»Le katera izmed vas me bo prva izdala?« S temi besedami Azar Nafisi, iranska profesorica svetovne književnosti, začenja svoje pripovedovanje Prebiranje Lolite v Teheranu o ženskem bralnem krožku med iransko revolucijo. Besede namigujejo na med kar dvaindvajsetimi najpomembnejši roman Muriel Spark Zlata leta gospodične Jean Brodie, ki je v slovenščini nedavno izšel v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe v sijajnem prevodu Tadeje Spruk. Šesti roman škotske pisateljice na dobrih sto straneh prinaša razgibano pripoved o karizmatični učiteljici Jean Brodie, in čeprav pripoved pred bralcem preskakuje v prostoru in času, siže pa prekinjajo kratki ekskurzi v domišljiski svet protagonistke romana, spretno pero pisateljice na ta način ohranja bralčevo polno prisotnost.
Kot Azar Nafisi v svojem pričevanju si Jean Brodie, samska učiteljica srednjih let, ob sebi nabere šesterico deklic »v dojemljivih letih«; stare so deset let, ko se z njo prvič srečajo, dvanajst, ko šolanje pri njej zaključijo, a zvestobo svoji učiteljici izkazujejo vse do osemnajstega leta – njen vpliv pa seže še dlje. Učiteljico Brodie odlikuje poučevanje, ki je s stališča družbe izrazito »neuporabno«: deklice so izvrstno poučene o negi kože, italijanskih renesančnih slikarjih, menstruaciji, notranjem dizajnu, astrologiji, med urami, ki jih po večini gradijo pripovedovanja gospodične Brodie o svojem ljubezenskem življenju in ljubezenskem življenju Charlotte Brontë, pa učenke slišijo tudi o Mussoliniju, njegovih podvigih in tem, kako je pometel z brezposelnostjo ter uredil razpuščeno italijansko družbo. Jean Brodie ima z deklicami, ki jih nepošteno do drugih učenk iztrga iz družbe sovrstnic, velike načrte: iz njih bi rada ustvarila elito, crème de la crème, jim v glavo vbila načela, po katerih naj se ravna izobražena in neodvisna dama »v zlatih letih« – ta so, po prepričanjih učiteljice, vrhunec življenja vsake ženske in vsaka je odgovorna sama, čemu jih bo namenila. A čeprav gospodična Brodie pušča vtis, da je njeno vplivanje na dekleta dobroželjno, je vse prej kot samo to. Usodno vpliva na njihove življenjske odločitve. Prvič se to nakaže, ko deklice dopolnijo starost, ko se morajo odločiti, ali bodo šolanje nadaljevanje na klasični ali realni smeri:
Gospodična Brodie je deklicam že dala svojo spodbudo: »Saj ne pravim, da je z realno smerjo kaj narobe. Realna ali klasična smer, enakovredni sta; obe vas bosta pripravili za neko vlogo v življenju. Odločiti se morate same. Ni vsakdo dovolj sposoben za klasično izobrazbo. Vaša odločitev je popolnoma svobodna.« Tako so deklice brez slehernega dvoma vedele, da gospodična Brodie prezira realno smer.
Njenemu vplivu sta med deklicami najbolj podvrženi dve: prva je Sandy Stranger, skozi katere »prašičje oči« bralec spremlja dogajanje zgodbe, druga pa je Joyce Emily Hammond, sedmo dekle, ki se izbrankam pridruži kasneje; pa vendar je prav njena na videz manj očitna vloga tista, ki usodno zaznamuje učiteljičin konec. Sandy Stranger, bistroumna deklica, ki pa je žal v marsičem žrtev zatohlega edinburškega okolja tridesetih let, polnega čistunstva in frigidnosti, že zelo zgodaj razkrinka nevarne prijeme karizmatične učiteljice. Ko korakajo ob njej in ji zvesto sledijo, pomisli, da so one njene »fašistke« (o fašizmu pa pogosto poslušajo med poukom). Odnos med Sandy in gospodično Brodie je vse prej kot preprost: učiteljica se nad deklico navdušuje in vanjo polaga upe, a jo obenem tudi svari in zaničuje, kot to pogosto počnejo učitelji, ki pri učencu zaslutijo tako talent kot morebitno nevarnost. Sandy jo na drugi strani občuduje, si o njej izmišlja zgodbice in pripetljaje, a hkrati čuti, da gospodična Brodie v resnici ni povsem to, za kar se kaže, oziroma to, za kar jo imajo zveste in predane deklice. Do njunega razdora vodita dva niza dogodkov, ki Sandy Stranger pripravita do tega, da učiteljico, ki je bila prej leta pod drobnogledom in prezirom s strani ravnateljice in učiteljskega zbora, izda in ji s tem nakoplje odpustitev. Prvi niz dogodkov je povezan s tem, da poskuša Jean Brodie svojemu nesojenemu ljubimcu, učitelju Lloydu, slikarju in profesorju umetnosti, nastaviti Rose, eno izmed deklet, ki se v najstništvu razvije v krasno, a za telesne dogodivščine povsem nezainteresirano lepotico, da bi se z njo spustil v afero. Sandy, grda in nezanimiva, pa naj bi učiteljici služila za poročevalko o tem, kako njen gnusni načrt uspeva. Mlado dekle zgroženo ugotavlja, da učiteljica z ljubezenskim razmerjem med najstnico in učiteljem misli povsem resno, a naposled se s privlačnim, pa tudi izjemno samovšečnim oslom spentlja prav Sandy; ta ji celo nekako naprti »krivdo« za njun prvi poljub, rekoč: »Da boš vedela, kaj se to pravi takole gledati umetnika.«
A ljubezenske težave niso edini povod za izdajstvo; to gospodično Brodie doleti, ko se skupini deklet pridruži Joyce Emily Hammond, dekle, ki zaradi uporniške narave eno za drugo menjuje srednje šole, dokler ne pristane na tradicionalni, na kalvinističnih principih temelječi šoli Marcie Blain. Gospodična Brodie pod šolsko uniformo zasluti njen uporniški, dogodivščin in velikih dogodkov željan duh, in spodbudi jo, da se pridruži frankistom, a dekle kmalu umre na poti v Španijo v napadu na vlak. Učiteljica njene usode ne obžaluje, žal ji je predvsem, da se dekle nikoli ni moglo zares boriti na strani Franca. Prav to je tisto, kar Sandy pripelje do odločitve, da ravnateljici naposled razkrije, da je pouk pri gospodični Brodie pogosto obarvan politično, s čimer si ta prisluži odpustitev in prezgodnjo upokojitev.
Izdajstvo, za katerega bralec izve že kmalu na začetku romana in tudi, kdo ga bo zagrešil, je tisto, na kar namiguje Azar Nafisi v zgoraj citiranih besedah. A drugi, manj osredinjen in očiten motiv, a zato nič manj zanimiv, pa je preobrazba, spreobrnjenje, ali »transfiguracija« kot v naslovu psihološke študije Transfiguracija vsakdana, ki jo kot odrasla napiše Sandy; zdaj ne več kot Sandy Stranger, ampak kot sestra Helena, katoliška nuna v redu Kristusovega spremenjenja. Sandy, s pomenljivim priimkom »Stranger«, tujec, se v letih po izdajstvu oddalji od Škotske cerkve in se preusmeri v katolištvo, ki je od vseh (krščanskih) verskih praks gospodični Brodie najbolj tuje, rimokatoliki pa so zanjo ljudje, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Motiv bi lahko bil postranski, če ne bi imel neposredne povezave z življenjem same avtorice, ki je bilo prežeto z duhovnimi krizami: kot zapiše Tadeja Spruk v spremni besedi, je avtoričino preživljanje hude duševne in eksistenčne krize v prvi polovici petdesetih let sovpadalo s poglobljenim duhovnim iskanjem, ki je privedlo najprej do sprejetja anglikanske vere in nazadnje do spreobrnitve v katolištvo. Poznavanje okoliščin nastanka knjige tako prinaša še eno, teološko branje romana, saj Sandy po spreobrnjenju, kot opaža avtorica spremne besede, učiteljičino sprevrženost začne vrednotiti predvsem s teološkega stališča: v njenem ravnanju prepozna »izrodek škotskega/edinburškega kalvinizma«.
A to je le ena izmed plasti izjemno mnogoplastne zgodbe romana, čeprav ta ne zaseda več kot šest poglavij. Pripoved iz tridesetih let 20. stoletja in strogega, sivega Edinburga je leta 1969 doživela ekranizacijo, v kateri je v vlogi gospodične Jean Brodie zablestela Maggie Smith, med mlajšimi znana predvsem po vlogi profesorice McHudurre iz franšize Harry Potter; za prvo je prejela oskarja za najboljšo žensko vlogo. Že to nakazuje, kako karizmatičen in prepričljiv je lik gospodične Jean Brodie, ki v bralcu združuje tako navdušenje kot odpor ter se suvereno uvršča med najbolj zanimive prestavnike romanov, postavljenih v šolsko okolje. S tem pretresa pomembnost tega poklica in premišljuje resnico, za katero stojijo učitelji in učiteljice. A tudi o tej gospodična Brodie pove svoje mnenje, ko grejo z deklicami mimo kabineta ravnateljice Mackay, v katerem pod portretom nekdanjega predsednika vlade vlada zapis, da je varnost na prvem mestu. Gospodična Brodie o zapisu pove naslednje: »Gospodična Mackay ga je obdržala na steni, ker verjame v slogan, da je varnost na prvem mestu. Toda varnost ni na prvem mestu. Na prvem mestu so Dobrota, Resnica in Lepota. Kar za mano.«
