Objavljamo odlomek iz romana Moto, ki je nedavno izšel pri Beletrini. Tu pa lahko preberete nekaj let staro knjigo priznanj Emila Filipčiča.
Gostinski lokal Rio je bil natanko tam, kjer je danes gostilna Momo, nasproti Konzorcija. Za mizo v kotu, takoj za vhodnimi vrati, je sedel gospod Mrak, v družbi plavolasca, za katerega sem vedel, da mu je ime Miran, in slikarja Krištofa Zupeta. Za šankom sta stala Gusar, ki je imel čez eno oko črno prevezo, in Rorček, ki je bil znan po tem, da je z udarcem glave zmaličil strešni žleb iz lahke kovine. Odšel sem v jedilnico, vendar ni bilo tam nikogar in luči so bile ugasnjene. Pogledal sem na vrt, čeprav sem dvomil, da je kdo tam, ker je zaradi dežja še vedno malce mrazilo; za neko mizo sta ob kavici sedela Kraljevič in Volk, kot dva asketa.
– Kako pa to, da ne sedita za Mrakovim omizjem? sem ju zbadljivo vprašal. Rad sem zbadal ljudi, če pa me je kdo zbodel nazaj, sem bil takoj prizadet in užaljen. Poleg tega pa sem bil na dramatika in za povrh še himničnega trageda, gospoda Ivana Mraka, ljubosumen, zato ker ga je Kraljevič tako visoko čislal. Bil sem pač kamnosekov sin in ni mi ušlo, da je gospod Mrak sin gostilničarja. Pred drugo svetovno vojno je bil njegov oče lastnik gostilne Mrak. Nova ljudska oblast je gospodu Mraku v njegovi lastni hiši dodelila podstrešno stanovanje. Mrak je tam živel obkrožen z desetimi mačkami in risbami svoje pokojne žene, slikarke Karle Bulovec. Ravno ob tistem času so v ljubljanski Drami igrali njegovo tragedijo Marija Tudor. Mrak je namignil, da je za to poskrbel tovariš Josip Vidmar osebno. Poznala sta se. Črta, pika, hvala Bogu, vse je, kot se šika, danes sem dobil delovno štipendijo Društva likovnih umetnikov. Zdaj lahko v miru malam naprej. Mater, super, evo. Naj nadaljujem. Neko dopoldne smo bili pri gospodu Mraku vsi trije na obisku. Odprl nam je Miran. Gospod Mrak je leže na kanapeju bral Nietzscheja, Rojstvo tragedije iz duha glasbe.
– Ženijalna knjiga, je rekel in ugasnil cigareto v pepelniku, ki je bil natlačen s čiki. Imel je velik, konjski obraz in velike oči, s katerimi je pozorno opazoval sogovornika. Kot nam je sam povedal, je bil po kitajskem horoskopu rojen v znamenju ognjenega konja. Bil je visok, tršat mož. Kot žima močni dolgi sivi lasje so mu padali daleč čez ovratnik izprane bele srajce. Ko je vstajal s kanapeja, odločen, da nam skuha turško kavo, se je moral opreti na palico. Miran je takoj priskočil in mu pomagal. Gospod Mrak je s sključeno držo in podrsovaje s podplati odšel do štedilnika. Trdil je, da se je rodil z zvitimi gležnji kot kralj Ojdip. Povsod okrog nas so čepele mačke, ena je po okenski zavesi splezala na vrh knjižne omare in nas od tam nepremično gledala. Oster duh po mačji scalini se je mešal z vonjem ugasnjenih čikov v pepelniku. Slikam, ampak s klicajem. Dobil sem delovno štipendijo in slikam, ampak slikam s klicajem vznesenosti. Doktor Nikolič, kaj boste spili? Wolf, midva se tikava, kaj boš spil? Štefuc, bodi dober in nam prinesi rundo, pa tudi sebi natoči kozarec, na moj račun, ne, oprostite, doktor Nikolič, danes jaz častim. Doktor Nikolič, Wolf mi je povedal, da ste bili v Ljubljani in si v stalni zbirki moderne umetnosti v Moderni galeriji ogledali mojo abstraktno sliko Brez naslova iz leta tisoč devetsto šestinsedemdeset. Od takrat imam spet prost vstop v Štefučev Bife za vse. To je bilo res čudno, Bife za vse, meni pa je bil vstop prepovedan. Zakaj? Zato, ker se pogovarjam sam s sabo. Vsi drugi se lahko mirne duše pogovarjajo sami s sabo z mobijem na ušesu, ko pa se začnem jaz pogovarjati sam s sabo kar po domače, brez mobija na ušesu, je pa to moteče, vsaj po Štefučevem mnenju, za celoten Bife za vse, ker je zastarelo in demodé. Name ima še danes velik vpliv Gauguinova slika z naslovom Od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo? Videl sem jo v Parizu, ne vem več ali v Louvru ali v Orangerie ali še nekje drugje, mogoče v Palais Royal? Približno stotriinosemdesettisočpetstošestinsedemdesetkrat sem doživel dan in noč. Mogoče ta izračun ni pravilen, zato bom poskusil znova. Tristo petinšestdeset, na okroglo, krat petinšestdeset je enako, če malo razstavim številko, deset krat tristo je tri tisoč, šestdeset krat tristo je osemnajst tisoč, verjetno vidite, kam pes taco moli, na pamet bi rad računal, z veliko mero intuicije bom zapisal rezultat: približno štiriindvajset tisoč petsto šestinsedemdeset dnevov in noči sem videl na lastne oči. O, Fajdiga, pozdravljen, boš kaj spil? Delovno štipendijo sem dobil. Zdaj lahko končno v miru slikam. Lahko si privoščim čakanje na navdih. Zmeraj sem slikal za Boga. Nekoč, ko sem slikal Psiho, najmlajšo kraljevo hčer, v katero se je zaljubil bog Amor, sem imel občutek, da me spod stropa gleda Bog in se mi smeje. Minilo je že vsaj pet dni in noči, odkar nisem ničesar naslikal. Takoj ko sem dobil delovno štipendijo, sem prenehal z delom in začel počivati. Včasih temu sploh nismo rekli delo, ampak ustvarjanje. Kraljevič je ustvarjal, vedel je, da si ne želi nič drugega kot ustvarjati, tako kot Mrak. Tomaž Gostinčar je Ivana Mraka klical kar po domače – Žane. Poleg tega je široko nasmejan zmeraj trdil, da on, Tomaž Gostinčar, alias Gustl, ne ustvarja, pač pa mala. Včeraj sem bil spet v Ljubljani in sem se spomnil vsega, medtem ko sem hodil mimo Hotela Mrak, kakor se zdaj imenuje nekdanja gostilna. Taval sem naprej po Ljubljani, kakor sem taval že velikokrat, v različnih obdobjih svojega življenja, šel sem do Šumija, ki ga že zdavnaj ni bilo več, obstal sem pred praznim zemljiščem, kjer je nekoč stala velikanska hiša z rdečo streho, z velbanimi vhodnimi vrati iz sivega marmorja, nad katerimi so bile izklesane velike črke ŠUMI. Šel sem čez Titovo cesto, ki je zdaj Slovenska, pogledat v Muco, a za izložbenimi okni namesto bifeja uzrl recepcijo hotela Cubo. Odšel sem do Name, da si kupim cigarete, pa nisem našel trafike; včasih je bila takoj za vhodnimi vrati, zdaj je tam ni več. Ko sem bil star kakih trinajst let, sem pred Namo srečal staro gospo z belim klobučkom na glavi. Ustavila me je in vprašala, ali vem, kje je Aleksandrova cesta. Pri tem me je zvedavo opazovala, kot nekakšna dobrohotna učiteljica. Takrat sem mislil, da je stara gospa tisti notranji sovražnik, o katerem so govorili na radiu, danes sem sam na istem. Zadnjič sem se pogovarjal z nekaj mladimi ljudmi in jim povedal anekdoto. Nekoč sem se srečal z rojenim Parižanom, po očetu Slovencem in po materi Američanom. Frnandl je bil dober, sem mu navdušeno razlagal. Kdo pa je to? Frnandl, se ne spominjaš Frnandla, tistega s konjskimi zobmi?! Mais oui, se mu je razjasnil obraz, Fernandel! Ampak mladi ljudje niso nikoli slišali niti za Frnandla niti za Fernandela in moja anekdota ni imela nanje nikakršnega učinka. Jaz sem vedel za Aleksandra, jugoslovanskega kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev, a ravno zaradi tega sem imel občutek, da bi stara gospa rada omajala mojo vero v tedanjo komunistično stvarnost pod vodstvom maršala Tita. Mladim ljudem sem mimogrede omenil še Dolanca in Šetinca, vendar za ta dva še niso slišali, za Tita pa so vedeli, o njem so se učili v osnovni šoli. Enkrat mi laufa, sem razlagal mladim ljudem, enkrat mi ne laufa. Govorim, kot da sem Pajči, slikar, ki je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja zahajal na vrt gostilne Figovec in se predstavljal za znamenitega slikarja Franceta Miheliča. Belo zidarsko haljo je imel popackano z barvami. Segel ti je v roko – Pajči. In čez čas pristavil – Mihelič. Hip za tem je premeril omizje z lokavim pogledom: Ste že slišali, fantje, da se je Veli Jože, največji žerjav v Uljaniku v Pulju, prelomil na pol? Ne, a res, kdaj pa, smo se čudili, kaj pa je bilo? Dinar je iz dreka vlekel, je pomenljivo odvrnil Pajči. Ko smo se začeli krohotati, se je prestrašeno zdrznil in s kotičkom očesa poškilil k družbi, ki je sedela nekaj miz proč od nas: U, jebemti, tam so udbaši iz Slavije, če me je kateri slišal, grem lahko v arest! Črta, pika. Tistega večera na vrtu Ria – črta – je Kraljevič – pika – c’est tres mal – črta – ampak začel bom znova: ko sem tistega usodnega večera na vrtu Ria prešerno naročil tri pire ter Volku in Kraljeviču povedal, da sem s portretiranjem zaslužil jurja, sem si predstavljal – čačka – kako debelo bosta pogledala. Pa sem se uštel. Kadar si prepričan, da boš dosegel učinek, se ti namera pogosto ponesreči. Izkazalo se je, da ni moj risarski podvig nič v primeri s tem, kar je imel povedati Kraljevič. Pirjevec je v Tribuni prebral njegovega Viteza, pozanimal se je, kdo je to napisal, in izjavil, da je prava škoda, da mora tak talent zapravljati svoj čas na Rudarski šoli. Bil je profesor na Filozofski fakulteti, na oddelku za primerjalno književnost. Profesorskemu zboru je predlagal, da se Kraljeviču omogoči študij na oddelku za primerjalno književnost, in sicer brez diferencialnih izpitov. Pirjevec je bil komunist iz časov pred drugo svetovno vojno, ilegalec torej, bil je partizanski politični komisar, ki se ga je držal sloves hudega borca, vendar je bil zaradi svojega svobodnjaškega razmišljanja pri oblasteh v nemilosti. Kljub temu se mu na fakulteti ni upal ugovarjati nihče iz profesorskega zbora, pa tudi Kraljeviča je s svojo avtoriteto prepričal, tako da se bo jeseni vpisal na faks. To še ni bilo vse. Kraljevič se bo poročil. S Katjo Levstik. Nisem je poznal, zato sem ga vprašujoče pogledal. Zmagovalka Slovenske popevke s Poletno nočjo, v alternaciji z Marjano Deržaj, mi je vneto pojasnjeval Volk. Kraljevič je že spet kot svetal vzor zasijal pred nama. Z Volkom sva kar tekmovala, kateri od naju mu bo prej postal podoben. Ne da bi si to povedala, sva se prijavila na diferencialne izpite, jaz na Akademijo za likovno umetnost in Volk na Filozofsko fakulteto. Naredila sva in ne vem, kateri je s tem bolj presenetil drugega. Zdaj nama je preostala samo še poroka. V zraku so bile perspektive. Literarna revija s tem imenom, Perspektive, je bila pred nekaj leti prepovedana. To je bil škandal, o katerem se je govorilo. Pučnik je v reviji objavil članek, v katerem je kritično razmišljal o naši kmetijski politiki, to pa je bilo nedopustno. Dobil je ne vem koliko let zapora. Tudi vsi drugi člani uredništva te revije so postali politično sumljivi. Kraljevič jih je zdaj vse osebno poznal. Poleg Dušana Pirjevca so bili disidenti še Taras Kermauner, Veno Taufer, Rudi Šeligo, Dimitrij Rupel, Niko Grafenauer, Ivan Urbančič, Tine Hribar skupaj z ženo Spomenko, Marjan Rožanc, Dominik Smole in verjetno tudi Peter Božič. Pojma nisem imel, kaj pomeni izraz disident, a slutil sem, da je to nekdo, ki zase zahteva svobodo govora. Moj jezik pa je bil nem. Slika je zmeraj lepa. Ni tragična, pa čeprav nam kaže streljanje talcev in osrednja figura kriči z nje kot na znameniti sliki Francisca Goye. Ni komična, četudi upodablja fantastične spake, kot jih lahko vidimo na Boschevi sliki pekla. Slika nas zmeraj gleda z zamrznjeno lepoto v očeh. Pike so oči in v njenih črtah je hrepenenje. Postavimo si na ogled abstraktno sliko Magična konstelacija ogledal, ki sem jo naslikal leta 1973. Preden spregovorim o tej sliki, vam moram povedati, da sem vesel in zadovoljen, zato ker sem dobil delovno štipendijo Društva likovnih umetnikov. Lahko igram tenis, lahko grem z ženo v kino pod zvezdami na Ljubljanskem gradu, lahko grem na nogometno tekmo med moštvoma Olimpija in Chelsea na stadion v Stožicah, med petnajst tisoč devetsto sedemdeset ljudi. Črta, pika.
(odlomek)
