Čas je za knjižno bilanco iztekajočega leta. Sestavljanje seznamov najboljših knjig je težko delo, zato smo ga zaupali literarnim kritikom, urednikom in publicistom, takorekoč poklicnim bralcem. Vsakega izmed njih smo prosili za en knjižni naslov, ki je v tem letu izšel v slovenščini in je nanje naredil velik vtis. Tu so njihovi odgovori.
Ingrid Kovač Brus, odgovorna urednica 3. Programa Radia Slovenija, program Ars:
»Izid vsake nove monografije, prihajajo približno na dve leti, zgodovinarja dr. Andreja Rahtena je prvovrsten bralski dogodek. Eruditsko, hkrati pa zelo elegantno in lahkotno se avtor sprehaja skozi države, ki so nastajale in razpadale na našem prostoru v zadnjem stoletju in pol, izrisuje prelomne politične dogodke, spletke ali diplomatske poteze v ozadju, popolna naključja, ki so spreminjala zgodovino. Vedno tako živahno in strastno, da je znanstveno pisanje hkrati tudi napet politični triler ali pa humoreska, odvisno od dogodkov, seveda. Tako je tudi njegovo zadnje delo Anton Korošec: slovenski državnik kraljevine Jugoslavije (Cankarjeva založba), ki ga je spisal ob stopetdeseti obletnici Koroščevega rojstva. Vzpon duhovnika v osrednjega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja je biografija, a Rahten spet ustvari živo, skoraj filmsko podobo niti ne tako oddaljenega, a očitno zelo zatohlega časa. Politika že na naslovnici duhovito pokaže kot jadranskega ribiča, kot bi bralca izzival z vprašanjem, ali je bil Korošec morda tudi med prvimi sodobnimi turisti ali je bila Dalmacija le njegov Pont. Medtem ko čakam na leto 2024 in upam na novo Rahtenovo delo, vem, da me čaka še knjiga dr. Mateje Ratej Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji, ki je prav tako izšla letos.«
Gabriela Babnik, pisateljica, prevajalka in literarna kritičarka:
»Želela bi si predlagati veliko knjig, od romana Ime mi je Sarajevo Adriane Kuči do pesniške zbirke Miriam Drev Zdravljenje prednikov, toda knjiga, ki se me je res dotaknila, je roman Franja H. Najija Noč na obisku (Litera), ki obravnava temo o evtanaziji. Ta je v družbi še vedno nesprejemljiva oblika odhajanja posameznika/posameznice po lastni volji. Tematsko se roman plasti, od spraševanja o obstoju boga do homoerotike, od ljubezni na starejša leta do razpadle družine, od finančnega aspekta smrti do spraševanja, ali danes sploh še znamo umirati. Evtanazija, dojemanje smrti in umiranje so osvetljeni analitično, s poznavalskim notranjim uvidom, saj je dr. Franjo Naji tudi predstojnik kardiologije na UKC Maribor, hkrati pa z dobršno mero avtorjeve empatije in kot stvar subjektivnega doživljanja, ki pretresa ne samo umirajočega, pač pa predvsem njegove bližnje. Kar me fascinira je, kako je Franjo H. Naji opredelil umirajoče telo in vse tisto, kar ga presega; na koncu ostanejo besede, ki zadevajo ob rob možnega in izrekljivega. Jezik, ki poskuša izrisati izginevanje, nas sooča z mejami človeškega, in si ga je bilo trebav tem romanu, ki je prepreden s tišinskimi, monološkimi pasusi, pa čeprav je tudi izrazito dialoško zasnovan, šele izmisliti. Mislim, da takšnega romana pri nas še nismo imeli.«
Muanis Sinanović, pesnik, literarni kritik in publicist:
»Moj izbor je delo Alaina MIkhailaz naslovom Božja senca: Sultan Selim, njegov osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta (Beletrina 2022, prevedel Matej Venier). Gre za knjigo velike zgodovinopisne globine, ki je napisana v vznemirljivem, skoraj romanesknem stilu. Ta buri intelekt in domišljijo, ne da bi silila k obremenjevanju in študioznosti. Kar je posebej pomembno zato, ker Mikhail pravzaprav prevpraša pripoved, ki je v središču zahodnega geopolitičnega samorazumevanja skozi stoletja, v novi ponovitvi pa tudi skozi dosedanje 21.stoletje in njegovo idejo o spopadu civilizacij. Ne da bi luč umaknil stran od Evrope, osvetli izjemno razvito in večplastno strukturo osmanskega imperija ter pokaže soodvisnost evropskega novoveškega osvajanja sveta ter osmanske premoči v Sredozemlju. Evropa in Osmanski imperij sta se v srditi tekmi tudi medsebojno sorazvijala in ta tekma je določila usodo naslednjih stoletij. Boj se je utelesil v dveh bolestno ambicioznih posameznikih, Krištofu Kolumbu in Selimu, skozi branje pa dobimo tudi psihološki uvid v njuna značaja. Naše stoletje postaja multipolarno, svet dobiva nove supersile, to pa zahteva tudi novo razumevanje novoveških izvorov: ne samo evropskega, temveč tudi osmanskega prispevka k le-temu.«
Veronika Šoster, literarna kritičarka in urednica:
»Plima Ane Schnabl (Beletrina) te odnese, še preden se dobro zaveš. Razbohoti se s svojo govorico, ki je divja-živa-grda-živčna-tečna-odštekana-naporna-huda-uf! Ne pusti ti dihat, niti za minuto, avtorica si da duška in je pri tem najbolj schnablovska do zdaj. Ne izpustite je, ona zagotovo ne bo izpustila vas. Varni pristani so itak precenjeni.«
Aljaž Koprivnikar, pesnik, literarni kritik in umetniški vodja festivala Fabula:
»Izmed knjig, ki so na slovenskem knjižnem trgu izšle v letu 2022, bi izpostavil hibridni roman Materinska knjižica avtorice Katje Gorečan (LUD Literatura). Presunljiv poetični roman, s katerim avtorica ponovno opozori na svojo prepoznavno avtorsko govorico, na mojstrsko obvladanje tkanja vsebine in forme, in zavzema izkušnjo, o kateri je treba spregovoriti tako na osebni kot družbeno-politični ravni. Delo, ki v slovenski knjižni prostor po daljšem času končno le prinaša svežino, visokokakovostno branje, ki zareže v svojega bralca/bralko, ob tem pa na več nivojih razpira različne diskurze s tematiko, o kateri večji del našega literarno-družbenega prostora ostaja previdno tiho.«
Tonja Jelen, literarna kritičarka, pesnica in moderatorka literarnih dogodkov
»Za meni zelo ljubo knjigo v tem letu bi proglasila delo, ki me je nagovorilo v mimobežnem občutku izginjanja, v tem, da so lahko samo obrisi in odtisi dovolj, da imamo občutek sobivanja. Pa četudi drug mimo drugega. In prav to subjektka nudi za možnost, da poda roko – sočloveku, živali, vodi. Aja Zamolo je v pesniškem prvencu Nenaključno (Črna skrinjica) ubesedila vse tisto, kar iščejo nočne sence in si želijo jutranji koraki. In vse to v tako naravnih, organskih odtisih in potegih (tudi) sredi urbanega.«
Mojca Pišek, literarna kritičarka, esejistka in publicistka:
»Zakaj ne pišem Dijane Matković (Cankarjeva založba) je knjiga, ki si jo slovenski bralci zaslužijo, tudi in prav zato, ker so v tridesetih letih, odkar so monorazredno in polikulturno federacijo zamenjali za mononacionalno republiko, povsem izgubili razredno zavest, in to v času ekonomske tranzicije, ko bi jim najbolj prišla prav. Dijana Matković pomembno ugotavlja, da je slovenska družba nepripravljena že na sam pogovor o razredno razdeljeni družbi in nepravicah, ki jih ta razdeljenost poraja, kaj šele na identitetno samoprepoznanje večine, ki je ostala v delavskem in nižjem srednjem razredu, a se je namesto za razredni boj odločila za posvojitev ideologije osebne ambicije, aspiracij in samouresničitve.«
Andraž Gombač, urednik kulturne redakcije Primorskih novic:
»Ni lahko izbrati naj knjige leta, a to je sladka skrb: preveč je dobrega, odličnega, od leposlovja do strokovne književnosti, od domačih dosežkov do prevodnih vrhuncev, od klasikov, ki so se že zdavnaj scela preselili v knjige, do sodobnih, še kako živih mojstrov in mladih, ki najboljše šele obetajo. Naj izberem novi roman svojega dragega profesorja? Izvirno knjižico duhovite striparke? Kriminalko? Poezijo? Ponatis enega največjih romanesknih ciklov v vrhunskem prevodu, ki mu čas ne more do živega? Še jih je, še, a tu in zdaj se odločim za knjigo, ki me je letos osvojila že kot oblikovno dovršen predmet. Kocbekov Partizanski dnevnik je pri Sanjah izšel v dveh knjigah, položenih v rdeč kartonast zabojček, okrašen z usodnimi simboli: zvezdo, križem in stiliziranim Triglavom (oblikovanje: Boštjan Pavletič, Rostfrei). Ko sem skladovnico teh zabojčkov zagledal na knjižnem sejmu, sem se zadovoljno nasmehnil. In prikimal. Že res, Edvard Kocbek je umrl pred štirimi desetletji. Umrli so tudi tisti, ki so negovali njegovo zapuščino in s katerimi sem se večkrat pogovarjal o njem: pred sedmimi leti Andej Inkret, letos še Boris Pahor in Mihael Glavan. Ljudje odhajajo, knjige ostajajo. In vztrajajo. Kocbeka so preganjali, mu prisluškovali, ga skušali ukrotiti, utišati, zlomiti. Prerešetalo ga je 20. stoletje. A nas še kar nagovarja, zdaj z zajetnima knjigama, z zabojčkom, v katerem Tovarišijo in Listino obdajajo še drugi zapisi, govori, izbrane pesmi, fotografije, spremne besede. Kocbek nam ima še veliko povedati o človeku in družbi, o veri in revoluciji, o etiki, morali, odgovornosti, o nevarni udobnosti, ki človeka duhovno omrtvi, o slovenskem narodnem značaju, o nujnosti dejanja, upora … Svoboda je močnejša od sleherne ideologije, nam pravi. Nikoli ne bo prenehal govoriti. Nikoli. Amen.«
Martin Justin, literarni kritik in publicist:
»Plimo (Beletrina), drugi roman Ane Schnabl, odlikuje predvsem slog. Gre za roman o spopadanju z družinsko in osebno travmo, ki pa mu kljub težki tematiki uspe ohraniti humor in igrivost. Tako predstavlja svežo in prepričljivo ubeseditev uvida, da se v življenju stvari zgolj redko odvijajo po pričakovanjih, ter ob tem ponovno pokaže, kako gibčna je lahko slovenščina. Hkrati pa se še malo pozabava s kriminalnim žanrom in našo obsedenostjo z njim.«
Katja Šifkovič, publicistka in producentka dogodkov pri Beletrini:
»Douglas Stuart je z romanom Shuggie Bain (Mladinska knjiga, prevod Jerca Kos) nedvomno napisal knjigo, ki je zaznamovala zadnji dve leti mednarodnega literarnega sveta. Zgodbo o odraščanju, zgodbo o neizprosnem, mračnem in pretresljivem prikazu disfunkcionalne družine v Glassgowu, ki v osemdesetih letih še vedno trpi zaradi posledic ukrepov Margaret Tatcher. Mojstrstvo romana se kaže v tem, kako je z izjemno liričnostjo in pesniškim jezikom opisal vrzeli nasilja, ki je neposredna posledica reviščine. Knjige ne priporočam v branje tistim, ki niso v relativno dobrem duševnem stanju. Gre za težko, mračno branje, ampak če je bralec zmožen gledati preko plasti krutosti in grdega, in če je zmožen dovoliti, da mu knjiga raztrga srce, potem menim, da bodo v romanu našli tudi ogromno ljubezni.«
Anja Grmovšek, urednica Versopolisa in spletne platforme Koridor – križišča umetnosti:
»Ne spomnim se, kdaj me je kakšno literarno delo tako pretreslo, kot me je roman Nelagodje večera (Beletrina, prevod Mateja Seliškar Kenda), za katerega je Marieke Lucas Rijneveld kot najmlajši avtor v zgodovini podeljevanja prejel nagrado man booker za najboljši mednarodni roman, s tem pa postal tudi prvi nizozemski prejemnik te prestižne nagrade. Kot pove že naslov romana, avtorjevi natančni popisi otroškega doživljanja življenja na podeželju, spopadanje s tragično izkušnjo, za katero desetletna pripovedovalka Jes krivi predvsem samo sebe, pripovedna tehnika in tematike, ki jih delo odpira, bralca spravljajo v nelagodje, ki ne izgine niti po prebranem. Čeprav sem se skozi pripoved pomikala s cmokom v grlu, je to zagotovo eden najboljših romanov leta (Mateja Seliškar Kenda pa je delo tudi izvrstno prevedla), ki še tako izkušenega bralca ne bo pustil ravnodušnega.«