Za ustvarjanje Petra Borkovca (1970), enega najbolj znanih čeških pesnikov srednje generacije, je značilna izrazita apolitičnost. V njegovi poeziji ni nobenih referenc na politično stvarnost vzhodnoevropskih dežel, na komunizem, tranzicijo, oporečništvo in vse, kar spada zraven. Že s svojimi prvimi pesniškimi zbirkami, ki so izšle v začetku devetdesetih let, je namreč trasiral povsem samosvojo pot v literarnem ustvarjanju; s poezijo, prepoznavno po tenkočutnih in barvitih opisih urbanega in podeželskega okolja, ki s svojimi presenetljivimi obrati bralca vedno znova presenetijo, in s posebno pozornostjo na – če tako zapišemo – »notranje življenje« živali in rastlin. Ta tematika je kot rdeča nit posebej poudarjena tudi v slovenskem prevodu njegovih izbranih pesmi z naslovom Iz notranjosti. Izpostaviti je treba njegov obsežni prevajalski opus. Prevaja večinoma ruske emigrantske pesnike 20. stoletja, s pomočjo jezikoslovcev tudi starogrško dramatiko, naveden je celo med avtorji prevoda izbranih pesmi korejske poezije.
Petr Borkovec, avtor petnajstih pesniških zbirk, urednik literarnih revij Souvislosti in Literární noviny, dobitnik pomembnih literarnih nagrad (Jiří Orten, 1995) in kurator dogodkov v praški literarni kavarni Far, je častni gost letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, ki v organizaciji Založbe Beletrina poteka konec avgusta na Ptuju in v številnih drugih slovenskih krajih.
Pred nekaj tedni, ko sva se dogovarjala za pričujoči pogovor, ste omenili, da se ravno odpravljate v slovaške gore Vel’ka Fatra, da bi zbrali gradivo za reportažo o tamkajšnjih volkovih. Slišalo se je kot pustolovščina iz romanov Jacka Londona. Kako je šlo?
V slovaške gore sem se odpravil z dvema znanstvenikoma, ki že vrsto let proučujeta obnašanje volkov v divjini. Želel sem namreč napisati zgodbo o živalih, a tudi o ljudeh, ki jih dobro poznajo. Na pot smo vzeli le najnujnejše stvari, tudi nekaj malega hrane. Spali smo pod milim nebom, le na odejah. Tri dni smo negibno in v čisti tišini ležali na odejah. In čakali. Volkov na žalost ni bilo. Videli pa smo pet odraslih medvedov in šest mladičev. Ter enega risa.
Se sicer pogosto udeležujete takšnih odprav? Sklepal bi, da pesniku, ki z zanimanjem in posebno naklonjenostjo piše o živalskem in rastlinskem svetu, predstavlja tovrstno podajanje v divjino, v neznano pomemben vir ustvarjalnega navdiha?
Na tej odpravi sem veliko pisal, napisal tudi nekaj verzov. Morda tudi zato, ker sem bil nenehno zelo lačen, lakota pa v meni vedno spodbudi željo po opazovanju in pisanju. Občasno se res lotevam takšnih in podobnih »izletov« v svetove, ki jih sicer ne poznam. Pred nekaj leti sem preživel nekaj časa z ljudmi, ki skrbijo za divje živali v Pragi. Ob drugi priložnosti sem nekaj dni spremljal in se pogovarjal z voznikom avtobusa na njegovi poti po podeželju. Mislim, da je tisto, kar me žene in spodbuja k takšnim odpravam, dejstvo, da vedno potekajo povsem drugače od mojih pričakovanj. Vse bolj tudi vidim, pravzaprav, da iz podobnega razloga tudi pišem.
Literarni kritiki izpostavljajo zanimive opise pokrajin, urbanih in podeželskih, zlasti vašo zmožnost, da te podobe v poeziji ubesedite na izviren način. To zagotovo ni mogoče brez urjenja v opazovanju, verjetno tudi z zavedanjem, da je opazovalec vedno del tistega, kar opazuje.
Prepričan sem, da je opazovanje, če je skrbno zasnovano, premišljeno in če se mu zares prepustiš, samo po sebi pustolovščina, ki neizogibno vodi v neznane, divje kraje.
V intervjuju, ki je objavljen v slovenskem prevodu vaših izbranih pesmi, navajate daljši navedek literarnega kritika, ki je v poeziji zaznal nekakšen rousseaujevski klic »nazaj k naravi«. Vaša poezija seveda ni eskapistična, še manj programska, zagotovo pa vsebuje poziv k drugačnemu pogledu na naravo in k premisleku o našem odnosu do nje.
No, k ničemur ne pozivam. Pišem o tem, kar imam rad, o tem, kar se meni zdi lepo in pomembno. To skušam početi tako, da tudi mene pesmi pogosto presenetijo, seveda pa tudi z mislijo na bralca, da mi ni treba predolgo čakati na presenetljive obrate.
Omenjeni kritik je v vaši poeziji zaznal poskus, afirmacijo »naravne lirike«.
Če se moja poezija prekriva z »novo naravno liriko«, »okoljevarstveno tesnobo« in hipsterskimi pesmimi o sobnih rastlinah, je morda to celo dobro. Toda gre le za delno prekrivanje.
Zanimiva se mi zdi misel o javnih branjih literature. V intervjuju ste dejali, da »nimate nič proti razgaljanju intimnosti v javnosti. Tudi zato, ker ljudje menijo, da so vaše pesmi zelo intimne. Vendar niso. So literatura«. Zveni kot ostra ločnica. Kje se v odnosu do vašega intimnega življenja začne in konča vaša poezija?
Začne se s prvim pritiskom na tipkovnico in vedenjem, da me v naslednjih treh urah ne bo nihče zmotil. V tistem trenutku se moje intimno življenje konča.
Sprašujem tudi zato, ker so pesniki, ki ste jih prevajali, zlasti rusko emigrantsko literaturo, denimo dela Zinaide Gippius, Georgija Ivanova in Josifa Brodskega, imeli zelo intimen odnos do literature. Srž njihove poezije, če grobo poenostavim, je bila bolečina, nesprijaznjenost s svetom, tudi zaradi njihove emigrantske izkušnje. Kako v sebi usklajujete vaš svet poezije s svetom poezije, ki ga prevajate?
Poezija vsakega avtorja ali avtorice, ki ga prevajam, me mora z nečim pritegniti, v meni spodbuditi močno zanimanje. Pri pesniku Vladislavu Khodaseviču, neformalnem vodji berlinskega kroga ruskih književnikov v emigraciji, me pritegne njegovo zavračanje realnega sveta, hkrati pa njegovo vztrajanje pri tenkočutnih opisih in percepciji tega sveta. Pri Ivanovu me denimo navdušujejo njegove preobrazbe poetskih strategij. Sicer pa sta bolečina in nesprijaznjenost s svetom še vedno tu, kajne?
Zagotovo. A še pred nekaj desetletji so »velikani duha«, kakor imenujejo pomembne književnike, imeli svoj prostor v družbenem, tudi v političnem življenju. S svojo besedo, držo, tudi načelnostjo so pomembno prispevali k senzibiliziranju družb tudi pri tematikah, ki navadno niso v fokusu javnih razprav. Zakaj je njihov glas postal marginaliziran?
Vpliv književnikov na družbeno ali politično življenje je zares neznaten. A tovrsten javni angažma ni v fokusu mojega dela. Raje se ukvarjam s tistimi področji in tematikami, ki se zdijo meni pomembna, a tudi v upanju – rekel bi, da v določeni meri izpolnjenem –, da se bo koga »prijelo«.
Že vrsto let vodite literarno kavarno Far in skrbite za njen program, katerega pomembna sestavina so javna branja literarnih del. Je danes že mogoče oceniti dolgoročne učinke novih razmer, povezane s covidom-19, ko se je družabno življenje preselilo na splet?
V času ustavitve javnega življenja sem v kavarni snemal desetminutne videe, enega ali dva na teden, ki smo jih objavljali na spletu. Sčasoma me je to delo zelo pritegnilo. Tudi posnetki so postajali vse boljši, režijsko in montažersko bolj dodelani. Sčasoma smo prek spleta ponudili tudi branja v živo. Tudi sam sem nastopil s svojimi pesmimi, česar pred covidom-19 ne bi nikoli počel. V določenih vidikih bi si želel takšen pristop ohraniti tudi v prihodnje.
Mnogi že uveljavljeni pesniki se prilagajajo novim razmeram, ne le digitalnemu svetu, temveč z izborom tematik in pesniškega jezika tudi spremenjeni senzibilnosti in percepciji sodobnega bralstva. V slovenskem prevodu malce izstopa pesem, v kateri ubesedujete vašo nesrečno izkušnjo s počitnikovanjem na Hrvaškem. Pesem je zagotovo zanimiva tudi za slovenske bralce. Po kakšnem ključu izbirate pesmi, ko pripravljate prevode vaše poezije v druge jezike?
Pesem je izbrala prevajalka Nives Vidrih. Tudi sicer puščam prevajalcem proste roke, ne posegam v podobo, ki jo o moji poeziji predstavljajo v drugih jezikih. Želim si le, da jim je prevajanje moje poezije v užitek. S pesmijo, ki jo omenjate, sem pravzaprav hotel preveriti, kako učinkoviti so troheji v češkem jeziku.
Nekje sem prebral, da v zadnjem času ustvarjate zlasti prozna dela. Kaj pripravljate zdaj?
Res je, v zadnjih letih pišem predvsem prozo. Prevedel pa sem tudi zbirko izbranih pesmi že omenjenega čudovitega pesnika Chodasevicha. In, s pomočjo veščega jezikoslovca, Evripidovo tragedijo Bakhantke, ki jo bodo uprizorili v Narodnem gledališču.
Pričenja se festival Dnevi poezije in vina, na katerem boste kot častni gost nastopili na več dogodkih. Kaj vam pomenijo gostovanja na takšnih festivalih.
Predvsem, stres (smeh). Toda ne samo to.
Izbor poezije Petra Borkovca, ki je izšel pri založbi Beletrina pod naslovom Iz notranjosti (pripravila ga je prevajalka Nives Vidrih), lahko kupite na tej povezavi.
