AirBeletrina - Najbolj anojing knjiga ever – in nekaj najboljšega, kar lahko berete ta trenutek
Kritika 26. 2. 2015

Najbolj anojing knjiga ever – in nekaj najboljšega, kar lahko berete ta trenutek

Ena pomembnejših razlik med profesionalnim in običajnim bralcem je v tem, da se mora profesionalni bralec dobro zavedati tako svojih slepih peg kot svojih erogenih con. Z drugimi besedami: profesionalni bralec mora biti zmožen tudi »objektivne« ravni branja, branja z določeno (teoretično) distanco, ki mu omogoča, da ga osebne preference ne zavedejo v eno ali drugo smer, v navdušenje nad tistim, kar mu je osebno blizu, v zmrdovanje nad tistim, česar osebno ne mara. Kajti povsem jasno je, da je tudi kritik najprej samo eden od bralcev – ne bom rekel, da človek – in da ne bere z enako pozornostjo in odprtostjo vseh vrst, zvrsti, žanrov, motivov, tem itd., kar jih premore književnost. Da torej obstajajo predmeti, ki ga dolgočasijo, ali literarne osebe, ki mu vzbujajo odpor; in obratno, teme, ki se dotikajo njegove srži, in literarni liki, v katere bi se lahko zaljubil, – da pa njegova ocena ne bi smela izhajati (zgolj) iz tega oziroma da mora iti tudi preko sebe in brati literaturo tudi zunaj svojega osebnega odnosa.

Obstajajo pa knjige, ki nekako kot da računajo na ta efekt. Kakorkoli Polone Glavan je roman, ki te lahko, če si določen, recimo temu »liberalnejši«, izkušenejši ali pač pragmatični tip človeka, spravi skoraj ob živce – že v prvi tretjini romana ti zmanjka nohtov, ki bi jih lahko še pogrizel, ali družinskih članov, na katere bi lahko izlil svojo frustracijo. Izmenjujoči se pripovedovalki Lili in Alja, v katerih avtorica preigrava različne tipe in ostrine nezanesljive pripovedi, sta namreč absolutno najbolj anojing personi sodobne slovenske književnosti ever. (– Ever ever? – Ever.) »To se sliši totalno čisto, ko beseda, ki je prišla direkt iz slovarja pa se v življenju še ni valjala po kakšnih ustih.« ugotavlja Lili povsem na začetku – Poloni Glavan pa je uspel verizem, ki uspe redko: pripovedovalki govorita svoj jezik, dodobra prežvečen in poslinjen z njunim lastnim, prepričljivim Weltanschauungom, v vsej svoji patetičnosti in sentimentalnosti, pa tudi bolj ali manj vznemirjajoči zmoti. Težko je namreč že izdelati junaka, ki bo simpatičen v svojih napakah in herojski v svojem nebogljenem in nesmiselnem uporu – junaka, kakršnih smo v raznih fikcijskih zgodbah vajeni; a še težje je dati življenje junaku, ki bo delal nesimpatične, začetniške napake in bo morda celo brezčuten kreten v svojem nebogljenem in nesmiselnem uporu.

Obstaja torej veliko razlogov, zaradi katerih romana Kakorkoli ne bi smeli marati. Lili, mladoletno srednješolko, srečamo v položaju, ki je določujoč za njen celotni psihološki profil; s trdno zaprtimi oči, ko skuša s trivialnostmi in duhovičenjem ubežati poscani realnosti, ki jo drži v rokah – pozitivnemu testu nosečnosti. Enako slepa je namreč v svoji najstniški zatrapanosti v nekaj let starejšega Marsa, ki jo odvrne od splava s poceni ideološkimi štosi o ohranitvi Slovencev, ogroženih od zajčje plodečih se tujcev. No, poceni najbrž niso, saj ga njegova nestrpnost stane dragocene službe, pri čemer mu Lili pač takoj verjame, da je bil njegov odpust posledica provokacij nekega čefurskega kupca. Njun odnos do Liline nosečnosti, kot deloma nakaže že zapisano, je torej otročji, brez vsake zavesti o resničnih posledicah njunih odločitev ali izkušenj »surovega« realnega sveta, kar pride najbolj do izraza v konfrontaciji z Lilino mamo. To lahko po eni strani pripišemo njuni nezrelosti in posledično idealiziranju romantičnih čustev, po drugi strani pa – kot poudarja tudi Diana Matković v spremni besedi – avtorica ne skriva, da gre tudi za nezrelost ideološke vrste; romantično in ljubezensko zaslepljenost s ksenofobijo in nacionalističnim šovinizmom, ki ni zgolj vzrok ali zgolj posledica, ampak oboje naenkrat. Je usodni vzrok njunih napak in končne katastrofe, vzrok neenakosti v družbi ter posledica nepravičnih socialnih razmerij, malih, osebnih katastrof znotraj družbe, ki jih producira sodobna kapitalistična realnost, kjer je delo v trgovini skoraj izenačeno s suženjstvom. »Filing je tak, kot da bi bila v trgovini z igračami. Izbiram lahko, kolikor mi srce poželi, pa še košta me nič.« naivno razmišlja Lili. Toda seveda košta, pa še kako. Polona Glavan odlično in subtilno pokaže, posebno skozi ideološko »dozorevanje« Marsa, da je ideologija tu podobna čarovniškemu triku, ki na realne probleme in vprašanja ponuja čisto napačne rešitve in odgovore.

A to je samo ena plat družbene kritike romana, ki je morda res nekoliko prikrita v primerjavi z mestoma pedagoško in pridigarsko naravo družbene kritike v drugem, Aljinem delu. Četudi je namreč jasno, da je na njeno stran implicitno postavljenih več simpatij in da Alja želi delati dobro, tudi njenega angažmaja ne smemo gledati zunaj specifične ideologije. Pedagogika in moraliziranje sta torej znova namerni, ne stvar pisateljske neveščine – prikazujeta tipično podobo enega pola študentske populacije. Na ideološko pogojenost slednjega nas, kot v Lilinem primeru, znova opozarja Aljina posebna nazorska in psihološka konstitucija. Alja je študentka angleščine, tega lažnega kozmopolitskega svetovnega jezika, ki jo poganja en, predvidljiv cilj – ubežati »miru in tišini« malomeščanstva: »Mir in tišina sta bila mantra, ki so jo moji sokrajani ponavljali v upanju, da jih bo zaščitila pred vsem zlom na svetu, pred klošarji, džankiji, muslimani, pred satanisti in Romi, pred črnci in budisti, pred homoseksualci in avantgardnimi umetniki, pred vsemi, ki bi lahko pred mir in tišino postavili še kaj drugega.« Znotraj te izvorne frustracije z majhnostjo moramo videti tudi njeno romantiziranje tujine, konkretno Irske, kjer najde idealnega partnerja Davida. Idealnega vsekakor tudi zato, ker je tujec in ju pred realnim, vsakdanjim življenjem v dvoje rešujeta razdalja in naivna privlačnost neznanega. To je torej romantično razmerje, ki poteka preko SMS-ov, Skypa in e-pošte – pravzaprav pa ga sodobni komunikacijski kanali v vsej njihovi infantilni patetiki in sentimentalnosti tudi vzdržujejo. Zato Alja ve, da je nekaj narobe, kakor hitro ji David takoj ne odpiše na eno njenih sporočil.

Kakorkoli
Polona Glavan
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

29,00 €

Njeno fantazmatsko razmerje do drugih pa se potrjuje tudi v odnosu do družine Muisavljevićev. Da se razumemo, njena želja pomagati ni nikoli sporna, toda problematična je njena retorika mučenice in žrtve, kot ji odkrito pove tudi cimra Juju. Težava je v tem, da se Alja v svojem odrešeniškem samaritanstvu neprestano postavlja nad druge, v končni fazi tudi nad tiste, ki se jim trudi pomagati, »za katere« se bori, pri čemer podobno kot večina njenih kolegov ne reflektira dobro svoje privilegirane in torej ontološko krivdne pozicije. »Koliko ponižanj moraš požreti, da postaneš panično, obupno hvaležen tudi za tisto, kar ti po vsej pravici pripada?« ugotavlja, toda prizor, ko obdaruje družino, je mučen tudi zaradi njenega skoraj vsiljivega požiranja in nestrpnega pričakovanja njihove hvaležnosti. V tem je Alja še kako človeška in simptomatična ter končno tragična literarna junakinja, saj je jasno, da ima v nekem kozmičnem smislu prav – bolje je pomagati ljudem kot ne, četudi to počneš iz sebičnih razlogov in s pozicije relativne moči; toda njena zgodba je, kot na koncu spozna sama, tudi parabolična. Upor je pogosto stvar »glasnih«, »privilegiranih« ljudi »s prekleto dobrimi socialnimi mrežami«, medtem ko revščina, tujost, drugačnost itd. same nimajo glasu in jim ga prvi s svojimi dejanji pogosto tudi odvzemajo – zato na demonstracijah govori lepa študentka Tamara in ne žrtev napada skinov Ermin in zato se Muisavljevići protestu ne pridružijo, ker je to nekaj za »mlade in zdrave«. Toda edine prave žrtve situacije, edina kolateralna škoda »revolucije« so nazadnje spet oni. Kar dela upor paradoksalno še dodatno nesmiseln in istočasno še bolj nujen.

Po vsem opisanem je torej hkrati jasno tudi, zakaj je to roman, ki ga je treba prebrati in zakaj je tako prekleto dober. Ker je razčustvovan in banalen in nadležen in klišejski, toda tak je natančno zato, ker gre za neizprosen vpogled v sodobna medčloveška razmerja. Ker boste v njem brali ogabne stavke, kakršen je: »Ljubljana se je magično lesketala pod najinimi nogami in zares se je dalo verjeti, da tega dneva ne bo nikoli konec.« in ker se vam bo v določenih točkah zdelo, da tudi romana in predvsem Liline lesketajoče neumnosti ne bo nikoli konec. In ker boste spoznali, da ste jezni, razočarani in živčni najbolj zato, ker v Lili in Alji berete o samih sebi, o lastnih omejenostih, o lastnih razčustvovanih, banalnih, nadležnih in klišejskih življenjih. Če sta se prvi roman Polone Glavan Noč v Evropi in deloma zbirka kratkih zgodb Gverilci še ukvarjala s stereotipi na način, ko sta jih v manjši meri tudi reproducirala, je Kakorkoli realističen roman v tistem pomenu, ko realizem s perverzijo naivnega reproduciranja realnosti »kot take, kakršna je«, pri čemer je perverzija natančno v doslednosti te naivnosti, stvari postavlja na kocko. Kdo jo bo pobral in komu jo bo vrgel v glavo, pa je že drugo, čeprav ne povsem nepovezano vprašanje.

 

Polona Glavan: Kakorkoli. Ljubljana: Beletrina, 2014. 471 strani, 29 €.