Roman nemške novinarke in pisateljice srednje generacije, ki ga gotovo lahko štejemo med mladinske, a hkrati po mojem mnenju brez zadržkov tudi med romane za odrasle, je prejel več nagrad in priznanj, med drugim je bil uvrščen tudi med Bele vrane. Naj kar na začetku povem, da si takšno pozornost tudi povsem upravičeno zasluži, zakaj pa v nadaljevanju.
Srž težave za prvoosebno pripovedovalko je selitev z Irske v Nemčijo, iz mesta Dublin v mamino rojstno vas. In tako imamo takoj na začetku nekoč (ne tako davno) in zdaj, med katerima vibrira – ali pa bi bilo nemara bolje reči, da se kar elektri – nešteto čustev in občutkov. Roman že na prvih straneh obljublja veliko in nemudoma razburka bralčevo domišljijo in radovednost. Takole beremo: »Kljub temu, da je tukaj tako temno, nimam občutka, da bi se lahko v tej okolici dogajalo kaj hudega, videti je naravnost nedolžna, niti malo življenjsko nevarna. Ne morem še slutiti, kako zelo se motim.« Kaj hudega in življenjsko nevarnega se torej zgodi? In koga doleti? Pojdimo lepo po vrsti. Izseljenska usoda ne doleti le Emme, pač pa tudi njeno sestrico Aoife in brata Dara; če se vsaj na videz zdi, da se slednji z novimi okoliščinami spopada še kar dobro, pa Emmina mlajša sestrica kmalu po prihodu v Nemčijo preneha govoriti. Očeta na družinski sliki ni več, ker je bil njegov alkoholizem sploh glavni razlog, da je mama spakirala sebe in otroke in se odpravila, kamor se je edino lahko – domov, pod streho svojih staršev. A kako je v resnici z domom? Če je bila mama na Irskem tujka, pa se ob vrnitvi v rodno Nemčijo pokaže, da je pravzaprav nekje vmes, stlačena med domovinama. In za otroke, ki jih ni nihče nič vprašal, le postavil pred dejstvo, sta nemška stara starša dejansko bolj tujca kot kaj drugega. Bralec tudi kmalu spozna, da odnos med Emmino mamo in njenima staršema ni povsem enostaven in da nad njim visijo sence preteklosti; kdo mora komu kaj odpustiti? Odnosi so v romanu nasploh dobro razdelani, ne samo med omenjenimi, pač pa tudi med starimi starši in vnuki, med mamo in Emmo, med Emmo in sošolcem, ki ji je pripravljen ponuditi dober načrt za pobeg itd. Ne na dolgo in široko, pač pa zelo otipljivo; z opisom drobnih gest, ki naredijo spremembe. Nenazadnje je tu še jezik, ki se mu roman na več mestih zanimivo posveti. Ob tem se ponuja vprašanje, ali so meje našega jezika še vedno meje našega sveta? Kako je z jezikom dvo- ali večjezičnih posameznikov, torej, ali obstajata/obstajajo enakovredno ali sta/so v hierarhičnem ali kakšnem drugem odnosu? In kako je z njihovimi svetovi? Kateri je zares njihov? Morda so si na prvi pogled stvari v enem in drugem ali celo v več svetovih celo podobne, »ampak med vrsticami je drugače«. Emma razliko med jezikoma oziroma doživljanje obeh jezikov, ob katerih je odraščala, opiše zelo nazorno: »Angleški jezik sem jaz. Nemško samo govorim. Nemščina je še vedno nekaj morij proč.« Emma razmišlja tudi o različnih naravah različnih jezikov, denimo o tem, kako število poimenovanj za določeno stvar/početje/ipd. sovpada s pogostostjo oziroma zastopanostjo le-tega na določenem geografskem območju (izpostavi na primer, koliko različnih besed na Irskem poznajo za pijanost). Ugotavlja tudi, »/…/ da moraš biti pripravljen na marsikaj, če odneseš svoj jezik v strašno oddaljen kraj«. Seveda pa v eni in drugi državi ne gre le za jezikovne spremembe in spremembe v navadah, pač pa se, tako Emmina mama, razlikuje celo prijaznost: prijaznost Nemcev naj bi bila kot okno, ki je zgoraj priprto, prijaznost Ircev pa kot odprto drsno okno. Pa je ena prijaznost lahko boljša ali slabša od druge? Emmo nekoč prešine, da morda vendarle ni mogoče natančno določiti, katera je boljša – »/…/ prijaznost, ki je velika, ampak nemudoma spet izgine, ali tista, ki se začne z malim in traja večno«.
Morda ste malo prej zastrigli z ušesi ob omembi načrta za pobeg. To je namreč nekaj, kar ima Emma v glavi tako rekoč od prvega dne v novi državi, a stvari se, kot že rečeno, tudi spreminjajo. Najprej je tu Aoifin molk, ki starejši sestri ne da, da bi kar odšla, ne, preden sestrica ne bi spet spregovorila. Potem je tu Levin, lastnik mape, na kateri piše Električne ribe, in avtor natančno izdelanega načrta za pobeg. Levin, ki je še marsikaj drugega in ob katerem se izkaže, da ima otrok lahko z mamo veliko večje težave od tega, da te preselijo v drugo državo. Njegova mama je namreč duševno bolna, kar močno vpliva na celotno družino. Ravno ko je omenjeni pobeg tako rekoč že sredi realizacije, pa se zgodi tisto na začetku omenjeno življenjsko ogrožujoče, kar naj na tem mestu, bralcu v presenečenje, ostane nerazkrito.
Emma je zelo natančna opazovalka in lucidna premišljevalka, roman pa posledično odlikujejo zelo natančni in doživeti opisi, denimo izvrsten opis njenega brodenja po Baltskem morju, nekoliko srhljivega srečanja z Levinovo mamo, nenazadnje tudi domotožja, ki je v samem jedru pripovedi in ga med drugim opiše kot nekaj zelo samotnega, na drugem mestu pa se o njem razgovori takole: » /…/ nič tukaj ni resnično, zdi se, da je vse samo zaigrano: vožnja s šolskim avtobusom, sedenje pri pouku, uporabljanje čajnih vrečk z vrvico, to sploh ni moje življenje, vse to le igram. Sem tukaj, a me pravzaprav ni.« Zelo otipljivo so denimo opisani tudi njeni občutki ob novici o selitvi: »Sama nisem prav dobro vedela, česa se bojim, nikoli se še nisem selila, niti znotraj mesta. Kljub temu je bil občutek grozljivo napačen, vnebovpijoče nepravičen, popolnoma tuj. In nobeden od nas otrok ni mogel ničesar storiti, nobeden. Občutek je bil takšen, kot da nam bo kmalu zgorela hiša, z vsemi slikami in knjigami in doživetji vred, kot da mora nekdo le še najti vžigalice zato. Mama jih je takrat že skoraj našla.« Pri tem zna biti avtorica tudi sveža in izvirna v formulacijah: smehljaj nekega možaka recimo opiše, kot da »svoje gube razpošlje v povsem nove smeri«. Avtorica spretnost pokaže tudi pri gradnji poglavij, saj jih učinkovito zaključuje tako, da moramo neodložljivo brati naprej.
Roman Električne ribe je po tematski plati precej kompleksno delo, saj prepleta zelo raznolike teme; ločitev od enega starša, selitev v novo geografsko in jezikovno okolje, stisko otroka, ki se kaže z dolgotrajnim molkom, duševno bolezen Levinove mame itd. Je roman o stiskah in spoprijemanju z življenjem, o oddaljenostih in bližinah, skratka, o odnosih. In predvsem roman o družinah. Omenjene teme prepleta zelo organsko, predvsem pa mu uspe, da bralca posrka v Emmin svet, da se skupaj z njo boji, žalosti, veseli in kar je še vmes. Še to – slovenski prevod ima na koncu knjige dodan slovar tujih besed oziroma besednih zvez, kar bi bilo s stališča bralca, ki ne želi prekiniti napetega (proti koncu romana še posebej dramatičnega in čustvenega!) toka pripovedi z vsakokratnim listanjem na konec, morda bolj priročno rešiti v obliki sprotnih opomb pod črto. A to so že zoprne malenkosti. Kajti nobenega dvoma ni, da so Električne ribe izvrsten roman, tako za mladostnike kot odrasle.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
