besede in premnogokrat učitelju zelo faktografsko naravnan učni načrt za slovenščino ni ravno zvesti prijatelj in tudi učbenik ni nobena avtoriteta, ki bi učno snov legitimirala pred dijaki – to je naloga in izziv za učitelja. Kako doseči, da se sodobni najstnik med poukom »priklopi« na učno stvarnost? Kako ga za nekaj ur dnevno z lučjo razuma rešiti iz digitalnega suženjstva? Odgovor je nemara enostavnejši, kot bi utegnili misliti: s pripovedovanjem. V dobi belega šuma ob koncu prejšnjega stoletja so si predstavljali, da televizor spreminja stvarnost s posredovanjem t. i. hiperteksta, kar naj bi usodno spremenilo človeško kognicijo, tako da ne bomo zmogli več razmišljati in čustvovati. Danes otroci sploh ne gledajo več televizije, neumni telefon je postal vse v enem: komunikacijsko orodje, igrača, računalnik, fotoaparat, kamera, za marsikoga morda edino okno v svet in žal za nekatere celo opoj. Film in televizija sta pred zdaj že davnimi časi izrinila knjigo. Kaj vse je izrinila tablica, ki je najstnikom postala eksterni organ in jo še najmanj uporabljajo za telefoniranje, se šele pričenjamo zavedati. Konkurenca tiskani besedi je tako zelo nelojalna, da je bob ob steno ponavljati za Pavčkom, da nas bo brez branja pobralo. Pa moramo – ne ponavljati, temveč dokazati, da je branje nujno potrebno gojiti in krepiti!
Vse je pripoved
Po nekajletnem motrenju fenomena nebrzdane simultane površinske mladostniške komunikacije na socialnih omrežjih, kjer so emotikoni samo še prazni označevalci/ikone brez vsakršnega realnega pomenskega jedra, je presenetljiva ugotovitev, da naši najstniki podzavestno pravzaprav hrepenijo po – pripovedovanju zgodb. Roland Barthes je pred desetletji zapisal, da je vse pripoved, da je vsak tekst pravzaprav pripovedno strukturiran – vse od mita, epa in romana pa do zagovora na sodišču ali oglasnega sporočila. Noben hipertekst in nobeno simultano preklapljanje med zavihki in aplikacijami ne more izriniti temeljne strukture človekovega mišljenja, ki je narativna, bolj ali manj linearna, sklenjena, zaokrožena, celovita. Ne Einsteinovi genialni dokazi o relativnosti časa, ne nihilizem 20. stoletja, ne modernistična razpršena zavest, ne postmodernistična relativizacija resnic in resničnosti nas ne morejo prepričati, da smo kaj več od Gilgameša iz znamenitega mezopotamskega epa: vsi se enkrat rodimo in enkrat umremo, vmes je samo – pripoved. Težko je verjeti, toda sodobni dijak dobremu pripovedovanju še zmeraj prisluhne, včasih celo povsem petrificiran – ker je to v njegovi siceršnji digitalni stvarnosti svojevrstna potujitev/deavtomatizacija.
Rojstvo bralca
Ker mnogi najstniki ne berejo drugega kot objave na spletnih socialnih omrežjih, ker ne zmorejo koncentracije za ogled celovečernega filma, ker ob starševski ali učiteljski pridigi preprosto izključijo svoje receptorje, učitelju preostaja – sicer zahtevno, a veličastno – poslanstvo, da z neizmernim navdušenjem za »najpomembnejšo stvar na svetu«, s pripovedovanjem dobrih zgodb, ne samo pritegne, temveč celo očara dijaško občinstvo, ki vsako uro slovenščine potrebuje izdatno dozo tistega, česar ne more dobiti nikjer drugje kot pri dobrem pouku: mojstrske pripovedi. Če kaj, bi morali biti učitelji dobri pripovedovalci zgodb (o življenju Dostojevskega, o vlogi slovenščine v zamejstvu, o nastanku medponsko-priponskih zloženk, o Nataši Rostovi, o rojstvu prve slovenske knjige, o stavčni strukturi povedi, o Rošlinu in Verjanku, o trojanski vojni in Smrti v Benetkah). Dobre zgodbe čakajo na poslušalce in na bralce. Dijakom je treba dokazati, da se drugače kot z branjem ne moremo dokopati do vednosti, do skrivnosti, do lepega, do modrosti.
