V zadnjem času je bilo vreme muhasto, da bi bolj ne bi moglo biti. Na temo podnebnih sprememb in kmetovanja se vsako leto zvrsti veliko študij, malo pa je romanov, ki bi se tega lotevali kot osrednjega motiva, ne zgolj posredno. Nataša Kramberger je pred kratkim izdala že drugo knjigo na to temo. V zbirki – oziroma, kakor pravi sama, »poskusih« esejev – z enigmatičnim naslovom Po vsej sili živ govori o svoji slabo desetletje dolgi izkušnji kmetovanja v času globalnega segrevanja. Delo je bilo prvotno mišljeno kot spremni esej k romanu Primerljivi hektarji, ki je preveden tudi v nemščino, letos pa je pri založbi LUD Literatura doživel ponatis.
Če je slednji nekakšen opis avtoričinega spopadanja s projektom prevzema kmetije v Jurovskem dolu in spremembe življenja, ki je sledilo, je Po vsej sili živ refleksija, v kateri avtorica z nekaj distance pogleda na pretekla sedma leta in razmišlja, kako se v turbulentnem času nenehnih sprememb lotiti nečesa tako kompleksnega, četudi na videz nedolžnega, kot je biodinamično kmetijstvo.
Nataša Kramberger, ki je sicer skoraj desetletje odraslega življenja preživela v Berlinu, je pri triintridesetih od mame prevzela propadajoče posestvo in ga spremenila v razgibano kmetijo, a je bila ta veliko večji zalogaj, kot bi si človek v času, ko imamo vse na dosegu roke, morda predstavljal.
Avtorica z nekaj distance pogleda na pretekla sedma leta in razmišlja, kako se v turbulentnem času nenehnih sprememb lotiti nečesa tako kompleksnega, četudi na videz nedolžnega, kot je biodinamično kmetijstvo.
In vendar to ni zgolj knjiga o podnebnih spremembah, temveč predvsem popis življenja z njimi. »Moja njiva ni bila kilava,« avtorica opisuje uničujočo sušo. »Bila je puščava, to že, bila je beton, a dala je ječmen za kruh. Moj kruh. Naš kruh. Zadosti ga bo za tri leta. Ni to dovolj? Nobena klimatska sprememba, nobena aprilska suša in nobeno prekleto pomanjkanje dežja ni izničilo njene edinstvene zmožnosti, da žakelj semena podeseteri v hrano.«
V eseju izstopa predvsem izjemno poetičen in slikovit način, s katerim Nataša Kramberger opisuje razne katastrofe, ki se kot posledica dolgotrajnega onesnaževanja pojavljajo tudi na takšni mikroravni, kakor je njena mala kmetija na štajerskem podeželju. »Nekaj temeljno zasukanega je v izruvanih koreninah, ki namesto v podzemlje silijo v zrak,« zapiše o padcu dreves zaradi pomanjkanja padavin. »Od blizu so videti kot košara s presekanimi vozli, poražene in neuporabne. Ničesar ni v njih, niti barve, iz debla štrlijo kabli, na katere se je ponesreči obesilo nekaj grud zemlje in suha podrast. Nemogoče si je predstavljati, da bi te uboge štrene kadarkoli zmogle žilavo sidrati drevo, ki je bilo mogočno kot nebotičnik in razkošno kot grad.«
»Nobena klimatska sprememba, nobena aprilska suša in nobeno prekleto pomanjkanje dežja ni izničilo njene edinstvene zmožnosti, da žakelj semena podeseteri v hrano.«
V novicah vsake toliko zasledimo, da je žled uničil toliko in toliko dreves. Predstavljena so kot del statistike, kolateralne škode; kar sicer ni nič nenavadnega, glede na to, da enako poročajo tudi o človeških žrtvah. Nataša Kramberger pa drevesa dojema kot živa bitja, katerih življenja štejejo prav toliko kot naša – in katerih izguba neposredno ogroža tudi nas.
Zanjo kmetovanje ni zgolj način pridobivanja hrane, temveč predvsem ponovnega vzpostavljanja dialoga z naravo, ki ga je človeštvo od industrijske revolucije aktivno opuščalo. Opisuje, kako je s pomočjo številnih družinskih članov, prijateljev, znancev, sosedov in tovarišev »zasadila približno dvesto sadik raznovrstnih sort sliv, ki so jih v roku pol leta krvoločno obdelali srnjak, voluharica, listne uši in češpljev zavijač«. A tudi to, pa četudi še tako boleče, je del procesa.
V nasprotju s pogostim prepričanjem je narava odzivna in polna pravil ter zahtev, ki se jih šele počasi (ponovno) učimo. Na neki način smo pred njo vsi enaki, vendar nam to ne daje potuhe, temveč kvečjemu nalaga še več odgovornosti. »Kamorkoli sem se ozrla, sem srečevala enaka telesa; enake oči, enake mišice in enake kosti. Telesa, ki so se kmetovanja lotila z univerzitetno diplomo ali celo doktoratom iz agronomije, pa so jim njive in sadovnjaki vseeno bežali pred nosom kot neposlušno pobalinsko frocovje in se obnašali v popolnem nasprotju z vsemi dogovori ali pravili lepega vedenja,« beremo. »Sedem začetkov in sedem koncev kmetijskih sezon je bilo dovolj, da sem se naučila, da nisem edina, ki se opoteka na hrčkovem kolesu letnih časov, ki se ne morejo odločiti, ali bi bili štirje, dva ali pa bi se izmenjavali kar tako, brez glave in repa, po mili volji vsepovprek.«
Zanjo kmetovanje ni zgolj način pridobivanja hrane, temveč predvsem ponovnega vzpostavljanja dialoga z naravo, ki ga je človeštvo od industrijske revolucije aktivno opuščalo.
V svetu, kjer skušamo vse nadzorovati in nam povečini to (vsaj navidez) tudi uspeva, se še setveni koledar izkaže »zgolj« za usmeritev, jezik narave pa za veliko manj razumljivega in z mnogo več izjemami kot pravili. Neoliberalizem je ugrabil tudi vreme in nam tako daje lažen vtis, da je tudi tega z dovolj kapitala vendarle mogoče nadzorovati. »Kmetijstvo je povezano z naravo in nič na svetu ne more izničiti te skrivnosti,« zatrjuje avtorica. »Nobeno orodje ne more ugnati milijarde bakterij in gliv, ki živijo in delajo po svoje, ki grizejo zemljo in bljuvajo zrak in ki omogočajo nekaj tako temeljnega, kot je vzklitje semena. Prepričanje, da obstajajo orodja, tehnologije, bodisi v obliki mehanizacije oziroma kmetijskih tvarin bodisi v obliki gensko spremenjenih organizmov, ki zmorejo ugnati klimatske spremembe in zagotoviti srečno kmetijstvo najvišje produkcije do konca naših dni, pozablja na odtis, ki ga ta orodja puščajo povsod v naravi, a tudi povsod okoli nas. V našem potoku, puščavi, suši in orkanih. V našem znanju, opazovanju, ročnih spretnostih in matematiki. V našem odnosu in v naših odnosih.«
Knjiga nas vrže v tok dogajanja, vse pa povezuje kmetija, ki jo kljub napačnemu naslovu na Googlu prebivalci poznajo že dovolj, da znajo k njej usmeriti tudi nas, mestne outsiderje. »Ta knjiga je krik čistega obupa, je poskus iskanja moči v totalni nemoči,« je za časnik Večer povedala avtorica. Je samosvoja, kot je samosvoja tudi Nataša Kramberger, in taki so tudi kotički na njeni kmetiji, ki jih »nihče ni mogel prisiliti, da bi – kot kakšna prevladujoča popkultura – kar naenkrat začeli govoriti isti jezik, po možnosti tistega, ki ga govori televizija.«
Neoliberalizem je ugrabil tudi vreme in nam tako daje lažen vtis, da je tudi tega z dovolj kapitala vendarle mogoče nadzorovati.
Podobno kot v Primerljivih hektarjih je tudi tu naslov vzet iz anekdote v knjigi, kjer se babica in vnuk ne moreta dogovoriti, katera izmed lončnic je po-vsej-sili-živa. »Bilo je ljubko; zapletala sta se v klopčič, iz katerega ni bilo izhoda, kajti njegove niti so vodile na začetek časa in na vse strani sveta; na otoke, v doline solz in onkraj prelazov smrti, za sedem gora in sedem voda … /…/ za isto zel sta imela na tisoče različnih imen, in čisto vsako ime je bilo pravšnje.«
Kaj nam torej preostane drugega kot zgodbe? »Pripovedovati moram,« si Nataša Kramberger ponavlja kot mantro, in morda je prav ta nuja povod za nastanek knjige. Pripovedovati mora zase, za svoj lastni mir, pa tudi za nas, da prevzamemo odgovornost za »koncept, ki smo ga ljudje, človeštvo, povzročili s svojimi dejanji v preteklosti in sedanjosti. Za črno, grozeče stanje, ki nas požira.« Prevzeti moramo odgovornost za možnost; ne za prihodnost, ampak za njeno možnost. Ko gre za preživetje, si naenkrat sam proti vsem. Avtorica tako v imenu kmetovanja, posredno pa tudi narave, nagovarja vse nas, naše »brunche in kratke majice v aprilu« in ignoranco ob dejstvu, da bo za to treba plačati račun.