Münchna nisem nikoli preveč marala. Ponavadi sem hitela na vlak za kakšno drugo nemško mesto in München mi je ostal v spominu po zanikrnem okolišu okrog železniške postaje z erotičnimi butiki in številnimi prodajalnicami z dodatki za Oktoberfest. S plakatov so se bohotili groteskni oglasi za usnjene hlače in dirndle, ki na festivalu piva ne smejo manjkati. Vedno sem si oddahnila, ko smo se začeli premikati z vlakom in sem se udobno namestila na sedežu, misleč, da v Münchnu zagotovo nikoli ne bom živela. Naključje je hotelo, da sem čez nekaj let postala prebivalka bavarske prestolnice. Sedaj lahko rečem, da sem München na čuden način vzljubila. To bavarsko mesto je polno nepričakovanih, včasih celo bizarnih nasprotij. Je hkrati vaško, celo kmečko mesto, z nesramno dragimi avtomobili, arogantnimi japiji ter klasično glasbo na postajah podzemne. Po drugi strani pa je življenje v bavarski prestolnici udobno. Počasi začenjam ceniti njegovo čistočo in varnost pred razburljivi nočnimi pripetljaji ali spektakularnimi umetniškim instalacijam. Mogoče postajam starejša.
Z leti sem ugotovila, da sta pivo in delo pomembna elementa nemške kulture. Nemci imajo poseben odnos do dela, ki ga pogosto umeščajo na piedestal življenjskega smisla. Zgovorne indice najdemo v nemškem jeziku: izraz »faul« hkrati pomeni »pokvarjen« in »len«. Osebam, ki ne kažejo pretiranega veselja do dela, so tako pripisane še druge značajske šibkosti. Ob koncu delovnega dne se začnejo evforično pozdravljati »Feierabend!«, kar bi v dobesednem prevodu pomenilo »večer zabave«. Po napornem dnevu udinjanja v službi je končno napočil čas, da se človek sprosti in si nabere novih moči za garanje naslednji dan. V poletnih dneh se zavije v Biergarten, kjer se na gasilskih klopeh pod krošnjami kostanjev gnetejo meščani vseh poklicev in življenjskih nazorov. Ob vrčku piva postaja klepet vse glasnejši, do trenutka, ko se natakar ne odziva več na nova naročila in se opravičuje, da je ravnokar postregel zadnjo rundo. Biergarten sem vedno razumela kot nekakšen socialni korektiv v družbi, odprt ljudski prostor, kjer je vsak zaželen in so vsi enaki.
S pivom so tesno povezani kulinarični festivali. Spremljajoči program z vrtiljaki, prodajalci s kuhinjsko kramo ter stojnicami s sladkarijami močno spominjajo na stare kmečke sejme, ki so jih obiskovali naši dedki in babice. Nemci so pivske veselice prignali do skrbno kontroliranega pijančevanja. Tovrstni festivali so odprti samo do desetih zvečer, da se lahko ljubitelji piva opotekaje vrnejo domov, ko so učinki zastrupitve z alkoholom še obvladljivi. Poleg tega se prireditev konča, preden pride do večjih izgredov in pretepov. Natakarice so gospe v zrelih letih, ki se s svojo avtoritativno držo ubranijo pred dobrikanji ter poskrbijo, da je zapitek plačan, ob zaključku veselice pa razigrane goste brez slabe vesti vržejo na cesto.
Ni naključje, da se je kultura plesno pivskih festivalov razvila ravno na Bavarskem. V zgodovini je katoliška cerkev hedonizem odpuščala, seveda ob primernem denarnem nadomestilu. Iz bližnjega Augsburga je izhajal eden najvplivnejših bankirjev vseh časov, Jakob Fugger, ki je mastno služil s prodajo odpustkov. To je kasneje, seveda poleg številnih drugih razlogov, zanetilo reformacijo. Protestantski Prusi na severu Nemčije, ki storjenih napak v skladu s svojo versko dogmo ne morejo izbrisati, bavarsko radoživost še danes gledajo z neodobravanjem. Čudijo se tradicionalnemu bavarskemu zajtrku, ki je v pretežni meri sestavljen iz gostega belega piva, in ne morejo razumeti njegovega uživanja v najnežnejših urah dneva.
Zanimivo je, da je oblačenje v narodne noše na veselicah postalo moderno šele v zadnjem času. Bržkone gre nenadno navdušenje nad obiskovanjem festivalov v kmečkih opravah pripisati masovnemu gostovanju turistov s celega sveta, ki se zgrinjajo na Oktoberfest in hlastajo po »avtentičnih« plesno pivskih dogodkih. V preteklosti so prišli meščani na tovrstne zabave raje v večernih oblekah, najbrž da bi se izognili podtonom, ki jih oblačenje v narodne noše prinaša s sabo. Nemci iz očitnih zgodovinskih razlogov trepetajo, da bi se patriotizem ponovno sprevrgel v pretiran nacionalizem. Ko se pogovarjam o njihovi zgodovinski izkušnji nacizma, so vidno vznemirjeni in jim je nelagodno. Praznikov prav tako ne obeležujejo s pretiranim izobešanjem zastav. Vihranje nemške trobojnice je opaziti samo med državnimi prazniki in nogometnimi prvenstvi. Takrat se sicer zadržani in hladni Nemci predajo nogometni evforiji in so za trenutek na glas ponosni, da so Nemci. Samo v tem posebnem času je izkazovanje pripadnosti domovini omejeno sprejemljivo.
Čeprav v Münchnu živim že nekaj časa, nimam dirndla. Velikokrat sem z zanimanjem opazovala prijatelje Slovence, ki že po nekaj tednih življenja na Bavarskem veseljačijo v usnjenih hlačah, čeprav v Sloveniji niso obiskovali gasilskih veselic. Še več, nad podeželskimi veselicami v predmestju Ljubljane so vihali nos. Kot prišleki so se v rajanje na nemških festivalih hitro vživeli. Nekaj bizarnega je v vsem tem posnemanju in ihteči želji po instantni integraciji. Tudi v slovenski kulturi imamo določene podobnosti, celo narodne noše so sumljivo podobne bavarskim. Ravno iz tega razloga se mi zdi nenadno šemljenje Slovencev v nemške noše narejeno, celo zlagano. Če me zanese na pivske veselice, tako pridem vedno v »civilu« in opazujem že precej nadelane goste, ki ob zvokih »Ein Prosit, ein Prosit!« ponovno zagrabijo za svoje krigle. Bavarske veselice so res nenavadni dogodki.
