»Na žalost teorija že drži, praksa pa nas ubija«

Romunski pisatelj Mircea Cărtărescu (1956) je eden tistih glasov, ki so si z izvirno in samosvojo, a hkrati z literarno tradicijo prežeto pisavo upravičeno prislužili mesto med prepoznavnejšimi avtorji ne le nacionalne, marveč tudi evropske, svetovne književnosti. V svoji književnosti, ki prehaja med različnimi pripovednimi postopki, sodobnimi tehnikami in načini upovedovanja, se ukvarja z družbeno stvarnostjo, hkrati pa se pozorno posveča tudi izrisovanju pripovedovalca. Ta v prvoosebni pripovedi pogosto kaže avtofikcijsko prizadevanje po ubesedovanju stvarnosti. V oziru na vprašanje avtofikcijskosti, ki predvsem zadnje čase izstopa kot eno osrednjih vprašanj sodobnih literarnih teorij, se Lepe tujke – naslov jim je posodil francoski literarni festival Les belles étrangères – izkažejo za dragoceno delo, v katerem se avtor z veliko mero humorja in samoironije ukvarja z vprašanjem pisateljevanja, literarne kritike in knjižne umetnosti kot posla in obrti.

V knjigi beremo tri zgodbe: Antraks, Lepe tujke (ali Kako sem bil avtor, kakršnih je na ducate) ter Bacoviansko. Čeravno se zgodbe vsebinsko in formalno razlikujejo – prva z vsebino in s strukturo spominja celo na novelo – idejno stičišče skrivajo prav v tem, kar upoveduje prvoosebni pripovedovalec, ki mu verjamemo, da je vse, kar opisuje, plod resničnih dogodkov in izkušenj. Četudi sam priznava določeno mero avtobiografskosti, so zgodbe v veliki meri tudi fikcija, največji bralski užitek pa še vedno omogoča prav popolno zaupanje, ki ga bralstvo razvije do pripovedovalca. Takšno poigravanje z avtofikcijo je sicer moč zaslediti tudi v drugih avtorjevih delih, nekatera so prevedena tudi v slovenščino. V Lepih tujkah tako pripovedovalcu slepo zaupamo, ta pa nas nagradi z izvrstnim humorjem in ironično držo ter nas z dostopnim jezikom, ki spominja na dnevniško opisovanje dogajanja, vzame s sabo na različne dogodivščine, ki se dogajajo v vsakdanu poklicnega pisatelja. Med drugim zapiše: »V literarnem svetu ni pomembno, kaj si in kaj počneš, ampak kakšen si v očeh drugih. Za to podobo, ki je največkrat groteskna, skoraj vedno lažna in zagotovo poenostavljena, med dolgim sobivanjem vselej poskrbijo prijatelji in nasprotniki.«

Že v prvi zgodbi se izkaže, da avtorju grajenje suspenza in vzdrževanje bralske pozornosti ne predstavljata težav. V ospredju je na prvi pogled vznemirljiv in strašljiv, v nadaljevanju pa vse bolj grotesken dogodek, ki zareže v pripovedovalčev vsakdan, bralstvu pa ne dovoli, da bi odložil knjigo. Enostavno moramo vedeti, kaj se bo zgodilo, pripovedovalec pa nas – nepotrpežljive in nemirne – nasmeji ob grotesknih likih, preko katerih izraža tudi sublimno in hudomušno, a kljub temu ostro kritiko romunskega birokratskega sistema. Na splošno je avtorjeva družbena drža v zbirki Lepe tujke tista, ki bralstvu nudi širok in kompleksen vpogled v sodobno romunsko stvarnost. Čeprav je knjiga v izvirniku izšla že leta 2010 in nas na takratno aktualnost opominjajo le določene tehnološke podrobnosti (npr. znamka telefona ali prenosni računalniki), tekst deluje sveže in nadvse aktualno, še posebej ob komentarjih dogajanj med literarnimi festivali in podajanji intervjujev, najbolj pa pri opisovanju nerazumevanja in stopnjevanja razlik med t. i. evropskim »vzhodom« in »zahodom«, čemur se avtor v naslovni zgodbi tudi najnatančneje posveča.

Največja odlika zbirke se kaže prav v njeni dostopnosti in iskrivem humorju, s katerim želi avtor mestoma tudi prikriti, kar se mu zdi predvsem – žalostno. Zabava ga predvsem način, kako je za razliko od npr. »zahodne« Francije, ki si lahko privošči, da se predstavlja na način, ki ji najbolj ustreza, Romunija obsojena na stereotipne predstave, ki se tudi samemu pripovedovalcu mestoma zdijo prav neverjetne. Na eni od protokolarnih večerij med literarnim gostovanjem, ko je v ospredje postavljeno, kar naj bi predstavljalo tipično romunsko kulturo, tako razmišlja: »Namesto da bi si obliznili prste, smo si tistega večera želeli, da prstov sploh ne bi imeli!« Takšna ironična drža do pokroviteljskega trenja med »razvitim zahodom« in »divjaškim vzhodom« se kaže v številnih humornih opazkah, ki kažejo avtorjev neusahljivi literarni zanos in energičnost. Humor tako v zgodbah postane glavno sredstvo za izpoved družbene kritike, kar močno okrepi Cărtărescujevo pisavo.

Samoironizacija pisateljskega poklica se kaže predvsem pri opisovanju vsakodnevnega življenja pisatelja, s katerim avtor razgrne vse tisto, kar bralstvu sicer ostane nevidno. Je možno, da je kak izjemno sodoben in inovativen pristop k literaturi v resnici le tehnična napaka pri oblikovanju, kot so nehotna zamenjava strani ali pomešana poglavja? Morda je pri prevodu prišlo do pomote ali naivne prevajalčeve intuicije. Literatura stremi k temu in postane – tako kot ostala umetnost – tudi sama v določenem trenutku tržni proizvod, iz katerega se avtor iz omenjenih zagat ponorčuje, hkrati pa bralstvo tudi opozarja, naj ostaja skeptično ob vprašanju, kdaj in kako se avtor ali literatura resnično poigravata z nami. Hkrati humorno izriše tudi skorajda komične prizore pisateljskega rivalstva in tekmovalnosti, zareže pravzaprav v vse pore pisateljskega poklica in ob tem bralstvo neizmerno zabava.

Kdor se bo odločil za branje Lepih tujk, ne bo nagrajen le z bralnim užitkom, ki vsekakor odstopa od pričakovanega, ampak tudi z bogatim vpogledom v romunsko literarno tradicijo in kulturo, ki ji avtor nameni veliko prostora. V številnih opombah se spominja pomembnih literarnih, kritiških, pesniških in literarnih glasov, opominja pa tudi na druge plasti romunske družbe – kot sta popkultura in turbofolk. Pripovedovalec kozmopolitskost in ironično držo izkaže tudi z uporabo številnih tujk, predvsem angleških, ob branju v slovenščini pa velja omeniti izvrsten prevod Aleša Mustarja, ki bralstvu postreže z vsemi plastmi Cărtărescujevega jezikovnega izraza.

V zgodbah srečamo tudi druge velike literarne glasove, od Kafke in Borgesa do Olge Tokarczuk, sklicevanje na literarno tradicijo pa se ne kaže le v odkritem imenovanju teh avtorjev, ampak tudi v zgledovanju pri formalni strukturi zgodb. Ne moremo si kaj, da ne bi ob zgodbi Antraks pomislili na kafkovsko strukturo zgodbe, v zadnji, Bacovijanski, pa je že v naslovu in naslovni opombi nakazano, da gre za zgodbo simbolistične narave, kjer se pojavljajo tudi prividi, sanje in spremembe v duševnosti. Vsekakor gre za polnokrvno branje, po katerem bi si želeli še več pripovedovalčevih prigod, a konec naj zaokroži pripovedovalčeva posrečena misel: »Na žalost teorija že drži, praksa pa nas ubija.«