Žirija v sestavi Manca G. Renko, Špela Pavlič in Ana Schnabl se je v ponedeljek, 10. decembra, sestala v zgodnjih jutranjih urah. Tri kave, šest cigaret in precej neslanih šal pozneje so žirantke izbrale pet finalnih zgodb, ki so jih med 95 prispelimi najbolj prepričale.
Če jim želite prisluhniti, vabljene in vabljeni v četrtek, 13. 12., ob 20.00 v kavarno SNG Drama v Ljubljani; kratke zgodbe bo prebral igralec Benjamin Krnetić, sledila pa bo razglasitev najboljše.
V finale so se uvrstile naslednje zgodbe (po abecednem vrstnem redu avtoric in avtorjev):
Andrej Černelč: Z enim prstom
Vojska je najhujša stvar, ki te lahko doleti. A nečesa me je vseeno naučila: moči rutine. Vsak dan se soočaš z istimi postopki. Ko se navadiš, to ne predstavlja več bremena ampak uteho.
Lucija Klauž: Družinski izlet
Odvijava folijo, čeprav za točno besedo, ki bi dokončno izbrisala dogodek, še nisva pripravljena, še te se zdijo preveč. Zebe me in srbi me jezik, da bi jo rekel, da bi navrgel, jo siknil in začudim se svoji hudobnosti, ker bi lahko v trenutku potisnil celotno situacijo čez ta dramatični marmorni rob, in stlačim besedo na dno želodca, ki me začne spet peči.
Katarina Kogej: Okna
In ti? Tudi ti še vedno nisi nekdo, ki bi ga kdorkoli hotel ustreliti, ne v mehiški puščavi, ne v lokalni beznici, ne kjerkoli.
Eva Perko: Čakalnica
Obrne se k prvemu in potarna, da je želel le …, a zavrnil ga je tudi ta. ”Vsi čakamo.”
Jernej Županič: Jukatan
»Señor,« je rekel moški, ki je stal na koncu ceste, ki se je končala pred zidom gozda, »tu se nikamor ne pride. Tu naprej je sam gozd, ničesar drugega. Sama drevesa. V gozdu so majevske ruševine, ampak Maji niso poznali kolesa, zato niso gradili cest, zato se ta tu konča in se ne pride od tu naprej po ožjih poteh nikamor, samo do teh majevskih ostalin, ki vas morda zanimajo, señor, morda ste zato tu, a vam svetujem, da naprej ne hodite. […]«
Hvala vsem sodelujočim za zgodbe!
Se vidimo v četrtek.