Čeprav smo v zadnjem četrtletju Slovenci pokazali, da v kritični politični situaciji znamo stopiti skupaj in pokazati zobe nepravičnosti in korupciji, bo pot na tem področju še trnova. Da bo poleg zamenjave političnega vrha nujna tudi zamenjava ljudi v javnih ustanovah ter »prevetritev« podjetij, ki se nahajajo v zasebnih rokah, pa kažejo tudi osebne izkušnje marsikoga od nas, ki brezuspešno skuša najti zaposlitev, pa nam ekonomsko-politične razmere v podjetjih ne dovolijo, da bi prilezli dlje kot do položaja začasnega sezonskega delavca, ki ga ob prvi priliki elegantno odpustijo. Brez plačanega zavarovanja, malice in potnih stroškov seveda. Da o tem, da je študentski status v teh časih blagoslov in prekletstvo obenem, sploh ne govorimo.
Po nekajmesečnem neuspešnem iskanju študentskega dela v storitveni dejavnosti se mi je končno nasmehnila »sreča« v tovarnah, ki se nahajajo v moji okolici. Ko sem o razmerah, ki se dogajajo v slovenskih tovarnah in podjetjih, govorila z ljudmi, ki se nahajajo v javni upravi ali delujejo na področju kulture, sem bila res začudena, da jih mnogo sploh ne ve, v kakšni družbi živimo in kako diskretno in neposredno obenem nam kršijo osnovne človekove pravice …
V naši najbolj priznani tovarni za predelavo zelenjave sem zdržala natančno tri dni, saj je bil mobing redno zaposlenih delavk in nadrejenih tako močan, da bi odplaknil še največje mazohiste. Čeprav je podjetje poskrbelo za polurno malico in smo imeli tudi študentje na izbiro tri menije, to ne odtehta psihičnega in fizičnega nasilja, ki se v tem podjetju odvija in je za redno zaposlene očitno povsem samoumevno. Osem ur zdržema za tekočim trakom in odstranjevati gnilo zelenjavo bi bil mačji kašelj, če ne bi redno zaposleni sodelavci ob vsakem čiščenju delovne površine svoje vodne cevi usmerili proti študentom in jih z nasmehom na ustnicah škropili kakor govedo v hlevu. Poleg tega se je občasno med nami sprehodila nadzornica, ki ni imela drugega dela, kot da je iskala dlako v jajcu ali gnilo vlakno v zelenjavi. V oči pa ji niso padle delavke, ki so se za trakom hihitale in se veselo pogovarjale, temveč tihe študentke, ki so namesto drugih opravljale tudi po več del naenkrat. Pri njih se je zadržala toliko časa, dokler ni našla kakšne »nepravilnosti«, kot sta npr. centimeter gnilobe ali premalo učinkovita tehnika zlaganja zelenjave na trak. Namesto da bi jim sama priskočila na pomoč ali pa vsaj pozvala redno zaposlene k hitrejšemu delu, je študente toliko časa psihično maltretirala, dokler niso pod težo neargumentiranih očitkov zajokali ali kako drugače pokazali, da so se psihično zlomili. Na ta način je dosegla, da so študentje še hitreje delali, redno zaposleni pa še bolj veselo opravljali in postopali naokoli …
Marsikdo bi lahko rekel, da je takšna strategija ključna za uspeh in prepoznavnost podjetja v evropskem prostoru, če ne bi poslušal izjav študentov, ki so jim nadrejeni ukazali, naj zamenjajo etiketo s pretečenim rokom uporabe in nanjo nalepijo ustreznejšo etiketo. Da o malone perverznem lizanju pokrovčkov gorčice kot o anonimni obliki upora ne izgubljamo besed … Seveda pa hudih prekrškov nihče ne opazi, kajti veliko bolj pomembno je, da ima delavec na glavi sterilno belo kapo, kot pa da v prostem času namaka prste tja, kamor mu ni treba … Delo v tej tovarni je lepa prispodoba za stanje v naši državi: pomembno je, da se pred zunanjimi opazovalci pokažemo v najlepši luči, pa čeprav navznoter gnijemo in razpadamo po delih … Pomembno je, da priredimo podatke in statistike tako, da nas imajo za konkurenčne tudi veliki narodi, kršenje delavskih in človekovih pravic pa je pri tem nujna kolateralna škoda, ki jo pač moramo vzeti v zakup, da na evropskem zemljevidu povsem ne zbledimo. Če bi na stvar pogledali s psihoanalitičnega vidika, bi lahko rekli, da smo družba, ki poleg ojdipovega kompleksa (večni občutek cankarjanske krivde) ni razrešila niti s kastracijskim kompleksom. In tudi ne bo, ker ne samo da otresamo z imaginarnim falusom, temveč se nočemo zavedati dejstva, da s svojim simbolnim »štrcljem« ne moremo zapolniti nobene luknje. Ne v finančnem, političnem, etičnem, seksualnem in zlasti ne v eksistencialnem smislu.
Po neslavnem sezonskem pakiranju zelenjave sem pristala v tovarni jajc, kjer sem najprej skupaj z drugimi brezposelnimi v svojih strokah prekladala kokoši iz tovornjakov v zabojnike. Resnici na ljubo moram reči, da je bilo to delo veliko bolj »humano«, kot je bilo delo z zelenjavo, pa čeprav se kokoši z mojo izjavo ne bi strinjale … Veliko lažje in manj stresno je delati neposredno z živalmi kot z ljudmi, ki so prepričani, da so pojedli vso pamet tega sveta. Tudi ko mi je iz nahrbtnika neznano kam izginil potni list, sem bila prepričana, da zanj ni bila kriva kakšna druga kura kot naša »velika mati kura«, ki s svojo dvolično politiko na področju zaposlovanja tujcev sili ljudi, da se zatekajo k najrazličnejšim bližnjicam. Prav v vseh podjetjih in tovarnah, v katerih sem zadnje leto delala, sem opazila, da delodajalci raje zaposlijo študente ali delavce na črno, kakor pa da bi morali plačevati prispevke in druge bonitete. In prav v vseh podjetjih je bilo mogoče zaznati nepremostljivi razdor med študenti in redno zaposlenimi ter med redno zaposlenimi in delavci, ki so prišli delat iz tujine (nekdanje Jugoslavije, Azije, Afrike). Zamere so v določenih primerih prišle tako daleč, da so redno zaposleni študentom in tujim delavcem podtikali nepravilnosti, ki so jih predočili nadrejenim.
Namesto da bi v tej neusmiljeni mašineriji kapitala delavci potegnili skupaj in se složno borili proti izkoriščanju delodajalcev, so si vsak dan znova zabadali nož v hrbet in se obtoževali za stvari, ki so povsem nepomembne. Če bi »vstajniki« vsaj nekaj dni preživeli v enem od teh podjetij, bi jim takoj postalo jasno, da socialna revolucija v praksi ni mogoča prav zato, ker se ljudje, ko gre za delovna mesta in denar, raje postavijo v nasprotne si tabore, kakor da bi držali skupaj. Ljudje so si pripravljeni izmisliti najhujše, da bi očrnili sodelavca in ohranili svoje delovno mesto. Pri tem jim je tudi povsem vseeno, če zaradi njihovih spletk delo izgubi mati ali edini zaposleni član družine. Ko po eni strani berem novice iz Hrvaške, kjer se najdejo sodelavci, ki žrtvujejo svoje delovno mesto, da ne odpustijo matere z dvema otrokoma, se pri nas zaposleni, ki bi že zdavnaj morali v pokoj, hvalijo, da so v podjetju obdržali njih in ne dekleta, za katerega so izvedeli, da je noseče. Da, dragi moji, to je svet, ki smo si ga izbrali in ki ga s svojimi dejanji in odločitvami vsak dan hranimo in gradimo za svoje potomce.
Kot vrhunec kapitalističnega izkoriščanja in človeškega barbarstva lahko navedem svojo izkušnjo v podjetju, ki se hvali, da sodi v sam vrh slovenske predelave plastike. Da bi ohranili konkurenčnost tako na zahtevnem trgu izdelave delov za pralne stroje kot tudi na trgu nemške avtomobilske industrije, so morali namreč v 8,5-urnem delavniku ukiniti malico oz. jo skrajšati na desetminutni odmor. Ko prideš kot študent k njim, ti že prvi dan povedo, da si na tridnevni preizkušnji, saj boš moral vsak dan znova izdelati najmanj pet tisoč nogic za pralne stroje. Delo za strojem, ki ima 110 stopinj, ne bi predstavljalo posebnih težav, če si ne bi moral vsakih pet minut izposojati pripomočkov za rezanje plastike. Ko ti naslednji dan postane jasno, da boš moral olfa nož in ščipalec za nohte prinesti od doma, in si že maneš roke, da ti bo tega dne morda res uspelo narediti normo, se pokvari še stroj za mletje plastike, ki ga moraš nenehno popravljati sam. Obenem moraš nadomestiti sodelavce, ki občasno odidejo na stranišče, tako da se ti tistih pet tisoč kosov v neskončnost oddaljuje in vsak dan je verjetnost, da boš zmogel normo, manjša. Tretji dan te od neskončnega stanja tako bolijo noge, da bi jih najraje odrezal, medtem ko prstov na rokah zaradi opeklin več niti ne čutiš. Četrti dan ti postane jasno, da si pristal v peklu, in moliš, da bi te čim prej odpustili, vendar se to ne zgodi, dokler ne najdejo bolj vzdržljivega ali bolj obupanega študenta od tebe, ki je pripravljen priseči, da bo zaradi svoje neverjetne narave izdelal še enkrat toliko plastičnih nogic. Temu nesrečniku potem kmalu dodelijo posebni privilegij, da lahko dela še na sosednjih strojih, pri tem pa je nadrejenim očitno vseeno, kako je delo opravljeno, saj sta kvantiteta in hitrost na prvem mestu. Študente, ki se izkažejo, novačijo k šestnajsturnemu delavniku ter opravljanju dela ponoči in med prazniki, obenem pa si ti entuziasti sami ukinejo še WC pavze, saj drugače ne morejo narediti svoje norme in ponuditi delodajalcu »presežka«, ki ga ta tako željno pričakuje. V nenehni bitki s časom so vsi nevrotični in kronično utrujeni, pa vendar jih naprej žene želja po tekmovanju in samopotrjevanju. Živijo v iluziji, da je njihovo delo cenjeno in da so nezamenljivi, to pa z veseljem napeljejo na svoj mlin nadrejeni, ki se nenehno smukajo naokoli in jih priganjajo. Namesto da bi se delavci med seboj povezali in si izborili polurni odmor za malico, ki jim po zakonu tudi pripada, si kradejo nože in upajo, da se bo komu zamašil mlinček za plastiko in bo tako tisti dan v zaostanku. Namesto da bi med delavci obveljal interni dogovor, da bodo vsi izdelali približno enako število kosov plastike in jim tako ne bi bilo treba vsak dan znova bolj hiteti, se z lesketajočimi očmi hvalijo, kako je bil nadrejeni ponosen, ko so presegli normo. Obenem pa ne pozabijo potožiti, da bi za tovrstno delo v Nemčiji dobili 15 evrov na uro in ne le dobrih treh, kot jih dobijo tu.
Ob tovrstni tovarniški izkušnji se sanje o revoluciji in spremembah v državi podrejo. Kanglerjev odstop in Janšev poraz se v takšni luči zazdita kot vrh ledene gore. Zaveš se, da je tvoja mala »kura« že desetletja zgolj kolonija velike Nemčije in da so naši delavci prostovoljni sužnji v tem taborišču, ki deluje pod krinko uspešnega slovenskega podjetja. In kmalu se zalotiš, da ne moreš drugače kot pritrditi nekdanji sodelavki, ki reče: »Moramo Nemcem priznati uspeh, da jim je končno po mirni poti uspelo nekaj, kar jim ni po poti nasilja«.
Tistim optimistom, ki še verjamete v čudežno vstajenje naše države, pa pravim: dokler ne boste pometli s korupcijo v lastnih podjetjih in delavcem vrnili pravic, ki jim pripadajo, človeku pa z vsakdanjimi moralnimi odločitvami povrnili dostojanstva, se nimate pravice naslajati v pričakovanju padca politične elite.
