Tone Partljič je dogajanje svoje najnovejše knjige Ljudje z Otoka postavil na Ilovik, čudovit otok cvetja, kamor na dopust in krajše obiske prihaja že skoraj petintrideset let. V svoji zbirki novel pripoveduje o težkih usodah ljudi, zaznamovanih z življenjem na majhnem prostoru na morju in v zaprti skupnosti, ki je vedno manjša in starejša. Knjiga o življenju na otoku je dokončno nastala med karanteno, v času množične družbene izolacije.
Karantena vas je spodbudila, da ste končali svojo najnovejšo knjigo, zbirko novel Ljudje z Otoka. Zamisel za knjigo oz. zgodbe, ki so v njej, ste dolgo nosili s seboj, zunanje okoliščine pa so prispevale k temu, da je vse skupaj dozorelo?
Res sem nekaj takega morda rekel, toda za novele o morju, otoku in ljudeh z otoka me ni navdihnila karantena, le omogočila mi jih je. Eno leto sem imel MIR in nujno ustvarjalno SAMOTO. In sem poskusil. Četudi sem zelo dvomil in cincal. Med slovenskimi pisatelji so mnogi krasno opisovali slape ob Idrijci, prekmurske ravnice, bistrost Soče, tolminske hribe, dolenjske griče … Obmorskih kraji pa … kot da nam ne ležijo. Še najboljši je, menim, Mate Dolenc, kar pa Beletrina že ve, saj je izdala njegov roman Morje v času mrka. A ne le to, o ribah zna pisati, kot da imajo svoje značaje. In zdi se mi, da moramo biti skrajno odgovorni, če hočemo pisatelji, ki smo le obiskovalci, videti mogoče več in globlje kot ljudje, ki tam živijo, čustvujejo, iščejo svoj kos sreče, se borijo z življenjem. No, nekako si nisem upal.
Več kot tri desetletja me je dajala skušnjava, dva poskusa sem napisal, a ni bilo dobro. Zdaj pa sem rekel, čas imaš, poskusi. Ko sem začel, nisem mogel nehati. Knjiga je postala skoraj predebela.
V knjigi pišete o Iloviku, kamor hodite že več kot 30 let. Kako se je v teh treh desetletjih pred vašimi očmi spreminjal otok in z njim njegovi prebivalci ter prebivalke?
Otok se je precej spremenil. Ko sem leta 1988 silvestroval na otoku, niso imeli ne gramofona ne magnetofona ne tranzistorja ali godbenika. Peli so svoje pesmi in plesali na te svoje pesmi. Malo folklorno pobarvane valčke, polke in tange … Bilo je več ljudi in dvanajst otrok v šoli, zdaj jih je pet. Ljudje so odhajali ne le v šole, ampak tudi na delo na Lošinj in v Reko, drugi pa vsaj za nekaj let v Ameriko ali na velike ladje.
Po osamosvojitvi si izseljenci doma prek sorodnikov nekdanje skromne hiše urejajo v precej razkošne vile. Na počitnice prihajajo sami ali amerikanizirani sorodniki druge tretje generacije, mnogi se za zmerom celo vračajo. V resnici pa so razpeti, zamišljeni, samotarski. Poleti je na otoku drugače.
Danes je poleti odprtih troje ali četvero gostiln, vsi privezi na pomolu in vse boje pa so polne bark. Več je turistov, četudi ni nobenega javnega stranišča, še zmerom je le ena trgovina.
Otok je izven turistične sezone, pozimi, precej drugačen.
Pozimi je vse kot nekoč. Manj je ljudi, ki ne pridejo na svetlo, odpravljajo pa se v hrib v staje z ovcami. Nekaj se jih zvečer s čolnom odpelje na lignje. Vsako nedeljo so vsi v cerkvi, da se preštejejo, če so še vsi.
Sta torej dva Ilovika. Trimesečni poletni, ko vse vrvi in »nori«, ter devetmesečni jesenski in zimski Ilovik z mrakom, burjami, jugom, valovi, samoto. Ampak kako naj vem, kako izgledata divja in ledena jadranska burja ali vlažni jugo z velikimi valovi v Mariboru?
Otok je zaprta skupnost. V knjigi, ki z zgodbami posega v različna časovna obdobja, se med drugim ukvarjate tudi z vprašanjem pripadanja skupnosti, vlogi posameznika v njej in na drugi strani z osamljenostjo in izločenostjo iz skupnosti.
Ti navidezni ostareli samotarji so na poseben način vseeno povezani v skupnost. To se vidi v cerkvi in mnogih cerkvenih procesijah, druženju s pogostitvijo pred cerkvijo, na pogrebih … Če se kaj hudega dogaja komerkoli na morju, vsi tečejo pomagat. Tudi meni so, ko sem pred leti na silvestrov večer v temi padel z bundo in gojzerji v mrzlo morje in nisem mogel več nazaj v čoln. Ja, najbližje sem gledal smrti v obraz prav na Iloviku. Na otoku v zimskem času izgleda, kot da je zmeraj karantena. Včasih nobena ladja na more izpluti ali pripluti.
Zaprto otoško skupnost, kot pokažete, med drugim povezujejo govorice, javne skrivnosti med prebivalci, ki zamolčane pred turisti predstavljajo ločnico med domačini in prišleki. Kako blizu so vas spustili domačini?
Domačini me prijazno spustijo k sebi za rokovanje. Bliže pa ne, kaj šele do srca. Tudi ne bi mogel reči, da pokajo od radodarnosti. Pretežko pridejo do svojega sira, oljčnega olja, kalamarov. Svojih težkih zgodb ali odnosov ne razkrivajo. No, ženske včasih kaj izvejo.
Kot pravite, si na otoku najamete sobo in kuhinjo, lovite ribe in lignje. Ste z otočani, ki so življenjsko povezani in določeni z morjem, spoznali nove dimenzije morja?
Seveda. Morje je velikan velikanov, ljudje smo pritlikavci. Domačini to vedo, zato ga bolj spoštujejo in se ga tudi bojijo. Sam se na morju ali ob njem, predvsem zvečer, ko bi lahko preštel vse zvezde na rimski cesti, ker se tako živo vidijo in so tako blizu, medtem ko v mestih ne vemo več zanje, zavem svoje majhnosti. Svoje kratke, kratke minljivosti, minimalnosti in veličastnosti vesolja in večnega časa. Ljubim in spoštujem morje. Ali ni enako čutil ribič Santiago v romanu Starec in morje?
Ilovik ni samo čudoviti otok rož, kot mu pravijo. Je predvsem prostor težkih usod, boja za preživetje, vdov in čakajočih mater, ki so ostale same, ker so se njihovi otroci zaradi iskanja dela preselili … Na njem je torej veliko lepote in bolečine, mar ne?
Bravo, to je prava formulacija. Teh lepih rož okoli sebe seveda ne občudujejo kot mi, prišleki. Vse je. Lepota in bolečina. Saj so tudi pri nas vdove, matere in žene, ki čakajo svoje moške, a je drugače, če čakaš, da se mož vrne iz gostilne ali s penečega brezmejnega morja. Lepoto uživajo kot nekaj samoumevnega, celo jezijo se, ko prišleki vzdihujemo o raju na zemlji, saj rečejo, pa pridite živet v ta »raj«. Zdi se mi, da o stiskah molčijo, tudi o svojih boleznih ne govorijo tako natančno in toliko kot ženske, ki se zberejo pri moji ženi. Ne, živijo in »čakajo Godota«. Saj ste prebrali, da na otoku ni pokopališča, ampak mrtve vozijo prek preliva na drug otok, tako da me vse skupaj malo spominja tudi na antični Had in Harona …
Ker govoriva o zaprti in vse starejši skupnosti, ne morem mimo tega, da že nekaj časa berete v domovih za ostarele, pred tem ste v okviru evropskega projekta brali tudi zapornikom. Kako pa je s knjigami, branjem na otoku?
Ne vem, koliko berejo knjige. V šoli mora biti kaka šolska knjižnica, mislim. Mislim, da vejo, da sem pisatelj, mogoče se »gazdarica« tudi pohvali s tem, kakor se druge, če pri njih najame sobo kak »doktor«, politik, direktor. Toda ti imajo tako ali tako – jahte.
Tudi v zaporu, domu za ostarele, v zavodih Sonček ali drugih zaprtih skupinah z ljudmi, ki jim je posvečena posebna pomoč in pozornost, je lažje tistim, ki berejo. Ja, v zaporih se kar precej bere in tudi napiše se kaj, saj so med zaporniki velikokrat tudi pisatelji. Mi smo jih imeli dosti in preveč v vseh časih. Od Apiha, Kajuha, C. Kosmača, Vuka do Zupana, Zagorskega, Mrzela, Grudna, Torkarja, Jančarja in v Mariboru nekoč celo nobelovca Andrića.
V enem od intervjujev ste dejali, kako nas v človeškem smislu povezuje to, da vsi na svoj način iščemo majhen košček sreče. Kje ste jo našli vi?
Koščke sreče, ki jih vsi tako potrebujemo, iščem v »kamricah srca«, kakor bi rekel Cankar.
Knjigo Toneta Partljiča z naslovom Ljudje z Otoka, ki je izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
