Mussoliniju se je maščeval z lepo, večbarvno, hrustljavo slovenščino

Spoznal sem ga v zadnjem poglavju njegovega življenja. Alojz Rebula (1924–2018), čigar 100. obletnico rojstva bomo praznovali v nedeljo, me je desetletje tega po telefonu sedemkrat vprašal, ali je intervju z njim res smiseln. Je, je, sem vztrajal. Da je pomemben mož. Da nam ima gotovo še kaj zanimivega povedati. Da je jubileje, kot je njegova 90-letnica, lepo obeležiti z daljšim intervjujem. In ker je eden ključnih primorskih pisateljev, je prav, da Primorske novice objavijo … »No, pa pridite, če že hočete!« je vzkliknil.

V nahrbtnik sem vtaknil izvod romana Senčni ples. Ne izvirnika, ki je leta 1960 izšel pri Slovenski matici v Ljubljani, niti prvega ponatisa, Mladinska knjiga ’79, temveč edinega, ki je bil na voljo: zbirka Slovenska zgodba, DZS, 2004. Ko zdaj obujam spomine, sta na mizi dva Senčna plesa; na knjigi, ki mi jo je pisatelj podpisal, leži nova izdaja, četrti natis ob novem jubileju: Beletrina, 2024. Knjige ostajajo, medtem ko je pisatelj tuzemsko življenje sklenil pred šestimi leti. V Loki pri Zidanem Mostu, kjer sem ga obiskal takrat. V vasi njegove žene Zore Tavčar.

Priznam, med vožnjo na vzhod sem se spraševal, kako bo šel obisk. Zakonca sem poznal kot lucidna, ostra, neprizanesljiva, tu in tam sem ujel njun nastop, vedel sem, da ne skoparita s kritičnimi ostmi. Pa sta me v Loki sprejela prijazno, toplo, nasmejana, odprtih rok. Lepo, nepozabno druženje.

***

Intervju sem začel z vprašanjem, ali je pisatelj slišal, da bo tramvaj – ki ropota in cvili tudi skozi njegov roman Senčni ples – kmalu spet vozil med Opčinami in Trstom. Začudil se je, saj sploh ni vedel, da ne vozi. Že dve leti miruje, sem ga podučil. (In danes bi mu povedal, da je potem »spet vozil« le kratek čas.) Povedal mi je, da do njega pride bolj malo novic iz rodnega Šempolaja, z Opčin, iz Trsta … In da tistih krajev niti ne pogreša: »Na Trst nisem bil nikoli čustveno navezan. Sem Kraševec! Trst sem zmeraj čutil kot protislovensko mesto. Kakšnega kulturnega naboja v njem nisem čutil, niti italijanskega.«

Ne, parole »Trste je naš!« ni nikoli zavpil, je odkimal: »Zdi se mi, da je zgodovina prav storila, pa čeprav je šla proti naši volji. Če bi Trst po razpadu Svobodnega tržaškega ozemlja prišel pod Slovenijo, bi bil danes zanjo rak. V Trstu bi namreč še naprej delovalo ostro, šovinistično, fašistično jedro, ki bi grenilo življenje Slovencem in strahotno zaposlovalo slovensko vlado. Poleg tega slišim, da ozračje v Trstu ni več, kakršno je bilo. Ne vem, ali je Trst postal demokratičen, a vsekakor je manj fašističen, manj protislovenski, stiki med narodnostma so baje celo tesnejši.«

V Loki pri Zidanem Mostu, kamor je z družino sprva hodil samo ob počitnicah, poleti, ga je pritegnila pokrajina: »Sem Kraševec, ki ni videl ne pravega gozda ne vode. Danes je Kras drugačen kakor v mojih mladih letih. Je nekako zeleno bujen. Ko sem bil še mulec, pastir, pa je bil bolj goličava. Kamenje, nekaj trave in še kako grmičevje. Zato sem tu znal ceniti pokrajino, ne samo reko, kakršna je Sava, v katero se zlivajo številni potoki, ampak tudi prelepe gozdove. Tako so me očarali, da ni bilo dneva, ko bi ne opravil svojega pohoda v gozd.« Tam je potešil svojo strast do gobarjenja in občudoval naravo. Ki se pogosto razrašča tudi v njegovih knjigah: »Sem zelo dojemljiv zanjo, za njeno lepoto. Prikupila se mi je že kot pastirčku, ki je na Krasu imel na voljo le tu in tam kakšen bor, nekaj hrastičev, sicer pa malovredno rešeljičje in podobno. Me je pa Kras že takrat očaral z leskovjem. Poleg gob, žrdank, sem že takrat rad nabiral lešnike …«

Pobaral sem ga, ali mu je bil kot občudovalcu narave kdaj blizu tudi panteizem. »Nikoli!« je odrezal. »O tem mi je govoril tudi Boris Pahor, a sem že njemu povedal, da mi panteizem ne pomeni nič. Kaj pomeni, če rečemo, da je vse božansko? Kaj mi pomeni, če rečem, da je ta miza božanska, da je ta lipa božanska …? Pomembno mi je, da se lahko razgovorim s skrivnostjo vesolja, da ona spregovori meni ali pa jaz njej.« Obenem pa je trdil, da je hud racionalist: »Ker tako spoštujem človeški razum, tudi občudujem stare Grke, ki so človeštvu razkrili razum, ratio, nous, kakor so rekli. Po drugi strani pa si ne delam iluzij, da bi mogel naš na prostor in čas omejeni razum dojeti vse, kar obstaja zunaj našega jaza. Kako strahotno malo vem! Veliko sem bral, ogromno razmišljal, a poglejte – vi znate voziti avto, jaz ga ne znam. Še in še bi lahko našteval, česa vse ne znam. Tudi na področju literature vem, kar vem. Učil sem latinščino in grško literaturo, pa tudi na teh področjih ne poznam ogromno reči. Naš razum je čudovit, a omejen. Ne delam si iluzije, da utegnemo s svojim razumom postati vsevedni, da bomo prodrli do zadnje skrivnosti vesolja. Poglejte, fizik mi pravi, da je v vesolju sedemnajst milijard nebesnih teles, večjih od Zemlje. Mar ni to strahotna skrivnost? Zato se mi vsiljuje misel na stvarnika …«

Agnosticizem mu je bil po svoje razumljiv človeški odziv. »Lahko si rečemo: ničesar ne vemo. Ignoramus et ignorabimus. To je razumljiva drža, a zame nevzdržna.« Še odločneje je zavračal ateizem: »Edina žival, ki je prišla do intelekta, do razuma, do zavesti in samozavesti, je človek. Zato ateist nima odgovorov na dve vprašanji: odkod je vse skupaj prišlo in odkod naša zavest in vse, kar je povezano z njo, torej čustvovanje, spominjanje, predvidevanje in drugo. V človeku je seveda tudi vest, občutek za etiko, ki ga prav tako loči od živali.«

Vera pa samo deloma prihaja iz razmisleka, je pojasnil: »Je kompleksna reč, težko razložljiva. Vsekakor ni znanost. Bistvo vere je, da veruješ v nekaj, česar ne moreš dokazati eksperimentalno, pa niti racionalno. Prekaša vse skupaj. Deloma pa je vera res stvar razuma. Že Aristotel je prišel do spoznanja o prvem gibalcu, primum movens, in to tri stoletja pred Kristusom. Človek pride do tega, ko se sprašuje, odkod vse to ogromno, veličastno in predvsem strahotno organizirano stvarstvo. Odkod ta neskončna inteligenca? Vsak list je tovarna zase! In poglejte si, kako kompleksen je človekov organizem. Da ne govorimo o astronomiji! Kakšen red vlada od drobnega molekularnega sveta do širnega svetovja. Ali more biti vse to plod slučaja, je lahko vse to nastalo iz slepega vrtinčenja nekih atomov? To je zame povsem nesprejemljivo! Verjamem, da je za vsem absolutna nadinteligenca, ki neskončno prekaša našo. Odtod moja vera v neko bitje, ki je nad nami. Pri veri je na delu več faktorjev, a po mojem mnenju je prvi etični – do Boga pride človek, ki hoče biti dober. Dober do sočloveka. Bog pa se zapre egoistu, človeku, ki želi drugim slabo … Vtis imam, da je danes zelo malo čistih, resnično prepričanih ateistov. Težko je biti ateist, odkar so se zrušili miti, na katere so zlasti ateisti stavili vse. Na primer marksizem. Pred kratkim sem prebral obsežno Figesovo knjigo o ruski revoluciji in Leninu. No, žena mi jo je prebrala, jaz ne morem več brati. Šele v tej knjigi sem resnično odkril komunizem. Spoznal sem, da brez etike ni dostopa do Boga. Lenin je bil do šestnajstega leta veren, potem pa se je obrnil drugam in celo glasbe ni hotel poslušati, da ga ne bi omehčala, saj da mora biti revolucionar povsem neusmiljen. Krščanstvo pa še bolj kakor na intelektualno spoznanje stavi na etično držo.«

Obsojal je grehe Cerkve, tako njene finančne malverzacije kakor pometanje lastnih grehov pod preprogo. Blizu mu ni bilo niti njeno pretirano razkošje. »Kristusa je bila sama skromnost,« je poudaril, a dodal, da je razkošje tudi »stvar tradicije in lepote«, pripomore k bolj bleščeči liturgiji: »Pravoslavna je baje še lepša. Mene ne moti, kakor me ne moti niti cerkveno bogastvo. Okrog sebe sem videval samo skromne duhovnike. Sploh pa sem po vojni videl, kako so se obnašali ljudje, ki so bili veliki glasniki delavskega razreda, enakosti, pravičnosti, nasprotniki kapitala. Videl sem, kako so pograbili priložnost, ko se jim je ponudila. Vtis imam tudi, da so današnji tajkuni bivši direktorji, direktorji pa so bili člani partije. Ti, ki bi morali biti kot marksisti prvi za pravico, za enakost, so končali v tajkunstvu.« In kdor obsoja Cerkev, je pribil, vidi samo njene grehe in škandale: »Ne vidijo pa, koliko barbarov je ukrotila Cerkev, koliko hospicev in univerz je zgradila, koliko antične kulture je prenesla v moderno dobo, koliko duš je potešila, koliko ljudi je potolažila. Mislim, da je bila vloga Cerkve v zgodovini neprimerljivo bolj pozitivna kakor negativna. A bila je tudi negativna, vsekakor.«

Preden je sprejel vero, bilo je prav okrog izida Senčnega plesa (1960), je živel za šolo in še bolj za literaturo: »Literatura mi je bila vse, bila mi je boginja, dokler nisem prišel do vere. Tolstoj, Dostojevski, da ne govorim o Danteju – ti so me opajali. Župančič me je kulturno krstil za Slovenca. Ne toliko s svojimi lastnimi pesmimi, ki sem jih tudi cenil, ampak zlasti s prevodi.« S prevodi Shakespeara. »Nobena simfonija me ne bi mogla tako opojiti kakor Župančičeva slovenščina. Danes iste drame nanovo prevajajo, ker da jih je treba narediti bolj odrske. To me ne zanima, zanima me kakovost. In kakovost Župančičeve slovenščine je neprekosljiva.«

Svojih dijakov ni učil samo grščine in latinščine, ampak še marsičesa: »Vedno je bila zraven tudi moderna literatura – slovenska, italijanska, tudi kaj francoske, ruske … Kot profesor sem skušal biti čim širši, z učenci nisem samo ponavljal nepravilnih glagolov in podobnega. Antika mi je bila izhodišče za spoznavanje panorame splošne kulture.«

Desetletje tega, ob njegovi 90-letnici, je bil pri Cankarjevi založbi pred vrati ponatis knjige V Sibilinem vetru iz leta 1968, obsežnega romana, postavljenega v čas rimskega imperija. »To je delo, za katero sem največ garal,« je prikimal Rebula. Poznavalci ga postavljajo na vrh njegovega opusa. »Avtor sam ne more soditi. Nemo est iudex in causa propria, pravi latinski pregovor. Nihče ni sodnik v svoji lastni zadevi. O tem bo presodil čas, še bolj kakor kritika.«

Tedaj se je iz ozadja oglasila njegova žena Zora Tavčar. Spomnila se je, kako je možu pomagala spremeniti uvodni del romana. »Res je, zelo je sodelovala z mano,« je nadaljeval Rebula. Popravljala je njegovo slovenščino. »Moj vaški dialekt je bil poln nemških in italijanskih besed, ker je bila to vas najprej avstrijskih in zatem italijanskih železničarjev. Ko sem prišel na gimnazijo v Gorici, me je bilo kar malček sram pred tovariši s Tolminskega in tudi Vipavskega. Poznal nisem najosnovnejših besed v slovenščini, kot so planine, smodnik …« No, je dodal, žena mu ni popravljala samo jezika, temveč mu svetovala tudi vsebinske spremembe. Prav po njeni zaslugi je drugačen že začetek romana V Sibilinem vetru. Odprejo ga besede: »Na jesen gre, ko se lotevam tega pisanja: poletna ozvezdja se umikajo na zahod in na obzorju vstaja strah ribičev, Bik. Lotevam se ga bolj star po duhu kakor po telesu, v času vojski in poplav …« Ob vprašanju, kakšen pa je bil prvi začetek, se je Rebula zakrohotal: »A vam povem? Se boste zgrozili. Takšen: ‘V imenu Očeta in Sina in Duha.’ Žena je vprašala, kdo bo to sploh bral. Poleg tega bi tako že določil, da je moj junak kristjan. V romanu, kakršnega sem objavil, pa išče svojo vero. Je barbar, ki se porimljani. A v sebi vseeno ohrani domotožje po svoji Jacigi, sili nazaj in na koncu pride v naše konce.«

Med pisanjem ga je nadzoroval tudi prijatelj, primorski rojak, literarni kritik Lino Legiša: »V branje sem mu dal dvesto strani, ki jih je tako pokritiziral, da sem jih potem napisal nanovo.« Pozneje pa mu je France Koblar, literarni zgodovinar in gledališki kritik, dejal: »Objaviti bi moral prejšnjo različico, tista je bila šele dobra, tista!« Bila sta različna, je sklenil Rebula: »Legiša je bil slavist, Koblar pa je imel za sabo tudi klasično kulturo.«

Leta 1975 je Rebula s tržaškim tovarišem in pisateljskim kolegom Borisom Pahorjem sodeloval pri sloviti brošuri Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri je partizan in pisatelj obsodil povojne poboje domobrancev: »Takrat sem v Kocbeku videl utelešenje laične in katoliške opozicije režimu, ki si je zaslužil opozicijo. Ko se je Pahor domislil brošure, posvečene Kocbeku, sem se mu takoj pridružil. Dal sem mu esej o Kocbekovi Tovarišiji, napisal sem uvod v knjigo, pod katerega sva se sicer podpisala oba, potem pa sem napisal še spis Po nevihti. S Pahorjem sem v polni meri sodeloval, a sva vseeno ostala vsak pri svojih stališčih.«

Med pogovorom v Loki me je presenetilo, da se Rebula, vernik, katolik, kolumnist tednika Družina, načrtno in vztrajno poglablja v komunistični sistem: »Zato sem tudi prebral Figesovo knjigo o Leninu, zdaj pa berem Montefiorejevo o Stalinu. V knjigi o Stalinu me presenečajo podatki, ki jih doslej nisem poznal. Recimo ta, da je bil Stalin najbolj izobražen med vsemi vladarji Rusije. Človek se vpraša, kako je mogoče biti visoko kulturen in obenem barbar. Torej kultura brez etike ni vredna nič!«

Omenil sem, da etiki pripisuje velik pomen, tudi njegovi romani so prepredeni z njo, v dialoge svojih likov vpleta prave traktate o etiki in podobnem … Očitno torej hoče vplivati na bralca, mu odpirati nova vrata. »Nikoli nisem imel takih ambicij,« je odkimal. »Ne verjamem, da pisana beseda močno vpliva na bralca. Evangelij je bralcem na voljo že dva tisoč let, pa vidite, kako pičel je njegov vpliv. Vpliv literature je majhen, kar vedo tudi založniki, ki zato lahko z avtorji ravnajo, kakor želijo. No, niti oni niso več veliki gospodje. Tisk upada, primat je prevzela televizija in baje še bolj internet.«

Pa vendar, sem vztrajal, on še zmeraj piše. »Se trudim, a so mi oči rekle ne. Še danes sem pisal, vendar to ni več pisanje, ampak samo še zlaganje črk. Sprašujem se tudi, zakaj bi moral pisati. Nikoli ne bom rekel, da imam človeštvu kaj sporočiti. Vse mu je bilo že povedano. Pišem, da se zaposlim. Iz hiše me samega več ne spustijo na sprehod. Ne pustijo mi v gozd. Radia tudi ne bom poslušal ves dan. Z nečim se moram zaposliti, zato sedem za računalnik in pišem, kolikor še zmorem.«

Vseeno ga je veselil skorajšnji izid njegovega novega romana Kominform v Zabrinju. Povedal mi je, da ga je posvetil literarnemu tovarišu Miroslavu Košuti, saj mu je prav on povedal štorijo o komunistu iz Križa pri Trstu, ki je po vojni skrival ranjenega Nemca: »Vprašal sem ga, ali mi da to idejo. ‘Ti jo dam!’ mi je rekel. In nastal je roman.« Omenil sem, da je, sodeč po naslovu, postavljen v podoben čas kakor Senčni ples. »Res je, v čas Svobodnega tržaškega ozemlja, v cono A, a v Senčnem plesu še ni bilo kominforma. Nisem pomislil na to primerjavo,« je prikimal. »V Senčnem plesu pripovedujem privatno zgodbo nekega človeka, v Kominformu v Zabrinju pa pišem o širšem področju, ki ga je prizadela ta katastrofa – kominform. Takrat se je vse sesulo. Vsa tržaška levica je šla za Stalinom, sesula se je vsa kultura, se razklala, od gledališča do vaških društev. Doslej se tega dogajanja v literaturi ni še nihče dotaknil. Ker o tem ne mara govoriti ne Titova ne Vidalijeva stran. Zato bo knjiga neprijetno dregnila. Na lastne oči sem videl, kako je to dogajanje negativno vplivalo na slovensko šolstvo. Na Miljskih hribih so se praznile slovenske šole, kar je bilo z našega nacionalnega vidika katastrofalno. Rekel sem si, naj bralci to spoznajo. V Sloveniji so se namreč vrstile aretacije kominformovcev, česa takega kakor zamejstvo pa v Sloveniji niso doživeli.«

***

Kominformu v Zabrinju je med Rebulovimi zadnjimi deli, za prvi vrh njegove proze pa velja prav roman Senčni ples, obenem tudi zadnja knjiga pred pisateljevo dokončno vrnitvijo h krščanstvu. »Avtor se je namreč med letoma 1950 in 1960 znašel v hudi eksistencialni (in tudi duševni) krizi, iz katere je naposled le našel izhod v Kristusu. Razlogi njegove stiske so bili mnogoteri, ne le nejasna povojna situacija Trsta in močna političnogospodarska ločnica, ki se je v obliki težko prehodne državne meje zarezala med zamejstvo in Slovenijo, ampak tudi in predvsem pritiski tedanje vsemogočne tajne politične policije Udbe, ki ga je sistematično nadzirala, mu sledila in mu s tem (kakor seveda še marsikomu) grenila življenje,« v spremni besedi k novemu ponatisu pri Beletrini pojasnjuje Primož Sturman, tudi pobudnik ponatisa ob jubileju.

Na nedavni krstni predstavitvi ponatisa pri Društvu slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu je pojasnil, da je tudi on Rebulo spoznal v zadnjih letih pisateljevega življenja, ga nekajkrat obiskal v Loki pri Zidanem Mostu: »Potem ko je jeseni leta 2018 umrl, sem rekel, da je njegov opus treba ovrednotiti. Najboljša priložnost se mi je že takrat zdela 100. obletnica njegovega rojstva, ji jo obhajamo letos. Rebula je v zadnjih letih veljal za izrazito katoliškega misleca, s ponatisom te knjige pa sem želel doseči, da se na osrednjeslovensko literarno sceno vrne predvsem kot pisatelj. Z delom, ki je prelomno, iz časa, ko je Rebula iskal Boga … in ga potem tudi našel.«

Senčni ples je vsekakor prestal preizkus časa, o čemer zdaj priča že četrta izdaja, obenem pa je presegel koordinate ozkega slovenskega prostora, opozarja Sturman: leta 1981 je pri zagrebški založbi Globus izšel kot Sjene koje plešu v prevodu Milivoja Slavička s spremno besedo Jožeta Pogačnika, leta 2015 pa še pri tržaški Mladiki pod naslovom La danza delle ombre v italijanskem prevodu Neve Zaghet in Martine Clerici s krajšo spremno besedo Marije Pirjevec.

Urednica knjige Tina Vrščaj z Beletrine je vesela in počaščena, da je Rebulov roman nedavno pristal na njeni mizi: »Največji zalogaj je ob ponatisu predstavljalo načelno vprašanje, kako postopati z jezikom. Knjiga je iz leta 1960. Včasih je jezik potreben osvežitve. Lektorji radi marsikaj porežejo, povežejo, posodobijo … S Primožem sem soglašala, da v Rebulov jezik posežemo v čim manjši meri. Izločili smo predpreteklik, ki je bil za današnje bralce že redundanten. Želeli smo si, da bi bil roman čim bolj berljiv tudi za mlajše. Drugo smo pustili. Alojz Rebula me je tako naučil, da lahko radio ‘odprem’ in ‘zaprem’, ni mi ga več treba prižigati in ugašati. Ali da je ženska, ki zelo klepeta, ‘klepetalasta’. Za ponatis Senčnega plesa smo se odločili, ker je odličen roman na presečišču dostopnosti in hkrati visoke literarnosti. Je klasično zaokroženo delo z mnogimi idejami in izjemno bogatim jezikom. Mojstre jezika je treba obujati s ponovnim prebiranjem.«

Čeprav bi sam v romanu pustil tudi predpreteklik, Sturman prav tako upa, da bodo po Rebuli segli predvsem mladi – saj bodo našli marsikaj dragocenega. Odprl jim bo nova obzorja, približal druge čase, ljudi, usode …

Zgodba se prične, ko Silvan Kandor, mlad izobraženec, učitelj slovenščine in pisatelj, v neimenovani gorenjski vasi strt opazuje pokop žene Nadje. V globoki žalosti se vrne v rodni Šentmaver, fiktivno predmestje še kako resničnega Trsta, ki je po drugi svetovni vojni pod zavezniško vojaško upravo. »Zanimivo je, da je intelektualec, ki poučuje v mestu in piše zgodbo o Jerneju Jerobniku, obenem pa je podeželan, ki mora pomagati pri kmečkih opravilih,« pravi Sturman. Silvan Kandor ima dva brata, kakor ju je imel tudi Rebula – in tudi njegov brat Ivan je šel s trebuhom za kruhom v Avstralijo, kakor v romanu emigrira Silvanov brat Sandro. To je med Slovenci v Italiji še danes težava. »A nekoč so bežale roke, danes uhajajo možgani,« pravi Sturman.

V romanu nastopi še veliko zanimivih likov, vendar Senčni ples ni »samo zgodba o Trstu, namišljenem naselju Šentmaver, Silvanu Kandorju, njegovih bratih Sandru in Bertu, materi Zofiji, dijakih slovenske gimnazije, profesorju De Martinisu in njegovi hčerki Nori, slovenski renegatki brez imena, ki jo Kandor in Ardenjak imenujeta kar hudič babji in ki se razglaša za madžarsko emigrantko, Grudovarju, Mrs. Klingendrath, Edvardu, užaljenem peku Maksu Vencelliju ter drugih«, v spremni besedi poudarja Sturman. »Je predvsem zgodba slovenskega tržaškega človeka na prepihu (intelektualnem, gospodarskem in eksistencialnem) v času grobe ločitve od matične domovine in nejasne usode mesta, zaradi česar je naš slovenski posameznik tedaj trepetal pred povratkom italijanske države, ki jo je poznal le po dvajsetletnem fašističnem raznarodovanju. Hkrati pa je Senčni ples univerzalen, saj je (bilo tedaj) v Evropi in svetu takšnih zgodb nešteto.«

Ena od odlik romana, dodaja, je gotovo tudi v tem, da glavni junak ne sodi o različnih ljudeh, ki jih srečuje – to prepušča bralcu. In iz goščavja negotovosti in eksistencialnih stisk ne strmoglavi v nihilizem, marveč se oprime vztrajanja, vsem absurdom navkljub. Vrednoto spozna v delu za druge. Kot ključna Kandorjeva izjava ostaja spoznanje: »Ne živi zase.«

***

Letos se bo zvrstilo še nekaj prireditev v čast Alojzu Rebuli. V nedeljo, na njegov 100. rojstni dan, bodo slovesno odkrili spominsko ploščo na rojstni domačiji v Šempolaju. Svečanost prireja Slovenska prosveta v sodelovanju z Vigredom in drugimi društvi, pod pokroviteljstvom devinsko-nabrežinske občine in Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu, s podporo Sveta slovenskih organizacij. Nastopili bodo tudi – in predvsem – Rebulovi nekdanji učenci.

Tistega poletnega dne pred desetletjem mi je pisatelj v Loki pri Zidanem Mostu povedal tudi, da se je v mladih letih načrtno mojstril v slovenščini. Zato je tudi začel pisati dnevnik. Da je vsak dan pilil svoj jezik. Pa novele. Pa romane. »Vnela se je ljubezen do slovenske besede,« se je nasmehnil, »mogoče tudi iz sle po maščevanju nad Benitom Mussolinijem. Maščevati sem se mu hotel s čim lepšo, večbarvno in hrustljavo slovenščino. Slovenščina piscu omogoča veliko možnosti, saj je čutiti, da je še mlad jezik. In ni retorična kakor italijanščina.«

Uspelo mu je. Naj nam njegova – in naša – hrustljava slovenščina še dolgo tekne!