Hugo Claus v svojem najdaljšem in obenem najbolj obsežnem romanu pripoveduje o belgijskem ljudstvu, ki se, soočeno s krutostjo druge svetovne vojne, najprej prime za glavo, nato pa stopi za štedilnik in si pripravi malce praženega krompirja. Žalost Belgije, več kot osemsto strani dolga epopeja, je tako s humorjem in ironijo prežeta mojstrovina, ki dokazuje, da se tudi ob branju literarne klasike človek lahko kratkočasi – ali celo zabava.
Louis, pisateljev alter ego, je ob začetku vojnega dogajanja še otrok, podvržen strogim pravilom samostanske šole. Njegov domišljijski svet je okolju primerno poln svetopisemskega izročila; bogaboječi deček tako ustanovi skupino podložnih mu apostolov in jih ustrahuje z zgodbami o umrlih otrocih in njihovih v samostan zaprtih materah. Ves predan služenju božji slavi si slika lastno prihodnost misijonarja nekje pod žgočim tropskim soncem, svojega spovednika pa mori z vedno novimi neverjetnimi grehi, ki naj bi si jih nakopal oziroma naj bi jim bil priča, denimo kanibalizmom, krutimi poboji, izdiranjem oči ali drugih organov. Tako ni nenavadno, da je večina znancev precej naveličana Louisovih izmišljenih zgodb in njegovega z vzvišenimi izrazi naphanega modrovanja.
»Ves čas tičiš v knjigah,« mu očita mama, kar je (začuda) čisto res; negotovost, ki jo deček čuti tako ob odkrivanju spolnosti kot tudi ob siceršnjem soočanju z realnostjo, za štirimi zidovi samostana tako dolgočasno, v zunanjem svetu pa polno ugank, skuša preseči z vedno novimi citati prebranega čtiva, lastno divjo domišljijo in natančnim povzemanjem slišanih pogovorov odraslih. Ob njegovem brezdelnem potikanju po okoliških krčmah in prisluškovanju domačim pomenkom pa se izkaže, da Louis še zdaleč ni edini, ki bi si izmišljal stvari, ter da ima občutek za intrigo tako rekoč v krvi.
Labirint prikazanih usod ljudi, njihovih prepričanj, uspehov in padcev, je tako širok in razvejan, da imenom stricev, tet, babic in dedov, krčmarjev, prijateljic, sošolcev, učiteljev, nun in naključnih znancev komaj sledimo, s tem zavidanja vrednim naborom likov pa nam avtor slikovito izrisuje podobo belgijskega ljudstva od najnižjih slojev do vzvišenega meščanstva. Narod, večno razdružen na flamski in valonski del, daje vtis, da se niti ne zaveda usodnosti časa, v katerem živi; prebivalci mesta se tako zanimajo predvsem za hrano, oblačila, nemara še za nakup premoga, sicer pa ves preostali prosti čas s pridom izkoristijo za opravljanje znancev, izrekanje pripadnosti vedno novim strankam ter političnim prepričanjem in za modrovanje o čisto vsem, razen seveda o čem bistvenem.
Čas, ki mineva, je zgolj nakazan prek zunanjih dogodkov; vsaj v prvem delu romana, Žalosti, je takšno znamenje menjavanja let Louisovo potovanje iz šole na poletne počitnice domov in spet nazaj. Prej umirjena, na poglavja razdeljena pripoved pa v drugem delu, Belgiji, ob vsej zmešnjavi dogodkov nekako pričakovano razpade v neoštevilčene, hitro menjajoče se drobce slišanega in videnega. Louis se tako pred očmi bralca kar nekako mimogrede prelevi iz sicer nagajivega, a nedolžnega otroka v gimnazijca; nesrečnik pa se mora ob logaritmih, celičnih delitvah in občasnim obstreljevanjem mesta tako soočati še s povsem osebnimi tegobami odraščajočega mladostnika. Sramežljiv in neizkušen odigra vlogo nič hudega sluteče ovčice v rokah izprijenih, osamljenih tet; nepoučen glede političnega dogajanja v Evropi pa se, navdušen nad dekliškim občinstvom, včlani tudi v belgijsko različico Hitlerjugenda, nakar doma žalostno objokuje usodo preganjanih Judov.
Tako se tudi ob obravnavanju bolj občutljivih tem Louis izkaže za nevsiljivo zabavnega pripovedovalca, ki ne utruja z moraliziranjem, obtoževanjem ali tarnanjem nad krutostjo usode. Sebična, zavrta in dvolična belgijska družba je vse graje vredna, a obenem tako zelo komična; domovini pa se pisatelj resda kar naprej posmehuje, a nikoli ne skriva, da je z vsemi svojimi napakami hkrati tudi del nje – kar je pravzaprav tista največja žalost, s katero mora živeti.
Claus, ironičen do vsega, najbolj pa seveda do samega sebe, nam Louisa v zaključku romana predstavi kot prebujajočega se pisatelja. Mladenič sploh ne dvomi, da mu bo udejstvovanje na literarnem natečaju prineslo nagrado, njegova mati pa se (povsem upravičeno) pritožuje nad sinom, ki lastno družino kar naprej »opazuje s svojimi hudobnimi očmi in nam prisluškuje s svojimi zajčjimi ušesi in potem zapiše vse, kar mi rečemo in naredimo.« Tako se zdi, da je imeti svojega Cankarja in še njegovo mater za povrh usoda slehernega naroda. Belgijci so se nad svojim, torej Clausom, radi zgražali in se pritoževali, češ da je do lastne domovine tako zelo neprizanesljiv, krivičen in po nepotrebnem zloben. A kar se mene tiče, so jo v primerjavi s kom drugim še precej dobro odnesli.
Hugo Claus: Žalost Belgije. Ljubljana: Beletrina, 2016. 853 strani, 35 €.
