Moja prijateljica bi rada v hribe, a si ne upa iz občine. Oni dan sem ji v chat prilepila povezavo do objave na spletni strani resne institucije, Republike Slovenije, kjer se podučimo, da znotraj statistične regije lahko prehajamo meje občin z namenom športnih dejavnosti v naravi. Izvemo tudi, da za to ne potrebujemo izjave za dokazovanje upravičenosti gibanja izven občine prebivališča, kot dokazilo šteje športna oprema. A rekreiramo se lahko kvečjemu sami ali pa z osebami iz skupnega gospodinjstva. Nekateri gredo v hribe vedno sami, večina med nami pa ima raje družbo. Bolj varno je, včasih tudi bolj varčno, in pogosto je v družbi več smeha. Prijateljica ostaja glede snežne idile v predalpskem svetu skeptična, ostala bo doma. »Nočem izigravati pravil, morala ni žvečilni gumi.«
Prijatelj je oni dan z razočaranjem oznanil, da se plezalni center po nekaj dneh odprtja spet zapira. Potem pa je, kot bi pritisnil na gumb, spremenil glas in priznal, da čuti predvsem olajšanje, odkar je vse zaprto in nikamor ne more. Čutil ga je že marca in vse poletje se je veselil mrakobnih jesensko-zimskih epidemiološkij projekcij. Življenje je sedaj končno spet v praznem teku. Doma lahko ostaja brez tistega občutka FOMO in pritiska, da se mora kar naprej nekaj dogajati, da mora kar naprej nekam odhajat in prihajat, da mora življenje skratka nekam vodit, o čemer mora druge ažurno obveščati na družbenih omrežjih.
Druga prijateljica je anksiozna. Ne gre več ne sprehod, odkar je takrat novembra od nekoga slišala, da je na Facebooku prebral, da so znanca njegovega kolega ustavili na občinski meji in mu naložili plačilo kazni, ker za prečkanje ni imel utemeljenega razloga, s sabo pa ne podpisane izjave za dokazovanje upravičenosti gibanja izven občine prebivališča. Bil je na sprehodu, v gozdu je menda zavil na napačno cesto in pozabil, da ta pelje v sosednjo občino. To se v državi, ki pokriva dobrih 20.000 kvadratnih kilometrov in ima 212 občin, hitro zgodi. Imel pa je tudi smolo, da je prav na koncu gozdne steze ravno patruljiral policijski avto. »Tudi če se to nikomur ni zgodilo in je zgodba izmišljena – lahko bi se zgodilo.«
Potem je tu moj četrti prijatelj, ki komaj čaka, da bo spet lahko potoval. »Saj veš, ko se zadeve malo umirijo.« Ob živce ga spravljajo ljudje, ki si maske ne potegnejo čez nos. Sam je dosleden. Seveda ga moti, da se mu med policami nakupovalnega centra neprestano rosijo očala, a je pripravljen potrpeti za skupno dobro, za zdravje vseh. Njegova upokojena mama se je preselila v Kranjsko Goro in te dni se velikokrat odpelje iz Ljubljane na obisk na Gorenjsko. Pobeg v zimsko pravljico, pravi. S pojasnilom za policijsko kontrolo občinskih in regijskih meja, da bo pomagal bolehni bližnji sorodnici pri gospodinjskih opravilih in kidanju snega.
Nekaj kolegov in znancev je med pandemijo izgubilo posel, večinoma gostinske obrate različnih tipov. Imam pa tudi kolega, ki se drži nad vodo: z dostavo hrane, s posojili in privarčevanim denarjem. Že mesec dni se trudi, da vsakogar, kogar sreča, pozove k cepljenju. Na družbenih omrežjih se norčuje iz anticepilcev ter skrbno deli ažurirane informacije, ki potrjujejo varnost in učinkovitost cepiv. Za njega cepljenje ni stvar zdravja, za njega je cepljenje pot nazaj v tisti svet, kjer se opoldne, v času odmora za malico, na terase in v bistroje usujejo zaposleni na območju širšega središča mesta.
Prijateljica pravi, da so časi čudni, ljudje pa trmasti in neumni, ko ne uvidijo, da bi lahko bili časi že kmalu manj čudni, če bi vsi spoštovali preventivne ukrepe: si končno enkrat pravilno nadeli masko, se odpovedali rajanju v zidanicah, ostali doma, ko smrkamo, si umivali roke, se pogovarjali na razdalji vsaj dveh metrov, se eno zimo odpovedali smučanju, nehali godrnjati nad zaprtimi šolami, se cepili, vsaka dva tedna opravili brezplačno antigensko testiranje. Pred božičem me je povabila k sebi na zabavo zaprtega tipa, na ekskluzivno druženje peščice posameznikov, za katere z gotovostjo jamči, da so tako kot ona v zadnjih 14 dneh pretežno delali od doma in stanovanje zapustili kvečjemu za nakupe in individualno rekreacijo na prostem oziroma v naravi. »Mi smo lahko družabni mehurček.« Mehurčki so ok. Varni, zaključeni krogi ljudi so dobili moralno prepustnico, ker pač ne moremo kar umreti od samote in dolgčasa.
Druženje. Seveda se vsi družimo, a na Instagramu raje objavljamo rezultate kuharskih avantur in fotografije knjig, ki jih beremo. Tista zabava, na kateri smo se znašli po čistem naključju in na kateri nismo razen kolega, ki nas je zvabil, poznali žive duše, ne sodi na javni profil. Kaj bi rekli prijatelji? Kaj če profile gleda zdravstveni inšpektorat? Nekaj malega paranoje je čisto na mestu, preživetvena taktika. Seveda se vsi družimo in uživamo, ko to počnemo. Malo uživamo zaradi druženja samega, ker smo pogrešali drug drugega. Malo pa uživamo v tem, da se počutimo pobalinsko. Samo da se v tem nesmiselnem času karkoli dogaja. Hvala bogu vsaj ukinjajo radie in tiskovne agencije, prisilno upokojujejo, divje kadrujejo, brišejo umetnike in izseljujejo nevladne organizacije. Tako se imamo tudi glede česa razburjati, preverjati, ali naš moralni čut še deluje, sedaj ko so nam prepovedali protestirati.
Preprosto spoštovanje pravil sčasoma postane pusto, še posebej, če smo v dovolj socialno varnem položaju. Privilegiranem, kot bi temu rekli v bolj odprto segregiranih družbah. Če nam ni treba zjutraj v bolnišnico ali v tovarno ali v trgovino ali na tržnico ali v skladišče ali v vozniško kabino ali na smetarski tovornjak. In če so prav taki, da jim zjutraj nikamor ni treba, tudi vsi naši prijatelji. Ker ne razumemo, zakaj v službo nekdo odide prehlajen, take ljudi preziramo. To zapišemo na Facebooku, če je treba. Poznamo kvečjemu veliko takih, ki so ostali brez subvencij, plače ali honorarjev, ker so odri in razstavišča zaprti. Ja, s temi sočustvujemo. Poznamo tudi take, ki prihranijo ogromno časa in energije in denarja, ker lahko sedaj vse uredijo prek Zooma: sestanke, konference, okrogle mize, strokovna srečanja, seminarje, simpozije, predavanja, odprtja, razstave, vodene oglede, nastope, predstave, koncerte. Kar naenkrat je v kulturi dramatično manj produkcijskih in materialnih stroškov. Tudi honorarji so lahko nižji, če ustvarjalcu ni treba več niti od doma. Kar naenkrat je v kulturi odvečen denar. Izkaže se, da ga je, če je vse zaprto, še preveč. Ampak o tem nikomur črhniti.
Moji prijatelji so v resnici čisto v redu. Nikomur od nas ni bilo treba v delovne brigade, se pridružiti okupatorski ali osvobodilni armadi, se včlaniti v edino obstoječo stranko ali oditi na prisilno delo v tovarno orožja ali zdravstvenega in sanitetnega materiala. Še v zgodnjejutranji vrsti za kilogram moke ni bilo treba nikomur čakati. Z nekaj zmernosti smo ohranili in še lahko ohranjamo vse, kar šteje: zdravje nas samih in okolja, dobre odnose, smiselno delo, ravno prav zrel avokado in mandljevo mleko. Naša prijateljstva niso zamrla, samo zato ker ne moremo na kavo ali skupaj na izlet, na koncert ali v gledališče. Pogovarjamo se prek chatov in videoklicev. Morda se pogovarjamo celo več kot prej. Morda smo spoznali, da koga sploh ne pogrešamo. Srečujemo se redkeje, a se. Kavo kdaj (po naključju) spijemo na bencinskem postajališču ali pa se (po naključju) srečamo na sprehodu v naravi. Seveda vzdržujemo varnostno razdaljo (pomežik). Pogovor, medtem ko puhamo toplo sapo v hrib, je drugačen, bolj pomemben od tistih, ki smo jih imeli spodaj v mestu, ob kavi in oblaku dima.
Ne moremo na kavo, na zabavo, na pivo, po nakupih, na obisk, na izlet. Kakšna škoda, po drugi strani pa – nikoli nismo zares hoteli na kavo, na zabavo, na pivo, po nakupih, na obisk, na izlet. Vse, kar smo kadarkoli hoteli, je to, da prihranimo čim več energije: da bi bil kriv nekdo drug, da bi se življenje odločalo namesto nas in da bi pripadali moralni večini, ki bi imela za spremembo prav (šibkejših ni lepo kar pustiti umreti). Literarni kritiki porečejo, da resnično življenje že skoraj leto dni oponaša slovensko literaturo: predvidljiva zgodba, neprepričljivi dialogi, za lase privlečeni motivi, najhujše od vsega – junaki, ki so v globokih etičnih precepih, ki pa jih slovenski pisatelj še opazi ne. Vso stvar vidim drugače. Življenje z virusom globalni in lokalni skupnosti prinaša brezmejen literarni potencial. Pandemija nam je dala veliki literarni pejsaž moralne lenobe in portret njenih ljudi. Sedaj rabimo le pisatelja, da o tej čudni človeški pokrajini napiše roman. A raje pisateljico.